Vzpon otaleških Orlov
Iz kronike o delovanju in izzivih fantov iz Otaleža v letu 1910
Zgodovinski uvod
Kronika iz leta 1910 poroča o izjemno aktivnem delovanju orlovskega društva v Otaležu med aprilom in julijem tistega leta. Društveno življenje so zaznamovali množično obiskana veselica s 45 nastopajočimi člani, javne telovadne vaje in sodelovanje na verskih procesijah. Po odhodu požrtvovalnega načelnika Ambrozija Rusjana junija 1910 je avtor takratnega zapisa pozval člane, naj za njegov uspeh izvolijo delavnega in značajnega naslednika.
Nedeljsko jutro, ki je prebudilo Otalež
Maja leta 1910 je bila pomlad v Otaležu drugačna kot prejšnja leta. Hribovska vasica, stisnjena nad Idrijco, je brstela od posebnega ponosa. Po hišah so matere in dekleta že tedne skrbno likale gube na novih orlovskih krojih. Kmečko delo je bilo tisto pomlad težko in roke so bile žuljave, a v fantih je gorela nevsakdanja vročica. Aprila so se skoraj vsi udeležili tečaja v Idriji, sedaj pa je prišel čas, da domačim pokažejo svoje znanje.
»Petindvajset, šestindvajset ... triindvajset ... ne, kar petindvajset fantov v vrsti!« je z odra štel starejši domačin in si popravljal klobuk.
Ko so se zbrali vsi, je končna številka osupnila vas. Sredi Otaleža je v popolnih uniformah stalo kar petinštirideset domačih Orlov! Za tako majhno vas je bilo to pravo čudo. Pozneje popoldne so se jim izza ovinka – malce upehani zaradi zamude in zapletov na poti – pridružili še društveni bratje iz Cerknega.
Takoj po blagoslovu se je začelo. Ljudstvo je obstopilo travnik in z odprtimi usti opazovalo javno telovadbo. Fantje, ki so še lani nerodno stopali za plugom, so se pod vodstvom neumornega načelnika Ambrozija Rusjana gibali kot eno telo.
»Poglej jih, kako se držijo! Kot vojaki!« je zašepetala starejša ženska sosedi, ko so fantje začeli izvajati proste vaje. Ko pa je nastopila še izurjena skupina idrijskih telovadcev, je med gledalci zavrelo od navdušenja. Nihče si ni mislil, da se je mogoče v tako kratkem času priučiti takšne discipline.
Nato se je začela veselica. Mešani pevski zbor je stopil skupaj. Brat Mohor Pavčič je dvignil roke, globoko vdihnil in zbor je zapel Laharnarjev »Pozdrav«. Glasovi so močno odmevali od okoliških hribov. Po uradnem nagovoru predsednika je prišel čas za smeh – na oder so postavili igro »Dr. Vseznal in njegov sluga Štipko Tiček«. Smeh se je razlegal daleč naokoli in ljudje so vsaj za en popoldan pozabili na trdo vsakdanje delo.
Nagajanje na Novi Oselici
Kmalu zatem, 5. maja, so se Orli podali na izlet na Novo Oselico. Tudi tam so pripravili javen nastop, srečelov, petje in deklamacije. A uspeh otaleških fantov je nekaterim očitno šel v nos.
Iz ozadja, blizu gostilniških vrat, se je kmalu zaslišalo glasno godrnjanje. Par nahujskanih surovežev, ki so jih lokalni proticerkveni nasprotniki (»mokrači«) nalašč podkupili, je začelo motiti prireditev. Ti nasprotniki se doma v Otaležu sploh niso upali javno izpostaviti; raje so nahujskali nevedne ljudi drugje, da bi povzročali nemir.
Načelnik Ambrozij Rusjan je takoj stopil pred fante: »Mirno, bratje. Značajnost in vztrajnost sta naš odgovor. Ne dajte se izzvati.«
Orli so ostali ponosni in dostojanstveni. Veselica je kljub nekaj kletvicam iz ozadja uspela odlično, provokatorji osramočeni umaknili.
Poletje slovesa in novih izzivov
Preostanek pomladi in junij sta minila v znamenju potovanj in verskih dolžnosti. Peš so se odpravili v Idrijo na okrožni občni zbor, kjer so poslušali spodbudne besede predsednika Jazbarja. Nato so ponosno korakali v Cerkno, da bi s tamkajšnjimi fanti sodelovali pri procesiji Svetega Rešnjega Telesa. Isti praznik so nato ponovili doma, konec junija na Cerkvenem.
Vrhunec poletja je bilo romanje na Sveto Goro na začetku julija. Tam so sredi množice poslušali ognjevite besede dr. Janeza Kreka. Domov som se vrnili polni elana, čeprav jim je bilo žal, da so morali zaradi nujnih kmečkih obveznosti izpustiti popoldanski del slavnosti.
Toda že 23. junija je udarila vest, ki je fante globoko prizadela. Ambrozij Rusjan, tisti neumorni voditelj, ki je bil z dušo in telesom predan orlovskim idejam, jih je moral zapustiti. Odsek je čez poletje ostal brez vodstva.
Ko so se jeseni začela krajšati poljska dela, je med fanti znova stekla beseda o prihodnosti. Eden od starejših članov je sedel za mizo in v luči petrolejke pisal dopis za revijo Mladost:
»Sedaj smo brez načelnika ter bomo mogli pri letošnjem občnem zboru voliti novega ... Zato vam že sedaj, dragi bratje Orli, svetujem, da si izvolite za načelnika mladeniča, ki je delaven in značajen ... Skušnjo imate letos, ko vidite, kako smo delali, ko je bil za načelnika značajen brat Rusjan.«
Pismo, objavljeno oktobra 1910, se je zaključilo z besedami, ki so tisto zimo grele srca fantov iz Otaleža: »Zato proč z lenobo, proč z neznačajnostjo iz naših vrst! Naprej po začrtani poti do zmage! Na zdar!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar