Reševanje življenj v snegu

Pozabljena zgodba premične bolnišnice v Otaležu

Jeseni leta 1943 je bilo ozemlje okoli Cerknega otok svobode sredi okupirane Evrope. Kapitulacija Italije je prinesla kratkotrajno olajšanje, a Primorska je takoj postala tarča novega, še bolj neizprosnega sovražnika – nemškega okupatorja. V tem napetem času se je v hriboviti vasi Otalež začela odvijati drama, ki velja za enega največjih podvigov partizanske sanitete pred ustanovitvijo slovite bolnišnice Franja.

Rojstvo divizijske bolnišnice

Vse se je začelo z ukazom štaba Vojkove brigade. Nace Pervanja, po poklicu zobotehnik s Prapretnega Brda, je prevzel nalogo organizacije sanitetne službe. Njegovo poslanstvo je bilo jasno, a izjemno težko: zbrati ranjence iz Polhograjskih Dolomitov in okolice Cerknega, ki so se dotlej skrivali in zdravili po zasebnih hišah, ter jim zagotoviti varno oskrbo.

Ker so v Otalež začeli prihajati borci iz različnih enot 31. divizije, je ustanova hitro prerasla okvire brigade in postala divizijska bolnišnica.

Prvo zatočišče so ranjenci našli v Micini hiši (pri Mariji Jereb). Ko pa je število borcev naraslo, so morali poiskati večji prostor. Izbira je padla na prostorno sobo nad lokalno gostilno, kjer je pred vojno potekal šolski pouk, gostilničar pa jo je oddajal za večje družabne dogodke, kot so bile poroke in sedmine. Iz izpraznjene italijanske kasarne v vasi so fantje prinesli dvanajst železnih postelj, imenovanih kavaleti, ter zasilne žimnice. Bolnišnica je bila pripravljena.

Ko zobotehnik postane kirurg, vaščani pa angeli varuhi

Nace Pervanja je bil v bolnišnici vse: vodja, bolničar in pogosto tudi zdravnik. Kmalu je v Cerknem srečal svojega sovaščana Franca Kobala, ki je bil sanitetni referent, in se dogovoril, da ga premestijo v Otalež. Franc je postal Nacetova desna roka in njegov zvesti spremljevalec do konca vojne.

Zgodba bolnišnice v Otaležu pa bi se hitro končala brez nesebične pomoči domačinov. Vaščani, predvsem pa dekleta in žene, so prevzeli skrb for logistiko in preživetje:

• Pri Mežnarjevih (pri Jožetu Bizjaku) so mati ter hčerki Rozina (Zinka) in Marija cele dneve pekle kruh in kuhale.
• Frančiška Tušar in šivilja Jerica Oblak sta neutrudno krpali in prali krvavo perilo.
• Med njimi je bila tudi Ivanka Pilat, primorska učiteljica iz Štanjela, ki je v Otaležu in Jaznah med vojno vodila partizansko šolo.

Trpljenje v bolnišnici je bilo neizmerno. Kmalu je število ranjencev naraslo na 27. Pripeljali so štiri popolnoma nepokretne borce: eden je imel prestreljeno hrbtenico, drugi hudo razcefrano nogo, tretji prestreljeni obe spodnji okončini, četrti pa zlomljeni obe roki in nogi. Rane od bomb, šrapnelov in nabojev so bile pogosto okužene, gnojne in zanemarjene.

Med njimi je ležal tudi Francoz Sergej, eden izmed mnogih borcev iz okolice Marseillea, ki so po pobegu iz italijanskega ujetništva stopili v partizanske vrste Vojkove brigade. Za pomoč pri negi teh težkih bolnikov so iz enot poslali mlada dekleta na hitri bolničarski tečaj. Med njimi sta bili domačinki iz Lazca , 17-letna Pavla Kokošar in 18-letna Vera Močnik - Živka, ki je sama okrevala po hudih ranah v obeh nogah. Nace jim je priskrbel zvezke in svinčnike ter jih sredi vojne vihre učil osnov prve pomoči. Za nekaj dni se jim je pridružil celo zdravnik dr. Volčjak, ki je oskrbel najtežje poškodbe.

November 1943: Začetek peklenskega umika

Idila v varni coni Otaleža se je razblinila po 10. novembru 1943. Nemška vojska je začela zbirati velike sile za silovit vdor na osvobojeno ozemlje okoli Cerknega. Nace Pervanja je prejel nujno povelje: bolnišnico je treba takoj evakuirati na varno, proti Tolminskemu, kjer bojev še ni bilo.

Izbrali so Šentviško planoto. Odhod so napovedali za 13. november, a narava in sovražnik sta se zarotila proti njim. Začela se je velika nemška ofenziva, hkrati pa je pritisnil hud mraz in zapadel je globok sneg.

Kolona ranjencev je bila pretežka za hiter umik. Nace in Franc sta morala sprejeti težke odločitve:

• Enega ranjenca, ki ni mogel premakniti niti enega uda, so morali pustiti v Otaležu. Skrili ("zabunkali") so ga v vasi in njegovo življenje zaupali domačim dekletom.
• Kolona je v snežnem viharju s težavo lezla v strm hrib proti Bevkovemu vrhu. Nosilci ranjencev so padali, v sneg so morali z noži in lopatami vrezovati stopnice.
• Ko so izčrpani prispeli do kmetije Feliksa Slabeta na Hmenici, so ugotovili, da treh nepokretnih ranjencev ne bodo mogli nositi naprej. Slabe je ponudil svoj skriti bunker. Nace je v njem pustil tri borce, za njihovo oskrbo in hudičev tek s časom pa je zadolžil mladi bolničarki Vero in Pavlo.

Razdeljeni v nevihti: Francova in Nacetova skupina

Dokler je Nace urejal skrivališče v bunkerju, je Franc Kobal prevzel vodstvo nad preostali-mi 23 ranjenci. Pod vodstvom domačega vodnika Jožefa Močnika so se podali na pot skozi noč. Prehodili so Kladje, Planino, Novake, Poljane in Labinje ter ob zori prispeli v Jesenico. Počitek je bil kratek, saj so bili Nemci že za petami. Izmučena kolona je morala naprej skozi Kojco, Laharn in nevarno Bukovsko grapo do zaselka Police, kjer so pri kmetu Kovčku končno dobili toplo hrano in nekaj ur spanca. Naslednji dan so čez Gorski Vrh končno dosegli Šentviško planoto.

Medtem je imel Nace Pervanja, ki je ostal zadaj z manjšo skupino zaostalih borcev in bolnim Francovim bratom Justinom, precej bolj dramatično pot. Povezali so se s skupino oboroženih partizanov, ki so izgubili stik z enoto, in kurirjem Ignacem Hvalo. Vseh skupaj je bilo petnajst.

Ko so ponoči prispeli do Poljan, so naleteli na nemško tankovsko zaporo. Nemški tanki so neprestano patruljirali gor in dol po ovinkih ceste, ki vodi v Cerkno. Nace in njegovi možje so v snegu čakali na pravi trenutek – ko se je tank premaknil za ovinek, so v divjem teku eden za drugim prečkali cesto.

V Jesenico so prispeli le nekaj ur za Francovo skupino, a pot naprej je bila zaprta. Nemci so že prodirali z Bukovega. Domači terenec Ciril Klavžar jim je svetoval najtežjo, a edino varno pot: naravnost čez strmi hrib Kojca. Da jih Nemci ne bi izsledili, je Klavžar hodil za njimi in s smrekovo vejo skrbno brisal njihove sledi v snegu.

Vzpon na Kojco je bil pekel. Sneg je bil globok, borci so se izmenjevali na čelu in gazili gaz. Na nebu so se pojavile nemške štuke, ki so spuščale svetlobne rakete in s strojnimi puškami prerešetale pobočja. Skupina se je skrila v grmovje na vrhu hriba in tam, premrla do kosti, počakala na trdo tema. Šele pod okriljem noči so se spustili v Spodnje Bukovo in ob polnoči, popolnoma izčrpani, prispeli na varno k Hvalovim na Gorskem Vrhu.

Srečen konec in zibelka Franje

Naslednji dan sta se Nacetova in Francova skupina ponovno združili na Prapetnem Brdu. Ranjenci so bili začasno razkropljeni po okoliških kmetijah (pri Martinkarju, pri Matjaku na Slemenu, v Grapi), kjer je zanje skrbela aktivistka Marija Šorli - Mica.

Kmalu zatem so lokalni aktivisti bolnišnici odstopili enonadstropno Kikeljnovo hišo na Brdu. Hiša je imela v pritličju veliko ognjišče, štedilnik in dovolj prostora, njena lega na robu Šentviške planote pa je omogočala hitro evakuacijo v dolino Idrijce v primeru nove nevarnosti.

Kaj pa ranjenci, ki so ostali v bunkerju pri Slabetu? Vera Močnik - Živka je kasneje v knjigi Slovenke v narodnoosvobodilnem boju zapisala, da so vsi ranjenci varno preživeli nemško hajko. Sama se je preoblekla v civilna oblačila in jih hodila skrivaj prevezovat. Ko so Nemci preiskovali kmetijo, sta se dva ranjenca uspešno izgovorila, da sta le domača bolnika – eden izmed njiju je odlično govoril nemško, kar jim je rešilo življenje.

Premična bolnišnica 31. divizije v Otaležu je dokazala, da sta organizirana saniteta in podpora naroda močnejši od okupatorjevega orožja. Ta zmagoviti koncept oskrbe ranjencev v popolni tajnosti je decembra 1943 rodil legendarno bolnišnico »Franja«, ki je zrasla ravno v bližnjih, težko dostopnih soteskah Cerknega.