Zaklad iz Otaležke kuracije
Starodavni, v težko goveje usnje vezan latinski kodeks se je generacije skrbno varoval v prostorih kuracije v Otaležu. Hladen, vlažen zrak župnijske stavbe, prežet z vonjem po starem vosku in cerkvenem kadilu, je skozi desetletja ohranjal porjavele pergamentne strani.
Zgodovinska knjiga je preživela vojne vihre, kužne čase in kmečke upore. Vaščani so jo globoko spoštovali, čeprav so njene zapletene latinske besede ostajale uganka za večino kmečkega prebivalstva. Za to, da se je ta neprecenljiva kulturna dediščina rešila pred pozabo in propadom, pa je poskrbel mladenič iz teh hribov.
Pot učenjaštva s kmetije Hmenica
Jesenske megle so se tistega leta že zgodaj priplazile v ozke grape nad Idrijco in ovile strme gorske kmetije v hladno vlažnost. Visoko nad Otaležem, na osamljeni kmetiji Hmenica, so se prebivalci pripravljali na zimo.
Iz te hiše je tistega dne stopil mladi Andrej Kacin (rojen leta 1829) s težko potovalno skrinjo. Bil je bister fant, ki mu usoda ni namenila trdega kmečkega dela na strmih otaleških travnikih, temveč pot učenjaštva.
Domači kurat Lovrenc Kristan je v njem zgodaj prepoznal izjemen dar za jezike. Ob odhodu na šolanje v Gorico mu je v oskrbo izročil prav tisto največjo dragocenost, ki jo je hranila kuracija v Otaležu – skrivnostni kodeks. Andrej se je s skrinjo na ramenih podal na dolgo pot proti Gorici, takratnemu kulturnemu in cerkvenemu središču regije, kjer je postal gojenec tamkajšnjega uglednega semenišča (alumnus seminarii).
Ključ s Hmenice in Vorančev slovar
V Andrejevi leseni skrinji pa je poleg težkega kodeksa potovala še ena velika skrivnost – ročno popisani Vorančev (Kastelec-Vorenčev) slovar. Ta obsežni leksikon (Dictionarium Latino-Carniolicum), ki sta ga med letoma 1680 in 1710 mukotrpno sestavila kanonik Matija Kastelec in Gregor Vorenc, je bil pravo jezikovno čudo s kmetije Hmenica. Vseboval je več kot 18.000 latinskih izrazov, ob katerih so ponosno stali skrbno izbrani slovenski prevodi.
Za mladega Andreja v tuji, večjezični Gorici ta knjiga ni bila le študijski pripomoček. Bila je ključ, s katerim je v dolgih večerih, ko so ostali bogoslovci že spali, odklepal skrivnosti težkega latinskega kodeksa iz otaleške kuracije. Dokazovala mu je, da je domača, kmečka beseda iz otaleških hribov popolnoma enakovredna jeziku svetnikov, filozofov in cesarjev.
Leta goriškega študija so hitro minila. Andrej Kacin je uspešno zaključil šolanje in prejel častni naziv gospod (Dominus) Kacin. Preden so ga duhovniške dolžnosti odpeljale naprej na podeželje – kasneje je namreč služboval kot vnet učitelj in kaplan v bližnjih Šebreljah – se je zavedal, da teh dveh kulturnih spomenikov ne sme izpostavljati nevarnostim prašnih in vlažnih poti. Potrebovala sta varno, trajno zavetje.
Zgodovinski dan: 28. september 1865
Napočil je odločilni dan, 28. september 1865. Zgodnje jesensko sonce je skozi visoka ločna okna osvetljevalo tišino mogočne semeniške knjižnice v Gorici, kjer so visoke hrastove police, polne usnjenih hrbtov knjig, segale vse do stropa.
Andrej Kacin je s spoštljivim, a odločnim korakom stopil do masivne knjižničarjeve mize. Pred starega, učenega patra knjižničarja je previdno položil oba dragocena rokopisa: masivni otaleški kodeks in neprecenljivi Vorančev slovar.
»Danes tej hiši znanja prepuščam to, kar mi je bilo zaupano v varstvo in kar me je spremljalo skozi vsa leta mojega izobraževanja,« je z mirnim, slovesnim glasom dejal gospod Kacin. »Vorančev slovar mi je bil v luč pri študiju, kodeks, ki ga je prej hranila kuracija v Otaležu, pa v modrost. Naj služita prihodnjim rodovom goriških študentov in naj pričata o zvestobi naših hribovskih ljudi pisani besedi.«
Stari knjižničar je s strahospoštovanjem odprl porjavele strani. Ko je zagledal tisoče skrbno izpisanih slovenskih besed ob latinskih izrazih in začutil zgodovinsko težo obeh del, so se mu za očali zaiskrile oči. Takoj je prepoznal izjemno vrednost darila.
Vzel je gosje pero, ga previdno pomočil v črnilo in na rob prve, prazne strani kodeksa z elegantno, tekočo latinščino zapisal pričevanje o tem plemenitem dejanju fanta s Hmenice, ki bo kljubovalo stoletjem:
»Hic codex servabatur in Curatia Otaleš. D. Kacin Otaležensis, quum erat hujatis alumnus seminarii, secum Goritiam illum attulit atque dono dedit, paucis abhinc annis. Goritia...«
Trajna dediščina
Ko se je črnilo tistega septembrskega popoldneva leta 1865 posušilo, je knjižničar obe deli skrbno uvrstil v zaprto zbirko najdragocenejših rokopisov.
Andrej Kacin je kmalu zatem zapustil Gorico in odšel opravljat svoje duhovniško in prosvetno poslanstvo med primorske in cerkljanske ljudi. Z enim samim plemenitim dejanjem pa je poskrbel, da sta bogata dediščina majhnega Otaleža, kmetije Hmenica in stari slovenski jezik ostala za vedno varno usidrana v zakladnici evropske kulturne dediščine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar