Nadučitelj iz Jazen: Življenje Franca Bogataja

Nadučitelj iz Jazen: Življenje Franca Bogataja

Pod mogočnimi vrhovi

Nad Otaležem, kjer so se zime zdele neskončne, se je leta 1861 v vasi Jazne rodil Franc Bogataj. Že kot deček je namesto v zemljo raje zrl v črke starega molitvenika. Bogatajeva domačija je bila nekaj posebnega; v njej je tlela nenavadna ljubezen do modrosti, ki je kasneje obrodila kar pet učiteljev. Ko je Franc leta 1881 ponosno stopil skozi vrata koprskega učiteljišča z diplomo v roki, je vedel, da je njegovo poslanstvo zapisano med šolske klopi.

Pot ga je vodila tja, kjer je bila slovenska beseda najbolj potrebna – na Tolminsko. Poučeval je v odmaknjeni Soči, poslušal šum gorskega vetra v Bovcu in spoznaval trmo ljudi na Livku. A njegovo srce je najbolj utripalo v Kobaridu, kjer je kmalu postal nadučitelj.

Zlata leta kobariške šole

Pod Francovim vodstvom kobariška šola ni bila le zgradba s tablami in klopmi, temveč je postala kulturno stičišče celotnega zgornjega Posočja. Povezovala je odrezan Breginjski kot, divji Bovški konec in hribovske vasi, ki so visele nad dolino.

Franc je bil mož akcije. Kot predsednik okrajnega učiteljskega društva in poverjenik Slovenske šolske matice je deloval kot vezivno tkivo med ljudmi. Kjer je vladala revščina, je ustanavljal gospodarska društva, kjer je vladala tema, je prinašal prosvetne knjige. Kobarid je cvetel, nadučitelj pa je postal spoštovan in nepogrešljiv steber tamkajšnje skupnosti.

Dan, ko je utihnil šolski zvonec

Tisto usodno pomlad leta 1915 je naravo preglasilo grmenje topov. Soška fronta je treščila v dolino kot poletna nevihta, le da se ta ni polegla. Italijanske čete so vdrle v Kobarid in v trenutku zrušile vse, kar je Franc gradil desetletja. Šolo so zaprli, otroke razkropili, nadučitelj pa je čez noč ostal brez službe in življenjskega poslanstva.

Kraj je preplavila tuja vojska, a domačini se niso dali. Iznajdljivi, kot so bili, so v vsaki drugi hiši odprli krčmo. Tudi Franc, mož z gospodarsko žilico, je moral preživeti. Kredo in knjige je začasno zamenjal za točilni pult ter postal krčmar. Medtem ko je natakal vino italijanskim oficirjem, je s ponosno dvignjeno glavo in z vsemi močmi varoval slovensko besedo v svojem srcu.

Tihi umik in večni mir

Ko so topovi končno utihnili in so se meje znova zarisale, se je Franc vrnil tja, kamor je najbolj pripadal. Še nekaj let je vodil kobariško šolo, a časi so se spremenili, vojna pa je pustila neizbrisne rane. Umaknil se je v ozadje, stopil med upokojence in v tišini opazoval sadove svojega dela.

Preživel je še eno svetovno morijo in dočakal globoko starost. Leta 1952, v svojem 91. letu, se je njegovo srce dokončno umirilo. Pokopali so ga na kobariškem pokopališču, obdanega z gorami, ki jim je posvetil svoje življenje. Šolski zvonec v Kobaridu pa še danes bije tudi v njegov spomin.