Zgodba o Pavlu Tratniku: Kmetu z Jazen, ki ga je odnesel vihar vojne
Idila pod pritiskom zgodovine
V odmaknjeni, s slikovitimi hribi obdani vasici Jazne na Cerkljanskem je življenje stoletja teklo v enakomernem, skoraj posvečenem ritmu narave. Tukajšnji ljudje so bili trdno vraščeni v strme bregove, njihove dlani pa vajene trdega dela na zemlji, ki je le stežka dajala vsakdanji kruh. V tem okolju se je 28. junija 1913 očetu Matiji Tratniku in materi Marijani (rojeni Mažgon) rodil sin Pavel. Odraščal je v duhu skromnosti in ljubezni do rodne grude. Kot preprost slovenski kmet, človek zemlje in trdnih načel, si je kasneje ustvaril topel dom z ženo Marijo na domačiji s hišno številko 105.
Toda zgodovinski tek slovenske Primorske v tistem obdobju ni dopuščal mirnega družinskega življenja. Po prvi svetovni vojni in podpisu Rapalske pogodbe je to območje pripadlo Kraljevini Italiji. Fašistični režim je sistematično izvajal raznarodovanje, slovenski jezik je bil izgnan iz javnega življenja, domača imena pa poitalijančena. Pavel Tratnik je bil kljub svoji globoki slovenski narodni zavesti v očeh oblasti uradno voden le kot italijanski državljan. Ta vsiljeni status je kmalu zahteval najhujši možni davek.
V primežu tuje uniforme
Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna in se je fašistična Italija pod vodstvom Benita Mussolinija podala v osvajalne pohode, primorski fantje niso imeli izbire. Za odklonitev vojaškega poziva sta grozila zapor in preganjanje celotne družine. Pavel je bil prisilno mobiliziran v italijansko kraljevo vojsko (Regio Esercito). Oblekli so ga v sivozeleno uniformo tuje države in ga dodelili 13. pehotnemu polku (13° Reggimento Fanteria).
Za kmeta, ki je bil dotlej navajen le vonja po pokošeni travi in obdelovanja domačih njiv, se je čez noč začel čas negotovosti, dolgih pohodov in nenehnega strahu. Pisma, ki so potovala med daljnimi bojišči oziroma garnizijami in Jaznami, so bila polna tihega hrepenenja po domu, po ženi Mariji in miru, ki je izginjal v grmenju svetovnega spopada. A najhujša preizkušnja ga je šele čakala.
Kapitulacija in pot v osrčje tretjega rajha
Prelomna jesen leta 1943 je prinesla navidezno olajšanje, ki pa se je hitro sprevrglo v pekel. Italija je 8. septembra uradno kapitulirala. Med vojaki je zavladalo kratkotrajno veselje; mislili so, da je vojne konec in da se bodo končno vrnili k svojim družinam. Vendar je bil odziv nacistične Nemčije bliskovit in neusmiljen. Nemške okupacijske enote so v operaciji Alarich razorožile sto tisoče dotedanjih zaveznikov.
Pavel Tratnik je v trenutku izgubil status navadnega vojnega ujetnika, ki bi mu po Ženevski konvenciji zagotavljal določene pravice. Nemci so te fante razglasili za italijanske vojaške internirance (italijansko Internati Militari Italiani – IMI). S tem pravnim manevrom so jih degradirali v suženjsko delovno silo za potrebe nemške vojne industrije.
Pavlu so odvzeli osebno dostojanstvo in mu dodelili identifikacijsko številko ujetnika 8955. Skupaj s tisoči sotrpinov so ga strpali v temne, zadušljive živinske vagone. Vlak groze je drvel proti severu, globoko v osrčje tretjega rajha. Pavlova končna postaja je postalo zloglasno taborišče Stalag XI B Fallingbostel v Spodnji Saksoniji.
Životarjenje za taboriščno žico in tiho slovo
Razmere v taborišču Stalag XI B so bile nečloveške. Interniranci so bili izpostavljeni kroničnemu pomanjkanju hrane, saj so prejemali le minimalne obroke vodene juhe in košček bledega kruha. Izčrpavajoče prisilno delo v mrazu in vlagi ter bivanje v prenatrpanih barakah brez osnovnih higienskih pogojev so hitro načeli Pavlovo sicer krepko kmečko zdravje. Njegovo telo, vajeno čistega hribovskega zraka, je podleglo neusmiljenemu taboriščnemu režimu.
V zgodnji pomladi, marca 1944, je Pavel hudo zbolel. Premestili so ga v taboriščno bolnišnico (Kriegsgefangenen-Lazarett). Nemški zdravniški kartoni, polni hladne birokratske natančnosti, so zabeležili diagnozo: sum na pljučno tuberkulozo in splošno telesno oslabelost (Marasmus). Bolezen je bila močnejša od želje po vrnitvi domov. Dne 22. marca 1944 ob 1. uri zjutraj je njegovo utrujeno srce dokončno prenehalo utripati. Pavel Tratnik je umrl daleč od domačih Jazen, star komaj 30 let, sredi najlepših življenjskih moči.
 |
| Vir-Arolsen archives |
Mlini vojne birokracije in večni spomin
Tudi po smrti posameznika se nacistični birokratski aparat ni ustavil. Uradniki so vestno izpolnjevali obrazce, popravili dekliški priimek njegove matere v Mažgon in kot uradni vzrok smrti navedli oslabelost srca in krvnega obtoka. Kljub temu pa so mlini vojne birokracije mleli izjemno počasi. Vrhovno poveljstvo Wehrmachta (Oberkommando der Wehrmacht) je šele januarja 1945 — skoraj deset mesecev po Pavlovi smrti — poslalo uradno obvestilo matičnemu uradu v Fallingbostlu, da se izguba življenja sploh uradno vpiše v matične knjige.
 |
| Vir-Arolsen archives |
Po vojni so dokumenti Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani ter raziskave taboriščnih arhivov pomagali sestaviti koščke tega tragičnega mozaika. Pavel Tratnik je bil le eden izmed tisočih slovenskih fantov, ki jih je vihar druge svetovne vojne iztrgal iz domačega okolja in jih posejal po grobiščih širom Evrope. Njegovo ime danes ostaja vklesano v spomin naroda — kot opomin na čas, ko so mali ljudje postali žrtve velikih svetovnih spopadov, in kot večni spomin na kmeta z Jazen, ki mu usoda ni dovolila, da bi ponovno dočakal pomlad na svojih rodnih hribih.
