Nesreča pri Želinu

Zgodovinski zapis iz  časnika Slovenec ponuja izjemen vpogled v težko in nevarno življenje delavcev med prvo svetovno vojno v naših krajih.

Nesreča pri Želinu: Usoda minerja Jakoba Kogoja

Pomlad leta 1917 je na Goriško prinesla težko, z smodnikom osmojeno ozračje. Medtem ko so nedaleč stran, ob reki Soči, grmeli topovi že enajste bitke, je zaledje živelo v znamenju nenehnega garanja za vojaške potrebe. Avstro-ogrska vojska je za oskrbo frontnih črt nujno potrebovala širše, utrjene ceste. Ena ključnih žil je bila prav pot med Slapom ob Idrijci in Želinom, ki je skozi tesno dolino odpirala pot proti Cerkljanskemu in naprej v notranjost dežele.

Trdo delo v senci vojne.

Med množico delavcev, ki so z krampi in dleti krotili živo skalo, je izstopal Jakob Kogoj. Pri svojih dvainšestdesetih letih je bil za tedanje razmere že starec, a njegove roke so bile utrjene od desetletij težkega dela. Jakob je izhajal iz vasi Lazec, z domačije številka 176 v cerkljanski občini. Kot izkušen miner je dobro poznal muhasto naravo hribovja in nevarnost eksplozivov. Vendar sta vojna stiska in pomanjkanje hrane v zaledju zahtevali svoj davek – zbranost je popuščala, oprema pa je bila pogosto slabe kakovosti.

Tistega majskega dne je Jakob v vdolbino, ki jo je pred tem mukoma izdolbel v trdo skalo, previdno vstavil dinamit. Njegova naloga je bila razstreliti skalni previs, ki je onemogočal širitev ceste. Umaknil se je na varno, prižgal vžigalno vrvico in čakal.

Minute so tekle v napetem molku, pomešanem z oddaljenim bobnenjem s fronte. Pok se ni zgodil. Nastopila je zlokobna tišina – tisto, česar se vsak miner najbolj boji. Zatajitev.

Usodni trenutek.

Jakob je vedel, da predolgo čakanje ustavlja celotno gradbišče, vojaški nadzorniki pa niso poznali potrpljenja. Prepričan, da je iskra ugasnila, je stopil nazaj k skali. Sklonil se je nad vdolbino, da bi dvignil nevarno polnitev in ugotovil, kje je napaka.

V tistem hipu je pot odjeknil oglušujoč pok. Dinamit, v katerem je tlel skriti ogenj, je eksplodiral neposredno pred njim.

Silovit pritisk je Jakoba vrgel po tleh, prostor pa sta napolnila gost dim in prah. Ko so prestrašeni sodelavci pritekli na pomoč, so naleteli na pretresljiv prizor. Jakob je bil hudo poškodovan, eksplozija mu je do neprepoznavnosti razmesarila desno roko – tisto roko, s katero je vse življenje preživljal sebe in svojo družino.

Dolga pot do rešitve.

Vojni čas je pomenil, da so bili lokalni zdravniki in zasilne bolnišnice v bližini fronte preplavljeni z ranjenimi vojaki. Za civilnega delavca, kot je bil Jakob, so morali poiskati pomoč globlje v zaledju. Po nudeni prvi pomoči so ga prepeljali na dolgo in bolečo pot proti osrednji Kranjski.

Jakob Kogoj je bil sprejet v Ljubljansko deželno bolnico. V rokah tamkajšnjih zdravnikov se je začel njegov dolg boj za preživetje in okrevanje. Čeprav ga je nesreča zaznamovala za celo življenje, je njegova zgodba, ki jo je 12. maja 1917 zabeležil časnik Slovenec, ostala trajen opomnik na tihe žrtve velikega vojnega kolesja v naših krajih.