Sence nad Otaležem

Zgodbo na podlagi  pretresljivega članka iz časopisa Goriška straža iz leta 1925.

Sence nad Otaležem

Sonce je tistega torka, 28. julija 1925, tonilo za okoliške hribe in globoko strugo Idrijce nenavadno krvavo in težko. Vas Otalež, stisnjena na strmem pobočju, kjer se pod mogočnim Bevkovim vrhom odpirajo pogledi na cerkljansko hribovje, je počasi utihnila v poletnem somraku. 

Možje in žene so utrujeni od dela na strmih gorskih travnikih sedeli pred kamnitimi hišami, ko so iz smeri poti, ki se vije iz doline, prispeli trije neznanci. Bili so visoki, krepki fantje, njihovi koraki pa težki in odločni. Obleka in drzna drža sta takoj izdajali, da niso iz teh odmaknjenih krajev. Med Otaležani, ki so bili navajeni le mirnega vaškega življenja in poznanih obrazov, je takoj zavel nemir. Šepet se je hitro širil od praga do praga, med ljudmi je zaskrbljeno zašumelo: »Roparji gredo.«A v bližini otaleške župnijske cerkve svete Katarine, ki je ponosno kraljevala nad vasjo, nihče ni bil opozorjen na nevarnost. Ko je v stari kamniti župniji ugasnila še zadnja luč in je ostareli župnik utrujen legel k počitku, je Otalež potonil v globoko, lepljivo nočno tišino. V tej tišini so se tri senčne postave priplazile do bližnjega pokopališča. V leseni baraki so brez velikega hrupa staknili dva krepka cempina. Zlovešči zvok lomljenja lesa in škrtanja železa je presekal noč, ko so s silo planili na sicer izjemno močna cerkvena vrata. Ključavnica je z zastrašujočim pokom popustila. Župnik v tistem trenutku v svojem trdnem spancu ni slišal ničesar. Medtem pa je v svetem prostoru vladala hladnokrvna, grozljiva brezvernost. Fantje so s težkimi škornji stopali naravnost proti velikemu oltarju. Prostor, ki je bil za Otaležane zavetišče vere in miru, je postal prizorišče greha. S cempinom so divje razbili tabernakelj. Iz njega so iztrgali zlato monštranco z Najsvetejšim. Srebrni ciborij so grobo odprli, a namesto strahospoštovanja so pokazali le brezbožni prezir – svete hostije so preprosto izpraznili ter jih pometali in poteptali po cerkvenih tleh, izpraznjeno srebrno posodo pa hladnokrvno shranili v svojo vrečo. Premetali in prevrnili so vse pušice za milodare, a zaman – v njih ni bilo bogastva. Še v zakristiji so divjali, dokler se jim ni posrečilo ukrasti svetega keliha. Z nravjo, ki je lastna le najbolj izvežbanim in brezobzirnim vlomilcem, se tri hudičeve podobe niso ustavile tam. Iz cerkve so jo ubrali naravnost proti sosednjemu župnišču. Zunaj je besno in vztrajno lajal župnijski pes, a predrzni vlomilci se zanj sploh niso zmenili. Vedeli so in bili povsem prepričani, da jih žival ne bo požrla. Z neverjetno mirnostjo so najprej odvili vijake na prvih, kuhinjskih vratih ter jih preprosto sneli s tečajev. Druga vrata so odprli na silo in začeli mrzlično iskati skrite zaklade. Dandanes sicer že vsak malce bolj preprosto razmišljujoč človek ve, da po župniščih ni najti bogastva, a pohlep teh fantov je bil slep. Kljub temu so prevrnili vsak kos pohištva, odpirali miznice, metali stvari na tla in pobrali vse ključe, ki so jim prišli pod roko. Delo jih je očitno utrudilo in užejalo. Brez trohice strahu pred božjo ali človeško kaznijo so si v hramu poiskali nekaj malega mesa za želodec. Ker pa so se pri tem »pridnem delu« tudi pošteno odžejali, so si kar na mizo sredi župnijske kuhinje hladnokrvno postavili liter vina. Medtem ko so preiskovali prostore svojega pastirja, so se zraven pridno zalivali. Da pa se kljub vsej svoji energiji in trudu pod nosom ne bi povsem pošteno obrili – saj pravega denarja niso našli – so za povrh shranili še tri župnikove britve. Vse to so počeli tako neverjetno tiho in preračunljivo, da niso nikogar v hiši vzbudili. 

Ko se je na vzhodu nad hribi začela risati prva jutranja zarja, so se z ugrabljenim svetim kapitalskim plenom za vselej zgubili v Otaležko noč. Ko je župnik zjutraj stopil v kuhinjo, ga je ob pogledu na sneta vrata in razmetane prostore preplavil srh. Ko pa je pritekel v cerkev in zagledal razbit tabernakelj ter svete hostije, raztresene po prašnih tleh, je skrušen padel na kolena. Solze groze in žalosti so mu polzele po uvelih licih. »Doklej še, o Bog?!« je iztisnil iz sebe zlomljen glas, medtem ko so se v cerkvi že zbirali prvi zgroženi Otaležani, ki niso mogli verjeti takšnemu svetoskrunstvu sredi njihove mirne hribovske vasi. Novica o strašni novodobni brezvernosti je pretresla celo pokrajino, postavna oblast in orožniki pa so takoj začeli mrzlično iskati tri neznane roparje.