Misli nekega hribovca

Misli nekega hribovca (Otalež, 1890)

Tema nevednosti nad zakladi narave

Resnično mora srce boleti vsakega izobraženega človeka, ki vidi med našimi hribovci še tako gosto mejo nevednosti, tako malo napredka in omike. In vendar je narava prebivalce Cerkljanskih hribov tako bogato obdarila z duševnimi zmožnostmi in darovi. Od slovenske hribovske matere so podedovali poštenost in odkritosrčnost, a žalibog jim ni dana priložnost, da bi svoj bistri um razvijali v korist in napredek skupnosti ter v lastni dobiček. Njihov naravni bistri um zato ali peša in se s časom izgublja, ali pa se razvija v napačno, slabo smer.

Zaradi tega se ljudje pustijo slepiti s priliznjenimi besedami in hinavskim obnašanjem raznih »kukavic«, ki že uro hoda vstran snamejo klobuk, kadar se jim približuje kakšna »kapa« [vplivnejši gospod ali uradnik]. Kako prožni in elastični so takšni klečeplazi pred visokimi gospodi, četudi so sicer okorni in neotesani!

Zaostanek v šolstvu in primerjava z okolico

Medtem ko po drugih krajih, na primer na Vipavskem, šole veselo napredujejo, so na Tolminskem še zelo zanemarjene, še bolj pa na Cerkljanskem. Namesto napredka je tu opaziti rakov pot; redki so kot bele vrane tisti, ki so spoznali korist vednosti in omike.

V dokaz temu naj bo dovoljeno omeniti, da je bilo v otaležkih vaseh, ki štejejo malo več kot 1000 prebivalcev, pred letom 1890 le pet učencev v šolah v Gorici in Ljubljani. Ko pa je bil leta 1867 v Gorici ustanovljen institut enoletnih prostovoljcev [olajšava pri služenju vojaškega roka za šolane fante], so morali poučeni fantiči brž zapustiti mesto, šole in knjige ter iti past koze in krave. Nevedni oče namreč ni imel več upanja, da bi bil njegov sin kdaj »dominus vobiskum« [gospod župnik]. Rekel je: »Za vojaščino že dosti zna, če ne more postati duhovnik, naj gre pa koze past.«

 Nazadnjaštvo v kmetijstvu in zapravljivost

Koliko bolje in lagodneje bi ljudje tukaj lahko živeli, ko bi znali umno obdelovati svoja polja in ko bi znali prednosti narave obrniti sebi v prid! Primernih kmetijskih strojev, s katerimi bi si lahko pomagali, nimamo. Kako dobro oziroma bolje bi bilo, ko bi kmetijska družba namesto deljenja štipendij in nagrad s tem denarjem poskrbela za razširitev dobrih, praktičnih strojev po deželi!

Tako pa je kmetijstvo pri nas še na zelo nizki stopnji. Vrednosti gnoja naši poljedelci sploh ne znajo ceniti; priča temu je dejstvo, da ga mnogi pred zimo zvažajo na polje in ga celo potrosijo po njivah, ne vedoč, da tam njegova najboljša moč izpuhti v zrak. In če bi hotel človek naše kmete v tem poučiti, bi se mu le smejali. Vendar se nadejamo, da se bo ta nekoristna in škodljiva navada sčasoma opustila, če nam le takšne neprijetne pomladi ne bodo kalile veselja do poljedelstva.

Kako naj se v resnici posestnik ohrani ob ogromnih davkih, slabih letinah in drugih nezgodah, če vrh vsega še sam brez potrebe trati in zapravlja? Posebno je obžalovati, da se je med preproste, tudi nepremožne kmete vrinilo mnogo napak. Nekateri gospodarji in gospodinje prodajo dobre domače pridelke pod ceno, da potem denar potrošijo za tuje, slabo in drago blago. Medtem ko sladkoustna in nečimrna gospodinja zapravlja novce za kavo in za obleko, ki je bolj podobna pajčevini nego tkanini (kar ji skrivaj prinašajo zvite kraške prekupčevalke), mož dostikrat zapravlja po krčmah. Polje, hlev in sploh celotno gospodarstvo pa je tako zanemarjeno, da se Bogu usmili. Tako propadajo in gredo v nič pogosto celo najboljše hiše.

Žganjepivstvo – strup in propad mladine

Veliko se, posebno v zadnjem času, govori in piše o žganjepivstvu. Deželni zbori, kakor tudi državni zbor, skušajo izdati ostre postave, da bi se kolikor mogoče tej razvadi stopilo na prste. Konec lanskega leta se je povišal davek na žganje, ali s tem je vendarle pomagano še bore malo.

Po mojem mnenju je napačno to, da se kmetom in sploh vsakomur dovoljuje kuhati žganje. Četudi sadno žganje ni tako škodljivo kakor prežgana »paljenka« ali geruš , je vendarle škodljivo. Ker je naše ljudstvo žalibog že preveč nagnjeno k tej strupeni pijači, je najhuje predvsem to, da kuhajo premočno žganje. Slišal sem namreč ljudi, ki trdijo, da je vse, kar ima manj kot 24 stopinj, le navadna voda. Pri tem ne poznajo mere ter se s tem strupom dobesedno zalivajo kakor z vodo. Seveda, tudi če človek spije le nekaj te »božje kapljice«, kakor jo imenujejo, je hitro ob pamet, kakor bi ga kdo udaril po glavi.

Jeseni, ko je obilo sadja, misli vsak le na to, kako bi ga najbolje unovčil. Tedaj, ko komaj začne teči žganje iz kotla, že hitijo poskušat, ali bo vredno pitja. Pridejo domači, sosedje, nato pa cela vas, ter poskušajo tako dolgo, dokler ne steče vse – in to od prvega do zadnjega moža.

Letos, ko je bilo pri nas sadja v izobilju, ima vsaka hiša doma žganje. To ustreza posebno »vasovalcem« in, kjer ga še kaj ostane, v pustnem času tudi »kolednikom«. Pride par godcev (škripačev) v vas in ti obirajo hišo za hišo. Mislim, da bi bil že skrajni čas, da bi se tudi tej stari, grdi razvadi prišlo do živega. Slednjič se ustavijo tam, kjer jim je najbolj ugodno. Tu se zbere ves mladi svet ter pleše noč in dan, vmes pa teče žganje. Na koncu pride do pretepa, tako da marsikdaj kdo odnese krvavo glavo domov – če ga noge sploh še lahko nesejo. Žalibog imamo to zimo že več takšnih primerov.

Nove poročne naredbe in finančni zlom

Pri vsem tem pa ljudem ni prešlo veselje do ženitve. Ženinov imamo veliko, tako mladih kot starih, ali skoraj vsakemu nekaj nagaja. Zgodi se, da je že vse pripravljeno za poroko, pa pride nenadoma kaj vmes in vse zruši za nekaj časa.

Do zdaj je bila navada, da če je bil ženin ali če je bila nevesta kakšne tri mesece zunaj domače krstne župnije, ni bilo treba iz dotične fare prinesti ničesar drugega kot krstni list, pa je bilo vse v redu, ne glede na to, ali je bil dotičnik polnoleten ali ne. Letos pa se morajo mladoletni vsled neke nove odredbe oklicevati tudi v rojstni župniji, kar je nekatere spravilo v precejšnje zadrege, posebno ker so za to odredbo izvedeli prepozno. Želeti bi bilo, da bi se o takšnih važnih novostih ljudstvo pravočasno poučilo. Tako bi si vsak, kdor misli na ženitev, vse priskrbel ob pravem času in si prihranil nepotrebna pota, nadležnosti in stroške, katerih je že tako ali tako preobilno. Kaj naj rečem – nekateri za poroko zapravijo toliko, da jim potem ne ostane niti za preživetje.

Dominus vobiskum. [Gospod bodi z vami.]