Sence nad Otaležem

Sence nad Otaležem

Sonce je tistega torka, 28. julija 1925, tonilo za okoliške hribe in globoko strugo Idrijce nenavadno krvavo. Vas Otalež, stisnjena na strmem pobočju pod mogočnim Bevkovim vrhom, od koder se odpirajo pogledi na cerkljansko hribovje, je počasi utihnila v poletnem somraku.

Možje in žene, izmučeni od celodnevnega dela na strmih gorskih travnikih, so sedeli pred kamnitimi hišami in lovili hladen večerni zrak. Mir pa je splahnel, ko so se po poti iz doline prikazali trije neznanci. Bili so visoki, krepki fantje, njihov korak je bil težak in samozavesten. Obleka in drzna drža sta takoj izdajali, da niso iz teh odmaknjenih krajev. Med Otaležani, vajenimi le mirnega vaškega življenja in poznanih obrazov, je zavel nemir. Šepet se je hitro širil od praga do praga, med ljudmi je zaskrbljeno zašumelo: »Roparji gredo.«

A v bližini otaleške župnijske cerkve svete Katarine, ki je ponosno kraljevala nad vasjo, nihče ni bil opozorjen na nevarnost. Ko je v stari kamniti stavbi ugasnila še zadnja luč in je ostareli župnik utrujen legel k počitku, je Otalež potonil v globoko, lepljivo nočno tišino.

V tej tišini so se tri senčne postave priplazile do bližnjega pokopališča. V leseni baraki so brez velikega hrupa staknili dva krepka cempina. Zlovešči zvok lomljenja lesa in škrtanja železa je presekal noč, ko so s silo planili na masivna cerkvena vrata. Ključavnica je z zastrašujočim pokom popustila. Župnik v svojem trdnem spancu ni slišal ničesar.

V svetem prostoru je zavladala hladnokrvna, grozljiva brezobzirnost. Fantje so s težkimi škornji stopali naravnost proti velikemu oltarju. Prostor, ki je bil za Otaležane zavetišče vere, upanja in miru, je postal prizorišče greha. S cempinom so divje razbili tabernakelj in iz njega iztrgali zlato monštranco z Najsvetejšim. Srebrni ciborij so grobo odprli, a namesto strahospoštovanja so pokazali le brezbožni prezir – svete hostije so preprosto izpraznili ter jih pometali in poteptali po cerkvenih tleh, izpraznjeno srebrno posodo pa hladnokrvno pospravili v svojo vrečo. Premetali in prevrnili so vse pušice za milodare, a zaman – v njih ni bilo bogastva. Nato so divjali še v zakristiji, dokler jim pod roke ni padel dragoceni sveti kelih.

Z nravjo, ki je lastna le najbolj izvežbanim vlomilcem, se tri hudičeve podobe niso ustavile tam. Iz cerkve so jo ubrali naravnost proti sosednjemu župnišču. Zunaj je besno in vztrajno lajal župnijski pes, a predrzni neznanci se zanj niso zmenili. Z neverjetno mirnostjo so najprej odvili vijake na kuhinjskih vratih ter jih preprosto sneli s tečajev. Druga vrata so odprli na silo in začeli mrzlično iskati skrite zaklade. Čeprav bi vsak trezen človek vedel, da po revnih hribovskih župniščih ni najti bogastva, je bil njihov pohlep slep. Prevrnili so vsak kos pohištva, odpirali predale, metali stvari na tla in pobrali vse ključe, ki so jim prišli pod roko.

Dolgotrajno delo jih je očitno utrudilo in užejalo. Brez trohice strahu pred božjo ali človeško kaznijo so si v hramu poiskali nekaj mesa, sredi župnijske kuhinje pa hladnokrvno postavili liter vina. Medtem ko so preiskovali prostore svojega pastirja, so se zraven nemoteno gostili. Da pa se kljub vsemu trdu ne bi vrnili praznih rok – saj pravega denarja niso našli – so za povrh shranili še tri župnikove britve. Vse to so počeli tako neverjetno tiho in preračunljivo, da niso prebudili nikogar v hiši.

Ko se je na vzhodu nad hribi začela risati prva jutranja zarja, so se z ugrabljenim plenom za vselej izgubili v jutranji megli.

Ko je župnik zjutraj stopil v kuhinjo, ga je ob pogledu na sneta vrata in razmetane prostore preplavil srh. Ko pa je pritekel v cerkev in zagledal razbit tabernakelj ter svete hostije, raztresene po prašnih tleh, je skrušen padel na kolena. Solze groze in žalosti so mu polzele po uvelih licih. »Doklej še, o Bog?!« je iztisnil iz sebe zlomljen glas, medtem ko so se v cerkvi že zbirali prvi zgroženi Otaležani. Niso mogli verjeti takšnemu svetoskrunstvu sredi njihove mirne hribovske vasi.

Novica o strašnem zločinu je pretresla celo pokrajino. Postavna oblast in orožniki so takoj začeli mrzlično iskati tri neznane roparje, ki so tisto noč s seboj odnesli mir otaleške fare.