Nebo nad Cerkljanskim hribovjem so tistega torka, 8. avgusta 1899, prekrili težki, temni oblaki. Iz gora je vlekel mrazen veter, dež pa je lil kakor iz škafa in strma pobočja nad Idrijco spreminjal v tekoče, rjavo blato.
Na dnu doline, kjer se je pot začela strmo dvigati proti Otaležu, je stal kočijaž, zaviti v premočen volnen plašč, in zmajeval z glavo. »Vaša eminenca,« je hripavo dejal in pogledal v hrib, prekrit z meglo. »Konji v tem blatu ne bodo zdržali strmine. Pot nima trdnih tal. Pametneje bi bilo počakati v dolini, da nevihta mine.« Iz kočije je stopil mož krepke postave, star nekaj čez šestdeset let. To je bil kardinal Jakob Missia, prvi slovenski kardinal, ki je šele pred slabima dvema mesecema v Rimu prejel rdeči klobuk. Njegov obraz je izžareval trdnost, oči pa so mu žarele od odločnosti. »Čakati?« je mirno, a odločno dejal Missia, medtem ko je dež neusmiljeno tolkel po strehi kočije. »Okoli sto osemdeset birmancev me čaka gori. Otroci so si pripravili najboljše praznične srajce, matere so mesece hranile moko za praznik, mi pa naj čakamo, da se vreme zjasni? «Stopil je naravnost v globoko ilovico, da so se mu podplati pogreznili do gležnjev. Eden od spremljevalcev mu je naglo podal dolgo, močno leseno palico. Kardinal jo je krepko stisnil v pesti, se uprl vanjo in brez obotavljanja zakoračil navzgor v strmi hrib. Naporna pot skozi blato in dež. Vzpon je bil izjemno težak. Ilovica je drsela pod nogami, voda je tekla v potokih in se zlivat v kardinalove škornje. Njegova težka oblačila so bila v nekaj minutah premočena do kože. »Eminenca, prosim, hodite počasi! Preveč se boste utrudili!« je od zadaj zaskrbljeno klical domači župnik Janez Wester , ki mu je v strmem klancu že pošteno zmanjkovalo sape. Kardinal Missia se ni ustavil. V njem se je prebudila tista znana kmečka neupogljivost, ki ga je iz rodne Mute pri Radgoni pripeljala do najvišjih cerkvenih položajev. Spomnil se je svojih preteklih let v ljubljanski škofiji in zavedal se je, da dober pastir ne sme zapustiti svojih vernikov zaradi slabega vremena. Z mladeniško čilostjo in zagnanostjo je kardinal premagoval naporno strmino. Vsak korak v razmočeni zemlji je zahteval veliko moči. Ko mu je spodrsnilo, se je le nasmehnil, si obrisal roko in ponovno stopil naprej. Ko je končno dospel do vrha grebena in utrujen ter premočen prispel do otaleškega župnišča, je bil na njegovem obrazu viden zmagoslaven nasmeh.
Večer v župnišču:
Načrtovanje prihodnosti v župnišču je prijetno prasketal ogenj, vzdušje pa je bilo slovesno in ganjeno. Okoli mize so se zbrali duhovniki – cerkljanski dekan, domači župnik, dva goriška gospoda in kar devet kranjskih duhovnikov. Ti so prehodili deželno mejo samo zato, da bi ponovno izkazali svojo vdanost in sinovsko ljubezen svojemu bivšemu nad pastirju. Nobena vremenska ovira jih ni mogla ustaviti pri tem, da se znova združijo z njim.
Kardinal je sedel ob peči in gledal skozi okno. Gosta zavesa dežja je skoraj popolnoma prekrila cerkev, ki je bila od župnišča oddaljena skoraj četrt ure hoje po nevarnem in razmočenem terenu.» To je res velika razdalja,« je pripomnil eden od kranjskih duhovnikov. »Kako sploh zdržite pozimi, ko pritisne sneg in zaledeni ta strma pot? «Domači župnik je žalostno skomignil z rameni: »Ljudje so revni, gospod kardinal. Zemlja je skopa, večina živi od tistega, kar pridelajo na strminah, ali pa od težaškega dela v idrijskem rudniku. Že dolgo sanjamo o novi hiši za dušnega pastirja bližje cerkvi, a denarja ni. «Missia je odločno potrkal po mizi. Njegove oči so se zaiskrile z zagnanostjo :»Denarnice so morda res prazne, a roke teh ljudi so močne in njihova srca so zvesta!« je dejal z globokim glasom. »Če lahko vaši možje zdržijo v težkih idrijskih rovih, potem lahko Otaležani postavijo tudi novo hišo svojemu župniku. Sam bom prispeval prvi dar. Jutri, ko se zbere ljudstvo, jim moramo vliti poguma in moči. Kjer je trdna volja, tam se najde pot!
«Dan birmovanja: Iskra je zanetena.
Naslednje jutro, 9. avgusta, se nebo še vedno ni zjasnilo, dež je še naprej padal, a Otalež je kljub temu zaživel v polnem sijaju. Okoli 180 ponosnih birmancev v spremstvu botrov in staršev se je zbralo pred cerkvijo. Ko je kardinal Missia v spremstvu trinajstih duhovnikov stopil med vernike, je med ljudmi zavrelo od spoštovanja. Vsi so vedeli, da je prejšnji dan peš in v največjem nalivu premagal njihov hrib. Ta njegova trma in pripravljenost na napor sta prebudili ponos v vseh navzočih. Med pridigo se je kardinal obrnil neposredno k preprostim kmetom, rudarjem in gospodinjam. »Dragi moji Otaležani!« je odmevalo pod cerkvenim obokom. »Včeraj sem okusil vašo strmino. Spoznal sem vašo pot, ki v dežju nima trdnih tal. In videl sem, kako daleč mora vaš pastir hoditi vsak dan, da vam prinese tolažbo in zakramente. Zato vas rotim in spodbujam: krepko se združite! Stopite skupaj, sosed s sosedom. Postavite novo hišo svojemu dušnemu pastirju bližje temu svetemu hramu! Naj bo to dokaz vaše zvestobe in vaše neupogljive moči! «Med verniki je navdušeno zašumelo. Možje v zadnjih klopeh, z dlanmi, utrjenimi od kmečkega dela, so si začeli odločno prikimavati. Kardinalova zagnanost je prešla nanje.P o dolgem in slovesnem birmovanju, ko je prejel zadnje pozdrave duhovščine, se je kardinal ob pol petih popoldne poslovil. Čakala ga je že naslednja postaja – kamnite in divje Jagršče.
Ko je kočija odpeljala proti sosednjim grapam, so moški pred otaleško cerkvijo še vedno stali na dežju. Eden od starejših vaščanov je pogledal proti župniku, pljunil v dlani in odločno dejal: »Če je gospod kardinal v takem vremenu peš prišel v naš hrib, bomo pa še mi to župnišče postavili. Pa naj bo delo še tako težko!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar