Spomladi 1917 je 62-letni miner Jakob Kogoj iz Lazca pri Cerknem pri gradnji ceste med Slapom ob Idrijci in Želinom utrpel hude poškodbe pri zatajitvi dinamita. Po dolgi poti do Ljubljanske deželne bolnice je zgodba o njegovi usodi, ki jo je 12. maja 1917 zabeležil časnik Slovenec, postala trajen spomin na tihe civilne žrtve vojnega kolesja.
V senci grmeče fronte: Zadnji vžig minerja Jakoba Kogoja
Pomlad leta 1917 je bila na Goriškem težka in zadušljiva. Zrak je dišal po dežju, zemlji in smodniku. Le nekaj kilometrov stran, ob reki Soči, so bobneli topovi enajste bitke. V zaledju pa se je odvijala drugačna, tiha vojna za preživetje. Avstro-ogrska vojska je za oskrbo frontnih črt krvavo potrebovala ceste. Vsak meter poti med Slapom ob Idrijci in Želinom je bil iztrgan iz žive skale.
Med delavci, ki so od zore do mraka udarjali po kamenju, je izstopal Jakob Kogoj. Pri dvainšestdesetih letih je bil za tiste čase že starec. Njegov dom je bila domačija številka 176 v vasi Lazec v cerkljanski občini. Jakob je bil izkušen miner. Poznal je muhasto naravo hribovja in vedel, kako ukrotiti eksploziv. Vendar sta vojna stiska in nenehno pomanjkanje hrane terjala svoj davek. Zbranost je popuščala, vžigalne vrvice pa so bile zaradi pomanjkanja materiala vse slabše kakovosti.
Tistega majskega dne je Jakob v ozko, ročno izklesano vdolbino previdno potisnil dinamit. Njegova naloga je bila odstraniti skalni previs, ki je zapiral pot vojaškim vozovom. Umaknil se je v zaklon, prižgal vžigalno vrvico in obstal.
Minute so tekle v napetem molku. Pokalni zvoki s fronte so odmevali v daljavi, v tesni dolini pa je vladala grobna tišina. Pok se ni zgodil. Nastopila je zatajitev – največji strah vsakega minerja.
Jakob je dobro vedel, da vojaški nadzorniki nimajo potrpljenja. Vsaka minuta zamude je pomenila grožnje in kazni. Prepričan, da je iskra v slabi vrvici ugasnila, je stopil iz zaklona. Stopil je nazaj k skali in se sklonil nad vdolbino, da bi izvlekel nevarno polnitev.
V tistem hipu je dolino predramil oglušujoč pok. Dinamit, v katerem je globoko pod površjem tlel skriti ogenj, je eksplodiral neposredno pred njegovim obrazom.
Silovit sunek je Jakoba vrgel po tleh. Prostor sta napolnila gost, kisel dim in prah. Ko so prestrašeni sodelavci skozi meglo pritekli do njega, so obnemeli. Jakob je bil hudo poškodovan. Eksplozija mu je do neprepoznavnosti razmesarila desno roko – tisto močno, delavsko roko, s katero je celo življenje preživljal sebe in svojo družino.
Vojni čas je prinesel dodatno krutost. Vse bližnje zasilne bolnišnice so bile natrpane z ranjenimi vojaki s fronte. Za civilnega delavca tam ni bilo prostora. Jakobu so na hitro obvezali rane, nato pa ga naložili na voz. Začela se je dolga, mučna in boleča pot proti osrednji Kranjski.
Jakoba Kogoja so končno sprejeli v Ljubljansko deželno bolnico. Tam, v rokah zdravnikov, se je začel njegov dolg boj za življenje. Čeprav ga je nesreča zaznamovala za vedno, je njegova usoda ostala zapisana v zgodovini. Časnik Slovenec je 12. maja 1917 objavil kratko vest o njegovi nesreči in s tem Jakoba rešil pred pozabo. Postal je večni opomnik na male, tihe žrtve, ki jih je pod seboj zmečkalo veliko kolesje prve svetovne vojne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar