Nevihta

V petek, 18. julija 1930, je Otalež prizadejala silovita nevihta z debelejšo točo, ki je v petih minutah uničila zrelo žito, koruzo in poškodovala objekte, vključno s cerkvenim zvonikom . Naravna ujma je sledila hudi suši, ki je že pred tem prepolovila pridelek sena in otežila zorenje žitaric .Povzetek temelji na poročanju časnika Novi list (Gorica) z dne 24. julija 1930.

Petkovo popoldne v Otaležu je dihalo s tisto težko, lepljivo vročino, ki je že tedne pila moč zemlji. Stari oče Valentin je sedel na ganku in z zgrbančeno roko senčil oči. Pogled mu je uhajal na njive pod vasjo. Suša je letos vzela svoj davek; senožeti so dale bogo tretjino lanskega sena, zrnje v klasju je ostalo drobno, borno. Pa vendar je bila tisto malo žita in turšice njihova edina upanja za zimo.

Okrog petih popoldne pa se je zrak nenadoma ustavil. Od gora je prineslo nenavadno, grozečo tišino. Valentin je vstal, kosti so ga skelele. Pogledal je proti nebu – oblaki niso bili črni, bili so srhljivo zelenkasti, težki od ledu. »Hitro, pospravite grablje! Toča bo!« je zavpil proti mladim, ki so na njivi mrzlično metali zadnje bilke na voz. Nato je udarilo. V pičlih petih minutah se je nebo odprlo z besom, kakršnega Valentin v svojih sedemdesetih letih ni pomnil. Skozi okno je nemočno gledal, kako debela toča, velika kot orehi, neusmiljeno bije ob tla. Zvenelo je, kot bi nekdo s kamenjem tolkel po strehi. Vsak udarec ga je zabodel naravnost v srce. Pokalo je steklo, šipe na bajti so se usule na tla. V daljavi se je slišal strašen lom – močna drevesa v hosti so se zvijala in pokala, veter jih je ruval s koreninami vred. Skozi hrup nevihte je od cerkve prineslo votel zvok; pločevinasto streho na zvoniku je veter strgal kot list papirja.

Ko je bobnenje potihnilo, je v vasi zavladala mrtvaška tišina. Valentin je stopil ven, na prag. Pod nogami mu je listje ustvarilo zeleno preprogo, pomešano s tisto prekleto belo točo. Stopil je do roba njive in pokleknil v blato. Pogled na zrelo žito mu je izvabil solzo v udrta lica. Klasje, ki bi moralo nahraniti družino, je ležalo potolčeno, vdrto v zemljo – za dve setvi zrnja je ležalo po tleh, uničeno za zmeraj. Turšca je bila vsa zlomljena, stolkla, žalostna strašila sredi razdejanja. »Hudo nas je obiskalo,« je zašepetal sam zase in pobral zlomljeno steblo koruze. Delo celotnega leta, ves trud, pretečeni znoj – vse je izginilo v petih minutah.

Mrak je tisti večer nad Otalež legel hitreje kot običajno, težak od vonja po potolčenem listju in premočeni zemlji. Valentin je sedel za masivno leseno mizo, z glavo med dlanmi. V hiši je vladala tišina, ki jo je prekinjalo le enakomerno kapljanje z ganka skozi razbito kuhinjsko šipo.»Ata, dajte malo tuple večerje,« je tiho rekla snaha Marija in pred njo postavila skledo. Roke so se ji še vedno tresle.Valentin je le odkimal. Pred očmi je imel še vedno tisti strašni trenutek sredi nevihte. Ko je začelo klestiti, sta z sinom Janezom mrzlično zapirala polkna. Skozi lino sta videla, kako je veter zajel cerkveni turn. Podivjani sunek je zarezal pod pločevino, jo zvijal kot star papir, nato pa jo s strahovitim kovinskim krikototem odtrgal s prednje strani zvonika in jo treščil ob tla sredi vasi.»Sveti Florjan, zvonik je odkrilo!« je takrat prestrašeno zavpil Janez in se prekrižal.Tisti zvok loma sakralnega zavetišča je v vseh prebudil globok strah. Zdaj, ko je bilo vsega konec, je Valentin pogledal sina, ki je otožno čistil kose stekla s tal.»Vsa turšca je stolkla, ata ... nič ni ostalo. Pa žito leži tam po tleh, za dve setvi ga je v blatu. Kaj bomo sploh sejali drugo leto? Iz česa bomo kruh pekli?« je obupano dejal Janez in se sesedel na klop.

Valentin je počasi vstal in položil svojo težko, žuljavo roko na sinovo ramo. »V hosti je zlomilo najmočnejša drevesa, Janez. Izruvalo jih je s koreninami vred. Ma mi ... mi imamo korenine globlje. Hudo nas je obiskalo, res je. Suša nam je že prej pobrala tretjino sena, zdaj pa še tole. Ma dokler smo živi, bomo stopili skupaj. Jutri gremo najprej pomagat mežnarju turn pokriti, potem pa na njive, rešit, kar se rešiti da. «Skozi okno so gledali ranjeni zvonik, ki je črno štrlel v zvezdnato noč, a v starih očeh Valentin ni bilo več strahu, le neizmerna, trmasta hribovska vdanost usodi.