Prvi »žegen« z neba: Italijansko bombardiranje Otaleža

Prvi »žegen« z neba: Italijansko bombardiranje Otaleža

Bilo je lepo, spokojno sobotno jutro, 28. junija 1917. Poletna pripeka je že navsezgodaj pritiskala na Cerkljansko hribovje. Kmetje v vaseh nad Idrijco so bili večinoma že zdavnaj pokonci; v hlevih je odmeval vsakdanji vrvež jutranje oskrbe živine. Delo ni čakalo. Nekateri so na tisto soboto že pripravljali vse potrebno za poznejšo setev repe, drugi pa so mrzlično točili vodo v lesene sode, naložene na kmečkih vozovih. Ker je tiste dni pokrajino pestila huda, dolgotrajna suša, je bila vsaka kaplja dragocena; z volovskimi vpregami so vodo požrtvovalno prevažali od hiše do hiše, da bi od žeje odvrnili tako ljudi kot živino.

A tisto mirno, delavno jutro je kaj kmalu presekal nenaden, grozeč hrup. Okoli pol sedme ure zjutraj se je z nasprotne, šebreljske strani zaslišalo globoko, kovinsko brnenje, ki je paralo jutranji zrak. Kmalu zatem so se na jasnem obzorju zarisali zlovešči obrisi osmih težkih italijanskih bombnikov. Ko so zapustili Šebreljsko planoto, so v brišočem letu spustili višino nekoliko nad strugo reke Idrijce in usmerili svoj kljun neposredno proti Otaležu.

Ljudje v sosednjih Plužnjah in Lazcu so z mešanico strahu in radovednosti stopili na plan ter z odprtega opazovali prelet jeklenih ptic. Prebivalci teh krajev so bili letal sicer že vajeni; skoraj vsakodnevno so jih videvali, ko so preletavala njihove hribe in odmetavala smrtonosni tovor nad bližnjo, strateško pomembno Idrijo. Nekateri vaščani, prepričani v svojo nepomembnost sredi hribovite osame, so se sprva celo norčevali: »Saj nas sploh ne opazijo!« Vendar pa se je ta naivni pogum v naslednjih minutah sprevrgel v kruto, krvavo resnico.

Ko so letala priletela naravnost nad Otalež, so se od prvega bombnika nenadoma utrgale tri svetle, svetleče pike. Med množico na tleh je završalo od olajšanja: »Spet mečejo tiste modre letake!« Domneva je bila logična. Le nekaj dni prej so namreč sovražni letalci po teh krajih raztresli tisoče propagandnih letakov s tiskanim pozivom Anteja Trumbića, hrvaškega politika in podpredsednika Jugoslovanskega odbora, ki je rekrutiral vojake in pozival južnoslovansko ljudstvo v avstro-ogrski monarhiji k odkritemu uporu. Takratnim avstrijskim oblastem tovrstna propaganda v zaledju fronte seveda ni bila po volji. Avstrijski žandarji so kasneje te letake mrzlično pobirali po gmajnah in strogo opozarjali domačine, da jih morajo takoj in brez izjeme izročiti oblastem.

Toda tistega jutra nad Otaležem z neba niso padali papirji. Bile so prave, težke bombe. Prinesla so jih italijanska letala kot ironični prvi »žegen« in krvav »pozdrav« civilnemu prebivalstvu, ki so ga po lastnih besedah prihajali »osvobodit«.

Avstrijsko vojaško poveljstvo je imelo v tistem obdobju soške fronte Cerkljansko za svoje neposredno zaledje. Da bi si opomogli od napornih bojev, so v tamkajšnje vasi poslali na pašo okoli 300 izčrpanih, napol sestradanih vojaških konj; del te črede je končal tudi v Otaležu. Prve odvržene bombe so z oglušujočim pokom treščile v neposredno bližino teh živali, ki so se mirno pasle na zelenem obrobju vasi. Na srečo prva eksplozija med njimi ni terjala žrtev. Ena od naslednjih bomb je zadela in močno poškodovala sušilnico za sadje enega od vaških posestnikov, preostale pa so v velikih medsebojnih razdaljah padale vsepovprek po okoliškem terenu, ne da bi povzročile večjo materialno škodo na stanovanjskih hišah.

Večina od skupno dvajsetih odvrženih bomb je zgrešila svoj cilj in končala med drevjem v bližnjem gozdu, kjer so njihovi siloviti poki lomili veje in prestrašili gozdne živali. Le ena med njimi je priletela naravnost na rob same vasi, med stanovanjske objekte – a je usoda hotela drugače. K sreči in neizmernemu olajšanju zbranih vaščanov ta bomba ni eksplodirala, s čimer je bil Otalež tistega usodnega junijskega jutra obvarovan pred hujšo tragedijo in človeškimi žrtvami.

Domoljub  09.08.1917 številka 32

Slovenec 03.08.1917 številka 176

»Jaz sem jugoslovanska banditka«

Aktivistka s košem

Spomini Ane Demšar, vdove prvega škofjeloškega partizana.

Zgodba o Frančiški Eržen je srhljivka v pravem pomenu besede. Med pripovedovanjem o tej interniranki se je Ana Demšar večkrat prijela za glavo, kot da sama sebi ne verjame, da je to res videla v taborišču:

» Erženovo sem spoznala v begunjskem zaporu. Bila je vsa iz sebe in obupana, ker je bila prepričana, da bo ustreljena. Partizane in razne aktiviste je vodila čez nemško-italijansko mejo, ker je v bližini njena rojstna hiša.

Iz Begunj so jo v Ravensbruck prej poslali kot mene, zato sploh nisem vedela, da je tam. Kmalu po našem prihodu v taborišče so nas poklicali na določeni prostor (apelplatz) in rekli, da bomo tu stale toliko časa, dokler ne bodo ujeli pobeglo interniranko. Deset ur smo stale na mestu. Si lahko mislite to trpljenje! Potem pa zagledamo, kako gestapovci s psi vodijo neko okrvavljeno žensko. Na prsih je imela za vrat privezan-velik napis: Jaz sem jugoslovanska banditka, ustreljena bom vsem v opomin.

Gnali so jo po vseh taboriščnih cestah, okrog vseh barak, mimo nas. Od nekod začujem šepet: Slovenka! Z grozo gledam, kako se psi zaganjajo vanjo. Bila sem fizično in psihično že tako izčrpana, da sem videla, kako jo psi med hojo počasi požirajo, košček za koščkom. Ko pa gre ta pošastni sprevod blizu mene, se zdramim, kajti v njej sem prepoznala sojetnico iz Begunj Frančiško Eržen. Vse smo bile preplašene in prepričane, da jo bodo res ustrelili, ker je skušala pobegniti. Več mesecev je bila zaprta v samici ob skromni hrani, nenehnem mučenju in zasramovanju ... «

Kdo je bila ta mučenica?

Frančiška Eržen je bila rojena leta 1902 na veliki hribovski kmetiji na kateri je živela številna družina. Nekoč se je vas imenovala Laniše, zdaj pa se imenuje Jazne (hišna št. 30, pošta Cerkno). Vas leži med Sovodnjem v Poljanski dolini in dolino Idrijce med Idrijo in Želinom (pri Cerknem). Blizu hiše je nekoč tekla jugoslovanska-italijanska meja, med vojno pa nemško-italijanska. Od številnih otrok je bila Frančiška najstarejša, zato je že od rane mladosti morala hudo garati. Ker pa ljubezen ne pozna meja, si je Frančiška svojega izbranca Boštjana našla na jugoslovanski strani. S prehodi čez mejo zaljubljenca nista imela težav, saj sta poznala vsak grm, vsak kamen. Kot plod te ljubezni se je rodil sin Aleksander, ki živi v Sovodnju..

Samotna Mrzlikarjeva (Erženova) kmetija je kmalu po okupaciji pritegnila ilegalce. Frančiška, ki je bila zaradi prejšnjih ljubezenskih potov čez mejo najbolj vajena, jih je vsakič varno pripeljala čez nemško italijansko mejo. Tako je čez mejo pripeljala Ivana Tominca iz Kranja, ko je pobegnil iz taborišča Kraut v Avstriji. Drugega marca 1942. leta pa so jo ujeli nemški orožniki iz Savodnja. Po zaslišanju so jo poslali v roke škofjeloškim gestapovcem, od tam v Begunje. 25. aprila 1942. leta so jo odpeljali v Ravensbruck.

Po njeni aretaciji so na italijanski strani Italijani zalotili njenega fanta Boštjana Podobnika iz Sovodnja in ga ubili. Ta fant, sicer rojen v bližnjem Koprivniku, si je že pred vojno v Sovodnju sezidal hišo, katero sta po vojni podedovala Frančiška in njen sin Aleksander.

Po vojni je Frančiška sinu pripovedovala, da je neke junijske noči leta 1942 skušala pobegniti iz strahu pred smrtjo. Okoli sebe je videla le smrt. Splezala je čez zid, ki je bil zavarovan z bodečo žico. Zaradi onemoglosti in poškodb pri plezanju čez omenjeno oviro so jo naslednji dan ujeli.

Frančiška je ena redkih ujetih ubežnic, ki ni bila usmrčena. Njeni domači so namreč takoj, ko so zvedeli, kje je, vložili pri italijanskih oblasteh v Idriji prošnjo za posredovanje pri Nemcih. Čeprav so v takratnih časih javno propagandno zelo opevali prijateljstvo med fašistično Italijo in nacistično Nemčijo, so tajno vseskozi rovarili eden proti drugemu. Italijanom tudi ni bilo všeč, da jih oholi Nemci ponižujejo in podcenjujejo. Iz tako porojenega kompleksa so bili večkrat izredno uporni v zahtevi, da jim morajo tega ali onega državljana vrniti. In tako se je Erženova vrnila domov.

Trpljenja pa še ni bilo konec. Po kapitulaciji Italije so se ustanavljale mnoge nove brigade in druge vojaške ter politične organizacije. Po vseh hribovskih vaseh je bilo obilo partizanske vojske. Ta porast je bil najobsežnejši na Primorskem in ob nekdanji državni meji.

Med nemško ofenzivo novembra 1943. leta so v okolici Mrzlikarjeve (domači so izgovarjali: Mrznkarjevi) kmetije divjali boji. Tretjega decembra 1943. leta pa je nemška enota na tej domačiji presenetila peti bataljon Gradnikove brigade, kljub temu, da je bil poveljnik obveščen, da se bliža sovražnik. Borci so skakali kar skozi okna, toda mnoge to ni rešilo. Okoli hiše je obležalo 17 borcev, nekateri pa so izkrvaveli kje na samoti. Nemci so ujeli devet borcev.

Skupaj z borci je iz hiše zbežala tudi Frančiška s trinajstletnim sinom, ker ni več hotela priti v nemško ujetništvo. Preveč živ je bil še spomin na Ravensbruck. Skrita v nekem jarku sta več ur zmrzovala, medtem pa so Nemci zažgali njeno domačijo.

Jože Vidic

Vir-Tv15 Naš tovariš 31.6 1986 št-30-31