Decembrski mraz leta 1902 je bril okoli strmih grap nad Idrijco, ko se je v Lazcu, majhni vasi župnije Otalež, pripravljal dan, ki bo za generacije ostal zapisan v spominu. Bil je 14. december – tretja adventna nedelja, čas pričakovanja in tihega upanja. Za otaležkega župnika Janeza Westerja in cerkljanskega dekana Ivana Nepomuka Murovca je bil ta dan krona večletnih prizadevanj. Iz megle, ki se je valila iz doline, sta se vzpenjala proti podružni cerkvi svetega Jurija.
Senca preteklosti: Črno popoldne leta 1887
Pot je bila strma, pogovori med duhovnikoma pa so neizogibno nanizali spomine na strašno leto 1887. To leto je v usodo vasi Lazec vrezalo globoko, ognjeno rano. Najhuje pa je bilo spoznanje, da nesreče ni prinesla narava, ampak človeška hudobija. Bila je mirna nedelja popoldan. Večina vaščanov je počivala ali se mudila v bližini domov, ko je eden izmed sovaščanov, zaslepljen od nerazumljivega besa ali stare zamere, zanetil požar. Suho poletno vreme in lesene hribovske hiše, krite s skodlami, so bile popolna tarča. Ogenj je planil proti nebu z neopisljivo silovitostjo. Veter je zublje neutrudno prenašal s strehe na streho, visoko na hribu pa je vode za gašenje v hipu zmanjkalo. V le nekaj urah je skoraj cela vas pogorela do tal. Zgorele so domačije, hlevi, kozolci in – kar je hribovce najbolj prizadelo – vsi pridelki, pripravljeni za dolgo zimo. Ljudje so ostali brez strehe nad glavo, goli in bosi sredi pepela. Ponos vasi je bil uničen zaradi dejstva, da je bil krivec eden izmed njih. »Kako bodo ti revni ljudje zbrali tisoč dvesto kron?« je zaskrbljeno dejal dekan Murovec, ko sta zrla v hiše, ki so jih vaščani z muko zgradili nazaj na pogoriščih. Župnik Wester pa je dobro poznal trmo svojih vernikov: »Kjer je vera, tam je pot, gospod dekan. Od tiste nesrečne nedelje leta 1887 so si trgali od ust. Dokazali so, da je njihova sloga močnejša od ognja, ki ga je zanetila človeška zlobna roka. Zložili so vsak vinar, nato pa sta ljubezen in dobrota sosednjih hribovskih vasi opravili ostalo.«
Prihod mojstra in vonj po novem lesu
V cerkvi je že dišalo po svežem lakiranem lesu. Iz Selške doline je namreč pred tedni prispel gospod Grošelj, priznani podobar in mizar. S seboj je na konjskem vozu pripeljal umetnijo – nov, krasen oltar, ki je bil izdelan natančno za tesen prostor laške podružnice. Ko sta Wester in Murovec stopila v ladjo, so vaščani v prazničnih oblačilih že napolnili klopi. Možje, z dlanmi, otrdelimi od težkega dela in dolgotrajne obnove vasi, so s solznimi očmi zrli v oltar. Bil je končni dokaz, da je Lazec dokončno premagal preteklost in vsemi ranami navkljub vsa vas spet drži skupaj.
Blagoslov in goreče besede
Slovesnost se je pričela z asistenco domačega župnika Janeza Westerja. Prečastiti gospod dekan Ivan Nepomuk Murovec je stopil naprej, dvignil kropilnik in ob spremstvu liturgičnih spevov blagoslovil sveti les. Nato je dekan stopil pred ljudstvo. Njegov glas je odmeval med kamnitimi oboki: »Poglejte te svetnike na oltarju! Niso vklesani le v les, ampak morajo biti vklesani v vaša srca. Ta oltar je dokaz, da preizkušnja požara izpred petnajstih let, ki vam ga je naložila človeška hudobija, ni uničila vaše stanovitnosti v sveti veri! «Njegov krasen, goreč govor je premaknil prav vse. Sledili sta slovesna sveta maša in petje litanije. Vsak glas v cerkvi je zvenel močneje kot kdaj koli prej.
Dar, ki bo obilno povrnjen
Ko se je zunaj že mračilo in so se prižigale luči po obnovljenih laških domačijah, sta duhovnika v župnijski pisarni urejala račune. Stroški so znašali natanko 1200 kron. Znesek, ki bi bil za marsikatero bogatejšo župnijo ogromen zalogaj, je bil v celoti pokrit. Sosedje, sorodniki in domačini so kljub lastni revščini darovali zadnje prihranke v zahvalo, da so preživeli hude čase in ponovno zgradili svojo skupnost. Župnik Wester je v kroniko s peresom zapisal besede, ki so kasneje našle pot v Primorski list:( 24.12 1902 št.52) »Bog povrni dobremu ljudstvu in vsem dobrotnikom. Kar darujemo v čast božjo, nam bo obilno povrnjeno. «Tistega večera Lazec ni bil več le kraj, zaznamovan s staro nesrečo in izdajo sovaščana. Postal je kraj velike zmage ljubezni, odpuščanja, skupnosti in vere nad pepelom preteklosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar