Simbol povojne obnove

Zgodovina vasi Lazec se po koncu druge svetovne vojne ni začela pisati s praznovanjem, temveč z delom. Leta 1945 je 170 prebivalcev te majhne primorske vasice nemo utripalo sredi pepela.

Med narodnoosvobodilnim bojem so bili prav vsi aktivni podporniki Osvobodilne fronte (OF) – nekateri z orožjem v roki, drugi z oskrbo borcev s tistim malo živeža, kar so premogli. Nemški okupatorji so za kazen ob koncu vojne vas požgali do tal.

Hiše so bile brez streh, hlevi porušeni, kašče pa popolnoma prazne. Toda tisto, kar je vojna uničila , ni mogla uničiti v ljudeh.

Prelomni trenutek za vas je nastopil po I. kongresu OF. Lokalni odbor OF, poln delavnega zagona, je spoznal, da bo obnova uspela le, če stopijo skupaj. Z izjemnim organizacijskim delom jim je uspelo povezati domala vse prebivalce – v vsej vasi sta ostala le dva posameznika, ki se nista vpisala v OF.

Vaščani so se združili v obnovitveno zadrugo in začeli s prostovoljnim delom. Že v težkem letu 1945 so ob pomanjkanju materiala zasilno obnovili osem stanovanjskih hiš in postavili temelje za obnovo naslednjih 17 požganih domov. Ljudje so pod vodstvom OF pomagali drug drugemu. Če je sosedu manjkalo rok za dvigovanje tramov, je prišla na pomoč cela vas. Največji izziv je predstavljala lakota in uničeno kmetijstvo.

Pred vojno je bila večina prebivalcev Lazca bajtarjev, ki so se borili s stalno brezposelnostjo. Po vojni pa se je gospodarska slika začela spreminjati. Na pobudo okrajnega odbora OF je kmetijski odsek priskočil na pomoč lokalnim živinorejcem. V vas so pripeljali štiri plemenske krave in jih dodelili tistim družinam, ki jih je vojna najbolj prizadela. Ta ukrep je sprožil hiter dvig živinoreje. Čreda se je večala tako hitro, da jim je do predvojnega števila živine manjkalo le še deset glav.

Lokalni kronisti so kasneje zabeležili, da bi ta mejnik presegli že prej, če vasi v letu 1947 ne bi prizadela huda suša.

Hkrati se je reševalo vprašanje preživetja skozi zaposlovanje. Brezposelnost, ki je prej pestila bajtarje, je izginila. Kar 35 prebivalcev vasi je dobilo redno zaposlitev v rastoči industriji, pri državni obnovi ali kot nameščenci v novih državnih ustanovah. To je prineslo v vas reden zaslužek, ki ga prej ljudje niso poznali. V letih 1946 in 1947 se je gradbena mrzlica nadaljevala. Obnovljene so bile preostale stanovanjske hiše in gospodarska poslopja. Konec leta 1947 je v vasi stala le še ena sama stanovanjska hiša, ki je s svojimi poškodbami spominjala na grozote vojne. Lazec je iz ruševin vstal lepši, modernejši in z boljšimi pogoji za gospodarski razvoj.

Poleg fizične obnove pa je OF veliko pozornosti posvečala vzgoji in izobraževanju ljudi v duhu nove družbene ureditve. Pred vojno je bilo šolanje za revne otroke nedosegljivo, saj starši niso imeli sredstev za njihovo vzdrževanje. Z novo oblastjo pa so se odprla vrata vsem. Pet mladincev iz vasi je uspešno prestopilo prag srednjih šol. Dodatno je 20 mladeničev in mladenki obiskovalo različne strokovne in politične tečaje, kar jim je kasneje omogočilo zasedbo odgovornejših službenih mest. Ko so se domov začeli vračati še borci iz vojske, so s svežimi močmi okrepili tako odbor ljudske oblasti kot druge politične organizacije.

Ob koncu štiridesetih let so prebivalci Lazca gledali le še naprej. Vas je dobila svojo knjižnico, polno naprednih in vzgojnih knjig, ki so bile dostopne vsakomur. Skupni napori vaščanov pa so se nato usmerili preko meja njihove vasi – vsi po vrsti so poprijeli za delo na velikem gradbišču zadružnega doma v sosednjem Otaležu, ki je postajal novo kulturno in gospodarsko središče celotnega okraja. Iz požgane in revne vasi je Lazec s trdim delom in solidarnostjo postal simbol povojne obnove in vere v boljši jutri.