Zgodovinska nedelja v Plužnjah: Dan, ko je zaživela obljuba bratske pomoči

Zgodovinska nedelja v Plužnjah: Dan, ko je zaživela obljuba bratske pomoči

Jutranja zarja nad cerkljanskim hribovjem

V nedeljo, 9. oktobra 1910, se je nad Plužnjami pri Otaležu prebujalo jesensko jutro, prežeto z vznemirjenjem, kakršnega ta slikovita vasica v cerkljanskem okraju še ni doživela. Meglice, ki so se dvigale iz doline Idrijce, so počasi odkrivale s soncem obsijana pobočja, na katerih se je že od ranih ur odvijal živahen, skoraj mravljični utrip. Za domačine to ni bila navadna nedelja; bil je dan, ko je trdo, večletno delo celotne skupnosti dobilo svojo končno, oprijemljivo podobo.

Priprave so se začele že ob prvih sončnih žarkih. Vaščani so s skrbnostjo pometali makadamska dvorišča in poti, kmečka dekleta so s hribovskih travnikov prinašala zadnje jesensko cvetje in z njim plela bogate vence, možje pa so še zadnjič ponosno obrisali prah z novih, svetlih zidov. Pred njimi je v vsej svoji preprosti veličini stal sad njihovega lastnega odrekanja, skupnih moči in neupogljive volje – novozgrajeni gasilni dom. Zgradba ni predstavljala le zavetja za skromno opremo, temveč je bila simbol varnosti, enotnosti in kljubovanja uničujoči moči ognja, ki je v preteklosti pregosto pustošil po leseni stavbni dediščini teh krajev.

Prihod paradnih čet in utrip praznovanja

Okrog poldneva je začelo v vas od vseh strani – po strmih kolovozih, stezah in gorskih prelazih – pritakati ljudstvo. Prišli so sosedje iz okoliških zaselkov, kmetje iz Jazen, Lazca in Otaleža, pa tudi radovedni meščani iz oddaljenejših krajev. Kmalu zatem so tišino cerkljanskega hribovja prekinili umerjeni, složni koraki, ki so odmevali po klancu navzgor, v jesenskem soncu pa je močno zableščala medenina gasilskih čelad.

V Plužnje so v strumnem koraku zakorakale uniformirane gasilske čete iz Idrije, Spodnje Idrije in Ledin. Posebno pozornost, šepetanje v množici in globoko spoštovanje je požel ženski podporni gasilni odsek iz Spodnje Idrije, ki je s svojo prisotnostjo dokazoval, da je plemenita misel o pomoči bližnjemu presegala takratne družbene okvirje. Korak so ob zvokih koračnic zravnali tudi tovariši iz bližnjega Cerknega. Barvite, praznične uniforme, ponosna drža mož, bleščeče paradne sekirice sredi nepregledne množice domačega in tujega občinstva so iz zbranih grl izvabljale glasne, iskrene vzklike občudovanja. Vas je utripala v ritmu ponosa in bratske povezanosti.

Slovesni blagoslov in preroške besede župnika Bude

Točno ob dveh popoldne je pred novim poslopjem zavladala globoka, slovesna tišina. Nemirno žlobudranje množice se je poleglo in ljudje so se spoštljivo razmaknili, ko je pred postrojene gasilce stopil gospod Vinko Buda, spoštovani otaležki župnik in goreč podpornik lokalnega prosvetnega ter društvenega življenja. Z dvignjeno roko, resnim, a toplim izrazom na obrazu in ob zvokih liturgičnih molitev je blagoslovil nove prostore. Ti zidovi bodo odslej varovali gasilsko opremo – dragoceno brizgalno in cevi – ter služili kot varno zatočišče tistim neustrašnim možem, ki nesebično tvegajo svoja življenja in premoženje za varnost sočloveka.

Po opravljenem obredu je župnik Buda stopil še bliže k zbranim vrstam mož in žena v uniformah. Njegov nagovor je bil bister, krepak in premišljen. Govoril je o globokem pomenu gasilske misli, ki temelji na krščanski ljubezni do bližnjega, o plemenitosti njihovega težkega poslanstva ter jih z gorečimi besedami spodbujal k neupogljivi vztrajnosti, ki jo zahteva življenje v teh odročnih, hribovitih krajih. Zbranim pluženskim gasilcem je naročil, naj vedno natančno, zvesto in brez oklevanja izpolnjujejo dolžnosti, ki so jih s prostovoljno zaobljubo prevzeli pred bogom in ljudstvom. Njegove besede so se globoko dotaknile src vseh navzočih; v očeh pluženskih fantov in mož se je zrcalila trdna, neomajna odločnost, da svojemu kraju ostanejo zvesti varuhi.

Ljudsko rajanje in obljuba v večernem mraku

Ko se je uradni del slovesnosti zaključil v vsesplošno zadovoljstvo in olajšanje vseh, se je napetost uradnega protokola sprostila. Praznovanje se je prelilo v pristno, veselo ljudsko druženje. Člani domačega društvenega odbora, ki so mesece kovali načrte in trepetali za uspeh prireditve, so si končno oddahnili – praznik je uspel nad vsemi pričakovanji. Polni hvaležnosti do vseh, ki so jim finančno, materialno ali z lastnimi rokami stali ob strani pri gradnji, so gostom toplo stiskali roke in točili domačo kapljico.

Ko se je dolg dan počasi prevesil v mrak in so se obiskovalci ter bratske desetine začeli odpravljati na dolgo pot proti svojim domovom čez strme hribe in globoke doline, je med cerkljanskim hribovjem mogočno odjeknil enoten, gromki klic pluženskih gasilcev, namenjen vsem odhajajočim društvom: »Na pomoč!«

To v večernem hladu ni bil le navaden pozdrav ob slovesu. Bila je trdna, nezlomljiva obljuba, vklesana naravnost v kamen in temelje novega doma – zaobljuba, da Plužnje v nesreči nikoli več ne bodo same in da bodo same vedno prve ponudile roko tistemu, ki jo bo potreboval.