Knjižnica tovarišice Angele

Knjižnica tovarišice Angele

Zima v Cerkljanskem hribovju je tistega januarja leta 1951 rezala do kosti. Zunaj je bose hribe vklepala ledena ujma, a v majhni sobi partizanske vasice Lazec je utripalo trmasto, vroče življenje. Angela Močnik je zadihala v ozeble dlani, si z ostrim potegom popravila volneni šal in s kotičkom očesa ošvrknila vrsto lično zloženih knjig. Čakale so na lesenih policah kot vojska, pripravljena na premik.

Ljudska knjižnica »Ivana Cankarja« ni bila le prostor. Bila je njen svet. Njena fronta.

Angela ni bila navadna knjižničarka; bila je varuhinja tistega nemirnega, upornega duha, ki je vasi pomagal preživeti morijo vojne. Moški so še vedno nosili obrabljene partizanske suknjiče, ženske so v šepetajočih pogovorih obujale spomine na krvave kurirske poti in taborišča. Angela je vedela – tanki so odšli, a boj za svobodo in dostojanstvo se zdaj bije z neizprosno silo črke in besede.

Tišino je presekalo grobo škripanje zamrznjenega snega. Težki, utrujeni koraki. V prostor je buhnil leden zrak, ko je vstopil sosed. Otresel je sneg s težkih čevljev in na pult skoraj spoštljivo položil obrabljene platnice Cankarjeve zbirke.

»Štiristo oseminštirideset,« je prebila tišino Angela. Njen glas je bil tih, a oster. Nasmehnila se je, ko je s tinto zarezala naslednjo številko v svojo rdečo beležnico.

»Kaj si rekla, tovarišica?« je vprašal možakar in si z dlanmi drgnil otrple prste.

»Štiristo oseminštirideset knjig smo prebrali v enem samem letu, Valentin. Največ leposlovja. Ljudje so lačni resnice, lačni so zgodb! Ko pod Bevkovem vrhom divjajo zameti in je svet odrezan od doline, je ta knjiga edino orožje proti temi. Edino okno v svet.«

Valentin je težko pokimal. Angela je s ponosom, ki je mejil na  neuklonljivega, pogladila police. Njen fond je zdaj štul natanko 269 knjig in 138 brošur. Pred očmi so ji oživele slike preteklega leta. Sama, z lastnimi rokami, je popisala 88 novih knjig, ki so v vas prispele z leseni vozovi, premočenimi od dežja in snega. Vsak teden je z ljubeznijo in trmo lepila strgane platnice, reševala uničene liste in bdela nad tem, da je imela mladina vedno pri roki napredno, svobodomiselno čtivo. Okrajni odbor jo je za njeno skrbnost že večkrat javno nagradil, a Angele papirnata priznanja niso zanimala. Zanjo so šteli le ljudje in njihova zavest.

Nenadoma so se vrata sunkovito odprla. V knjižnico je prineslo skupino domačih mladincev in žena. Obrazi so jim žareli – ne le od strupenega mraza, ampak od divjega ponosa. Vodila jih je Francka. Korakala je odločno in na mizo s tresočo roko položila kup zmečkanih, težko prigaranih bankovcev.

»Za nove knjige, tovarišica Angela! Od mladine in naših žena. Skupaj smo zbrali tisoč petsto dinarjev!«

V prostoru je za trenutek zastal dih. Angeli so se zasolzile oči, v grlu jo je stisnilo. Pogledala je tisti kupček denarja – sad neštetih ur prostovoljnega garanja, odpovedovanja in trmaste solidarnosti, ki je v teh hribih ostala živa še iz časov najgloblje ilegale.

A ganjenost je v trenutku izginila. Njen obraz se je zresnil, čeljust se je stisnila, v očeh pa je vzplamtela borbenost, ki so jo vaščani poznali iz vojnih dni. Hvaležna je bila za vsak dinar svojih ljudi, a zavedala se je krute realnosti – to je bil le obliž na odprto rano. To ne bo dovolj za preživetje.

Stopila je tik do okna, s prstom obrisala zaroseno šipo in uprla pogled skozi snežni metež naravnost proti Otaležu. Tam, v toplih pisarnah, je sedel Krajevni ljudski odbor (KLO). Birokrati, ki niso videli ognja, ki je utripal tu, v Lazcu.

»Lepo je, da skrbimo drug za drugega,« je njen glas odjeknil med policami, ko je denar z enim odločnim gibom pospravila v predal. »A birokrati v Otaležu ne smejo več mižati pred nami! KLO Otalež nam mora dodeliti redno denarno pomoč. To ni prošnja, to bo naš naslednji boj! Če hočejo zadušiti našo rast, jim ne bo uspelo. Če dobimo njihovo podporo, bo naš razvoj neustavljiv. Dokazali jim bomo, da se v Lazcu bere in razmišlja bolje kot v njihovem varnem Otaležu!«

Zvečer, ko so vsi odšli in je vas utonila v gluho zimsko noč, je Angela ostala sama. Prostor je bil hladen, zunaj je tulil veter, ona pa je sedela pod nemirno svetlobo petrolejke. Pero je škripalo po papirju. Pisala je uradni dopis za odbor – z vsako besedo, z vsakim močnim pritiskom na papir je v tisto birokratsko hladnost zlivala medvojni duh in neupogljivo ljubezen do pisane besede. Vedela je, da ta knjižnica ni le zbirka papirja. Bila je svetilnik, ki bo gorel in svetil skozi vsak mraz, še dolga, dolga leta.