Iskra v očeh in prve šolske table
Pod mogočnimi vrhovi nad Otaležem, kjer so se zime zdele neskončne, se je leta 1861 v vasi Jazne rodil Franc Bogataj. Že kot deček je namesto v zemljo raje zrl v črke starega molitvenika.
Bogatajeva hiša je bila posebna; v njej je tlela nenavadna ljubezen do modrosti, ki je kasneje rodila kar pet učiteljev.
Ko je Franc leta 1881 ponosno stopil skozi vrata koprskega učiteljišča z diplomo v roki, je vedel, da je njegovo poslanstvo zapisano med šolske klopi. Pot ga je vodila tja, kjer je bila beseda najbolj potrebna – na Tolminsko. Poučeval je v odmaknjeni Soči, poslušal šum gorskega vetra v Bovcu in spoznaval trmo ljudi na Livku.
A njegovo pravo srce je utripalo v Kobaridu, kjer je postal nadučitelj.
Zlata leta kobariške šole
Pod Francovim vodstvom kobariška šola ni bila le zgradba s tablami in klopmi. Postala je stičišče celotnega zgornjega Posočja. Povezovala je odrezan breginjski kot, divji bovški konec in hribovske vasi, ki so visele nad dolino.
Franc je bil mož akcije. Kot predsednik okrajnega učiteljskega društva in poverjenik Slovenske šolske matice je med učitelji deloval kot vezivno tkivo. Kjer je bila revščina, je ustanavljal gospodarska društva. Kjer je vladala tema, je prinašal prosvetne knjige. Kobarid je cvetel, nadučitelj pa je bil spoštovan steber skupnosti.
Dan, ko je utihnil šolski zvonec
Tisto usodno pomlad leta 1915 je naravo preglasilo grmenje topov. Soška fronta je treščila v dolino kot poletna nevihta, le da se ta ni polegla. Italijanske čete so vdrle v Kobarid in v trenutku zrušile vse, kar je Franc gradil desetletja. Šolo so zaprli, otroke razkropili, nadučitelj pa je čez noč ostal brez službe in brez poslanstva. Kobarid je preplavila tuji vojska, a domačini se niso dali. Iznajdljivi, kot so bili, so v vsaki drugi hiši odprli krčmo. Tudi Franc, mož z gospodarsko žilico, je moral preživeti. Kredo in knjige je zamenjal za točilni pult in kozarce. Postal je krčmar. Medtem ko je Franc natakal vino italijanskim oficirjem, je s ponosno dvignjeno glavo varoval slovensko besedo v svojem srcu.
Tihi umik in večni mir
Ko so topovi končno utihnili in so se meje znova zarisale, se je Franc vrnil tja, kamor je pripadal. Še nekaj let je vodil kobariško šolo, a časi so se spremenili, vojna pa je pustila neizbrisne rane. Umaknil se je v ozadje, stopil med upokojence in v tišini opazoval sadove svojega dela.
Preživel je še eno svetovno vojno in dočakal globoko starost. Leta 1952, v svojem 91. letu starosti, se je njegovo srce dokončno umirilo. Pokopali so ga na kobariškem pokopališču, obdanega z gorami, ki jim je posvetil svoje življenje. Šolski zvonec v Kobaridu še danes bije tudi v njegov spomin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar