Krvavi jutranji spopad pod Bevkovim vrhom

 Bevkov vrh 30.7 1927

Vir- 

 Il Piccolo : edizione del mattino 31.7 1927 

Krvavi jutranji spopad pod Bevkovim vrhom

Goste nočne megle, ki se v zgodnjih jutranjih urah pogosto zgrinjajo nad strma pobočja v okolici Cerknega, so bile od nekdaj zaveznice tistih, ki so hodili po robu zakona. Dolina pod Bevkovim vrhom, naravna prehodna točka na takratni strogo varovani rapalski meji, je postala prizorišče silovitega in krvavega obračuna med italijanskimi obmejnimi organi in neustrašno tolpo tihotapcev.

Vse se je začelo v gluhi noči, med pol drugo in drugo uro zjutraj. Na izpostavljeni stražarski točki sta dolžnost opravljala pripadnika kraljeve finančne straže (Guardia di Finanza). Patruljo je vodil izkušeni desetnik Guido Marignoni, družbo pa mu je delal mladi finančni stražnik. Noč je bila na videz mirna, polna tiste težke obmejne tišine, ko ima vsak šum svojo težo.

Past v temi

Izkušeno Marignonijevo oko je iz teme opazovalnice nenadoma razbralo obrise, ki niso pripadali nočni pokrajini. Iz smeri državne meje so se neslišno, a odločno bližale štiri postave. Vsaka je na ramenih tovorila težko, do vrha napolnjeno vrečo. Bilo je jasno: gre za tihotapce, ki so pravkar prestopili tvegano linijo in vstopili na ozemlje pod italijansko upravo.

Desetnik Marignoni se je odločil za zvito taktiko. Namesto da bi takoj zavpil, je četverico pustil, da se je povsem približala njegovi opazovalnici. S tem jim je zaprl pot za morebiten hiter umik nazaj čez mejno črto. Ko so bili neznanci le še nekaj korakov stran, je Marignoni stopil iz skrivališča naravnost prednje. Tišino je presekal njegov ostri ukaz:
„Stoj! Finančna straža! Predajte se!“

Puška zataji, zbrskajo se orožja

Namesto predaje  in dvignjenih rok je sledil kaos. Tihotapci so odvrgli tovor in se pognali v beg. Da bi jih prestrašil in ustavil, je Marignoni prvi sprožil opozorilni strel v zrak. A učinek je bil nasproten od pričakovanega. Skupina se ni ustrašila. Kot po ukazu so se vsi štirje vrgli na tla, izza pasov potegnili revolverje ter puške in začeli divje streljati na oba stražarja.

V dolini je odjeknil silovit strelski obračun. Izid bi bil lahko hitro odločen v korist zakona, če ne bi v ključnem trenutku posredovala nesrečna usoda – desetnik Marignoni je z grozo ugotovil, da mu je puška zatajila. Orožje je zablokiralo. V ognju krogel, ki so žvižgale mimo njegove glave, je prisebno spodbudil svojega sotrpina, naj ne odneha in naj sam nadaljuje s streljanjem.

V tistem hipu pa je stražarje zadela nesreča. Ostra bolečina je presekala desetnikovo levo stran telesa. Krogla, izstreljena iz tihotapske puške, mu je prebila levo roko, oplazila ramo in pustila globoko, močno krvavečo rano. Ranjen in v hudo podrejenem položaju sta morala stražarja popustiti. Tihotapci so pod zaščito nenehnega ognja izkoristili trenutek zmede, se začeli umikati vzvratno in v nekaj minutah popolnoma poniknili v neprehodni nočni gmajni.

Preiskava brez odgovorov

Ko je streljanje potihnilo, je na prizorišču ostala le krvava sled. Marignonijev zvesti tovariš mu je na kraju dogodka na hitro oskrbel najhujšo rano in ga, oprtanega čez ramena, mukoma pospremil navzgor po strmini do poveljstva brigade, ki je bilo stacionirano na nadmorski višini 657 metrov.

Novica o ranjenem podčastniku je na noge dvignila celoten okraj. Poročnik Armando Molino je nemudoma sprožil obsežno tiralico. Na kraj spopada je poslal močne okrepitve karabinjerjev in pripadnikov fašistične milice (milicnikov). Možje so obkolili in natančno preiskali samotne domačije, ki so stale le kakšnih petdeset korakov stran od mesta spopada. Iskali so ranjence, odvrženo blago ali sledi krvi.

Preiskava pa je naletela na zid molka. Vojaki in karabinjerji niso našli niti najmanjšega dokaza ali skritega blaga. Prestrašeni ali pa zavezani lokalnemu zakonu molka, domačini niso hoteli ali smeli izdati nobene informacije. Skrivnostna četverica z vrečami je izginila neznano kam, dolina pod Bevkovim vrhom pa je tisto jutro ostala ovita v skrivnost in vonj po smodniku.