Zima v Cerkljanskem hribovju je tistega januarja leta 1951 rezala do kosti, a v majhni sobi partizanske vasice Lazec je bilo toplo. Angela Močnik je zadihala v dlani, si popravila volneni šal in s kotičkom očesa ošvrknila vrsto lično zloženih knjig na lesenih policah.
Ljudska knjižnica »Ivana Cankarja« je bila njen svet. Angela ni bila le knjižničarka; bila je varuhinja tistega nemirnega, upornega duha, ki je vas preživela med vojno. Ko so moški še nosili obrabljene partizanske suknjiče, ženske pa v pogovorih obujale spomine na kurirske poti, je Angela vedela, da se boj za svobodo zdaj bije s črko in besedo.
Zaslišalo se je škripanje snega in težki koraki. V prostor je stopil sosed, otresel sneg s čevljev in na pult položil obrabljene platnice Cankarjeve zbirke.»448,« je tiho rekla Angela in se nasmehnila, ko je s tinto delala zabeležko v svojo rdečo beležnico.
»Kaj si rekla, tovarišica?« je vprašal možakar. »Štiri sto oseminštirideset knjig smo prebrali v enem letu, Valentin. Največ leposlovja. Ljudje so lačni zgodb. Ko so zunaj zameti, je knjiga edino okno v svet.
«Valentin je pokimal, Angela pa je ponosno pogladila police. Njen fond je zdaj snel natanko 269 knjig in 138 brošur. Spomnila se je preteklega leta, ko je lastnoročno popisala 88 novih knjig, ki so v vas prišle z vozovi iz doline.
Vsak teden je z ljubeznijo popravljala strgane platnice, lepila liste in skrbela, da je imela mladina vedno pri roki napredno čtivo.
Okrajni odbor jo je za njeno skrbnost že večkrat nagradil, a Angele nagrade niso zanimale. Zanimali so jo ljudje. V tistem so vrata ponovno odprla in v knjižnico je vstopila skupina lokalnih mladincev in žena , z rdečimi lici od mraza, a žarečimi očmi. Vodila jih je Francka, ki je na mizo ponosno položila zmečkane bankovce. »Za nove knjige, tovarišica Angela! Od mladine in naših žena. Skupaj smo zbrali 1500 dinarjev!
«Angeli so se zasolzile oči. Pogledala je tisti kupček denarja, sad neštetih ur prostovoljnega dela in solidarnosti, ki je v teh hribih ostala živa še iz časov ilegale. Njen obraz pa se je kmalu spet zresnil, v očeh pa je zasvetila borbenost. Hvaležna je bila za vsak dinar svojih vaščanov, a vedela je, da to ni dovolj. Stopila je do okna in pogledala v smeri Otaleža. Krajevni ljudski odbor (KLO) Otalež bi moral prepoznati to silo, to željo po znanju, ki utripa v Lazcu.
»Lepo je, da skrbimo drug za drugega,« je odločno rekla mladincem, medtem ko je skrbno pospravljala denar v predal. »A birokrati v Otaležu ne smejo mižati. KLO Otalež nam mora dati redno denarno pomoč. To bo naš naslednji boj. Če bomo dobili njihovo podporo, bo naš razvoj neustavljiv. Dokazali jim bomo, da se v Lazcu bere bolje kot v Otaležu!
«Zvečer, ko so vsi odšli, je Angela še dolgo ostala sama. Pod svetlobo petrolejke je pisala uradni dopis za odbor, prepričana, da bo njena knjižnica, zgrajena na medvojnem duhu in ljubezni do pisane besede, svetila še dolga leta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar