Kako so glasba, trma in ljubezen do domače grude leta 1955 prebudile Cerkljansko
Večer, ko so utihnili dvomi
Junijski večer leta 1955 je bil v Otaležu nenavadno topel. Zrak, ki se je spuščal s cerkljanskih vrhov, je dišal po sveže pokošeni travi, smrekovi smoli in tistem prepoznavnem nemiru, ki v hribovske vasi prinaša nekaj velikega. Življenje na teh strmih kmetijah, razmetanih med Otaležem, Lazcem, Plužnjami, Jaznami in Grapo, je bilo od nekdaj trdo. Ljudje so bili navajeni celodnevnega garanja – od ranega jutra, ko je rosa še namakala travo za košnjo, do poznega večera, ko so v hlevih oskrbovali živino. Njihove roke so bile hrapave, obrazi ožgani od sonca in vetra, njihove skrbi pa preproste: kako preživeti s tistim, kar ponuja skopa zemlja.
A tistega petka, 17. junija, so kmečka opravila hitreje zastala. Poti, ki so povezovale okoliške vasi, so oživele. Možje v prazničnih srajcah in žene z urejenimi rutami so hiteli proti vaškemu kulturnemu domu. Dvorana je bila nabito polna, vznemirjenje pa otipljivo.
Prvi del večera je pripadal sosedom. Dramska skupina Kulturno-prosvetnega društva iz Lazca je na oder postavila težko, pretresljivo dramo »Pot do zločina«. Igralci, ki so še popoldne popravljali ograje in okopavali krompir, so na odru postali nekdo drug. Občinstvo je z odprtimi usti spremljalo vsako repliko, v dvorani pa je vladala takšna tišina, da se je slišalo vsako prasketanje lesenih podnic. Ko je padla zavesa, je dvorano preplavil gromozanski aplavz. Ljudje so si oddahnili, se nasmehnili in si obrisali solze.
Nato pa je nastopil trenutek, ki ga ni pričakoval nihče. Oder so izpraznili, nanj pa je stopila skupina fantov. Bili so bledi, z resnimi obrazi. Njihov kontrabas – se je zdel kot ogromna lesena pošast, ki bo vsak čas skrila te drobne fante. Gledalci v prvih vrstah so začeli šepetati: »Kdo pa so ti smrkavci? Saj so še premladi za takšno reč!«
Na čelo skupine je stopil Ludvik Gruden. Dvignil je roko,med obiskovalce je legel molk, nato pa so loki zarezali po strunah. Nastopil je novoustanovljeni domači kvintet. Zvok, ki je preplavil prostor, je bil tako ubran, čist in močan, da so ljudje v trenutku obnemeli. To ni bilo zgolj vaško žaganje; bila je prava, čista glasba, rojena iz neverjetnega truda.
Iskrica v temi in Ludvikova zaobljuba
Da bi razumeli, kako so ti fantje prišli do odra, se moramo vrniti v pozno jesen prejšnjega leta, ko s se nad Cerkljansko zgrinjali kratki dnevi in dolge, mrzle noči. Ludvik Gruden je bil človek posebnega kova. Bil je strasten ljubitelj raznih godbenih instrumentov, človek, ki mu glasba ni pomenila le zabave, ampak hrano za dušo. V vasi, kjer je večina videla le delo in preživetje, je Ludvik nenehno iskal nekaj več.
Nekega novembrskega popoldneva je opazil mladega Štefana. Fant je kazal nenavadno zanimanje za zvoke, bil je bister in imel je izjemen posluh. Ludvik je prinesel svojo violino, jo položil Štefanu v roke in mu pokazal prve prijeme. Kar se je začelo kot preprosto učenje, je kmalu preraslo vse okvire. Štefanu je godenje šlo od rok z neverjetno lahkoto. Kmalu je dobil neizmerno veselje, ki se je čez zimo spremenilo v pravo, neustavljivo strast. Fant ni hotel več izpustiti violine iz rok; vadil je ob svitu, vadil je ob petrolejki, ko so vsi ostali že spali.
Ludvik je spoznal, da ima pred seboj diamant, ki ga je treba izbrusiti. A vedel je tudi, da sam igralec ne naredi orkestra. Na njegovo pobudo in spodbudo sta se učenju pridružila še dva vaška fanta, Janko in Janez. Ludvik jim je odprl vrata svoje hiše in jim ponudil vse svoje znanje, brezplačno, zgolj iz ljubezni do umetnosti.
Začelo se je obdobje, ki je od fantov zahtevalo nadčloveške napore. Sprva so vadili dvakrat tedensko. Ko pa je glasba fante popolnoma prevzela, so srečanja zgostili na trikrat in kmalu na štirikrat na teden. To niso bili časi, ko bi mladina imela prosti čas. Fantje so doma pomagali pri najtežjih kmečkih opravilih. Po celem dnevu sekanja drv, prenašanja težkih bremen ali košnje na strmih tleh, ko so bile mišice utrujene in hrbet zmučen od dela, so fantje namesto v posteljo odhiteli k Ludviku.
Z ožuljenimi in od mraza razpokanimi prsti so sprva nerodno, nato pa vedno bolj samozavestno pritiskali na strune. Prostovoljno in z nasmehom na obrazu so žrtvovali vsak delček svojega zasluženega počitka. Kmalu so za silo obvladali note – to skrivnostno govorico, ki je prej v vasi poznal le malokdo. Ko se jim je kot zadnji pridružil še Franc, je bil kvintet rojen. Pod Ludvikovim budnim očesom so napredovali iz dneva v dan, kot bi hoteli nadoknaditi vsa leta, ko je bila vas zavita v tišino.
Od radijskih valov do vaškega ponosa
Trdo delo je obrodilo sadove hitreje, kot je kdorkoli pričakoval. Konec maja leta 1955 se je fantom izpolnil sanjski cilj, o katerem si prej niso upali niti šepetati. Stopili so naravnost pred mikrofon takratnega Radia Koper. Njihove melodije so poletele preko radijskih valov po celi Primorski in slovenskem zamejstvu.V Otaležu so ljudje sedeli ob redkih radijskih sprejemnikih s solznimi očmi.
Že naslednjo nedeljo po radijskem krstu so fantje nastopili doma. Priznanje, ki so ga poželi od svojih vaščanov, je bilo neizmerno. Ljudje, ki so sprva dvomili, so zdaj ponosno ploskali. Videti te fante, kako zrelo in resno upravljajo z velikimi inštrumenti, je bil prizor, ki je omehčal še najbolj trda srca. Vaščani so končno spoznali, kakšno zakladnico imajo v svoji sredi – mladino, ki se ni predala malodušju, temveč je izbrala pot ustvarjalnosti.
A kvintet ni bil edini glasbeni steber v kraju. V Otaležu je pod vodstvom tovariša Mohorja delovala tudi prava glasbena šola. Mohor je bil živa legenda teh krajev. Imel je že sedemdeset let, a njegova energija je bila neverjetna. Že od svojega petnajstega leta – torej polnih 55 let – je neumorno vodil razna pevska društva in zbore po vsem Cerkljanskem. Bil je mož stare šole, strog, a pravičen, z ogromno ljubeznijo do glasbenega izobraževanja.
Njegova glasbena šola je v tistem času že dosegala vidne uspehe. Vpisana je bila lepa množica mladincev in mladink, ki so redno in vestno obiskovali vaje. Vendar pa so se soočali z velikimi težavami. Čeprav so v zadnjem času z lastnimi sredstvi in pomočjo zanesenjakov nakupili precej muzikalij – notnih zapisov in učbenikov –, jim je teh še vedno kronično primanjkovalo. Učili so se iz obrabljenih listov, si prepisovali note z roko in si delili tisto malo gradiva, kar so ga imeli.
Njegov trud so opazili tudi zunaj ožjega vaškega okoliša. Nekateri prosvetni delavci iz Idrije, ki so spremljali ta kulturni razcvet, so prišli na odlično idejo: predlagali so, da bi se Mohorjevi šoli uradno priključili tudi Ludvikovi učenci iz sosednjih Pluženj. S tem bi se moči združile, mladina bi dobila večje možnosti za napredek, pa tudi država in večje ustanove bi lažje namenile kakšen dinar za prepotrebno opremo.
Generacijski prelom in klic k skupnosti
Kljub vsem uspehom pa je nad idilo v Otaležu visela temna senca skrbi za prihodnost. Lokalni pevski zbor je bil menda najboljši v celotnem cerkljanskem okolišu. Njihovo ubrano petje je odmevalo ob praznikih in prireditvah, zbor pa je bil ponos vsakega domačina. A resnica je bila neizprosna: sedemdesetletni Mohor, ki je bil hrbtenica tega zbora, je bil utrujen. Njegovo zdravje in leta so opominjali, da ne bo več dolgo kos tako zahtevni in odgovorni nalogi, kot je vodenje vrhunskega zbora.
Kulturno-prosvetno društvo se je znašlo pred resno preizkušnjo. Morali so nujno poskrbeti za novega, mlajšega pevovodjo. Vsi pogledi so bili usmerjeni prav v glasbeno šolo. Skupnost je močno upala, da bo šola med mladimi obiskovalci vzgojila ne le enega, ampak več sposobnih ljudi, ki bodo pripravljeni prevzeti takšno odgovornost in nadaljevati Mohorjevo življenjsko delo.
Glasbeno in kulturno življenje v Otaležu, Lazcu, Plužnjah, Jaznah in Grapi je bilo leta 1955 kot živ organizem, ki se bori za svoj obstoj in razvoj. Ta mreža vasi je dokazala, da hribi niso ovira za kulturo, če le obstajata volja in sloga. Vendar pa zanesenjaki, kot sta bila Ludvik in Mohor, niso mogli vsega narediti sami.
Zato je bil tisti zapis v Slovenskem Jadranu več kot le golo poročilo – bil je glasen klic k sodelovanju in manifest za prihodnost. Mladina teh vasi je morala še čvrsteje poprijeti za delo in se v še večjem številu vpisati v glasbeno šolo, pevske zbore in dramske skupine. Predvsem pa so morale svojo podporo končno ponuditi razne uradne organizacije, občinske ustanove in prosvetni organi.
Po teh odmaknjenih hribih in grapah je namreč hodilo ogromno nadarjene mladine. Treba jo je bilo le poiskati, ji ponuditi mentorstvo in ji finančno ter materialno pomagati. Ta mladina bi bila kasneje globoko hvaležna, če bi jo družba v njenem iskanju znanja in lepote podprla takrat, ko je bilo to najbolj potrebno.
Največja lekcija, ki jo je Otalež tisto poletje dal celemu svetu, pa je bila naslednja: nikoli se ne sme kloniti pred prvimi neuspehi. Mladi člani vaškega kvinteta niso odnehali, ko so jim prsti otrpli od mraza, ko niso razumeli not ali ko so bili preveč utrujeni od dela na kmetiji. Vztrajali so. In nagrada za celotno skupnost je bila neprecenljiva. Vsem v zadoščenje je bilo, da se po vaseh ni več slišalo tistega večnega, neprijetnega godrnjanja starejših, češ da »so včasih znali lepše zapeti in zaigrati kot danes«. Nova generacija je dokazala, da je tradicija živa, močna in pripravljena na prihodnost.
