Ko je Dunaj štel hribe: Silvester 1890 v Otaležu
1. Srebrno jutro nad grapo
Bilo je mrzlo, megleno jutro, 31. decembra 1890. V hribovskih vaseh visoko nad divjo, globoko vrezano grapo reke Idrijce je vladal nenavaden, slovesen nemir. Zimska tišina, ki je običajno hromila te strme bregove, je bila tistega dne prekinjena z zvoki korakov. Medtem ko so gospodinje v krušnih pečeh že kurile dragocena drva, da bi pripravile praznično večerjo ob koncu leta, so se po strmih, globoko zasneženih kolovozih davčne občine Otalež začeli pomikati možje v uradniških gvantih.
Bili so to cesarsko-kraljevi popisovalci. Iz udobnih pisarn sta jih na te odročne vrhove poslala C. kr. osrednja statistična komisija z Dunaja in goriški okrožni urad. S seboj so nosili težke usnjene torbe, polne uradnih popisnih pol, zapletenih navodil, črnilnikov in gosjih peres. Avstrijsko cesarstvo pod žezlom Franca Jožefa I. je tisti dan izvajalo splošni popis prebivalstva. Šlo je za administrativni podvig, ki naj bi ujel natanko tisti magični trenutek, ko se stara letnica prevesi v novo. Vsaka duša, vsaka koča in vsaka krava v monarhiji je morala dobiti svojo številko.
2. Utrip v središču: Otalež
Popisovalec, ki mu je bil dodeljen največji zalogaj, je svoje delo začel v samem srcu skupnosti – v Otaležu. Vas je ležala na visoki, sončni planoti, a suhi decembrski sneg je kljub temu močno škripal pod težkimi usnjenimi škornji. Tukaj je bilo središče lokalnega sveta, z mogočno cerkvijo in hišami, ki so kljubovale gorskim vetrovom.
Ko je uradnik hodil od hiše do hiše, od premožnih kmetij do skromnejših bajt, je s peresom skrbno zabeležil številko 70 hiš. Iz dimnikov se je vil gost, dišeč bel dim, za zamrznjenimi okni pa so se stiskali radovedni otroški obrazi. Mož je skrbno štel in računal: v tej fari je utripalo življenje kar 410 prebivalcev.
Zanimivo je bilo, da so ženske v tej osrednji vasi močno vodile – naštel je 190 moških in kar 220 žensk. Moški so bili v teh krajih trdi delavci; mnogi med njimi so v tistem trenutku verjetno že kopali rudo globoko v idrijskem rudniku živega srebra ali pa sekali les v oddaljenih, nevarnih gozdovih. Ženske so bile tiste, ki so trdno držale v rokah vse štiri vogale hiš, skrbele za živino in vzgajale otroke.
3. Zrcalni vasi z različno usodo: Lazec in Plužne
Pot je popisovalca vodila naprej skozi visoke snežne zamete proti sosednjima vasema, Lazcu in Plužnam. Ko je kasneje primerjal zapiske, je opazil, da je bila statistična simetrija med njima osupljiva: v obeh krajih je naštel natanko 35 hiš. Vendar pa se je življenje za temi lesenimi in kamnitimi zidovi močno razlikovalo.
- Lazec: V tej vasi je vladalo pravo žensko kraljestvo. Med 210 prebivalci je bilo kar 115 žensk in le 95 moških. Ko je uradnik prestopil pragove laških hiš, so ga pričakale predice, tkalke in matere, ki so v prazničnem mraku pripravljale tradicionalne potice. Moška odsotnost je bila opazna; zimska sezona je fante odpeljala s trebuhom za kruhom.
- Plužnje: Povsem drugačna, hrupna slika pa ga je čakala v Plužnah. Tam je med 185 prebivalci moška roka močno prevladovala – naštel je 99 moških nasproti 86 ženskam. Iz Pluženjskih hiš je bilo slišati glasne moške glasove in krepak smeh. Fantje in možje so ob ognjiščih kovali načrte za lesno trgovino, popravljali orodje in načrtovali zahtevno pomladansko delo na strmih, drsečih tleh.
4. Življenje v tesnih skupnostih: Straža in Masore
Ko se je uradnik spuščal v globoke, temne grape in se ponovno polžje vzpenjal na ostre grebene, je prispel do Straže in Masore. To sta bili skupnosti, kjer so ljudje zaradi pomanjkanja rodovitne zemlje živeli izjemno tesno drug ob drugem.
Straža je s svojimi 28 hišami gostila kar 197 duš. V teh prostorih je bilo tesno, a toplo. Razmerje med spoloma je bilo skoraj kirurško izenačeno – 96 moških in 101 ženska. V zraku je bilo čutiti ponos in trdoživost hribovcev, ki so znali preživeti z malo.
Nič manj živahno in tesno ni bilo v Masorah. Tam je v le 26 hišah stisnjeno prebivalo kar 189 ljudi. Popisovalec je moral v masorskih izbah, polnih otroškega vrveža, kašlja in dima, pisati izjemno hitro. Družine so bile številčne, zibelke pa polne. Tudi tu sta bila spola v skoraj popolnem naravnem ravnovesju: 96 moških in 93 žensk.
5. Samota gorskih zaselkov: Jazne in mali vrhovi
Zadnji del poti je bil za dunajske odposlance najtežji. Kratko zimsko sonce je že tonilo za obzorje, ko so se uradniki, premraženi do kosti, prebijali do najbolj odročnih zaselkov, kjer so poti obstajale le še v obliki gazi v snegu.
V Dolenjih Jaznah so v 15 hišah našteli 98 prebivalcev (47 moških in 51 žensk). Ko pa so se povzpeli še višje, v Gorenje Jazne, se je svet drastično zožil. Tam je v globokem snegu tičalo le še 5 hiš. V njih pa je vladala popolna naravna harmonija: 19 moških in natanko 19 žensk – skupaj 38 ljudi, ki so bili pozimi popolnoma odrezani od sveta v dolini.
Nato so prišli na vrsto najmanjši, skoraj pozabljeni kotički občine, kjer so se popotniki morali zanašati izključno na krščansko gostoljubje domačinov.
- Na Verščevi (4 hiše, 25 prebivalcev – 11 moških in 14 žensk) [1] in na Zakrogu (4 hiše, 23 prebivalcev – 10 moških in 13 žensk) [1] so popisovalce brez besed sprejeli k toplemu ognjišču. Ponudili so jim ogret prostor ob peči in požirek močnega domačega žganja. Le tako so si uradniki lahko ogreli ozeble, toge prste, s katerimi so komaj še držali gosja peresa.
Čisto na koncu, ko je bila noč že popolnoma črna in so na nebu nad Idrijco zagorele ostre zimske zvezde, je popisovalec dosegel najvišjo točko svojega okoliša. Na Vrhu (Verh) sta v trdem zimskem mrazu samotno stali le še 2 hiši. V njiju je bivalo 14 pogumnih ljudi. Moška moč je bila na tej višini ključna za golo preživetje v divjini – našteli so 9 moških in le 5 žensk, ki so skrbeli za ti dve zadnji postojanki pod gorskim nebom.
6. Zapisano v večnost
Ko je tisto praznično noč popisovalec končno zaprl svojo veliko, s kožo vezano knjigo, je pod črto seštel tisoče drobnih življenjskih zgodb, rojstev, tihega trpljenja, trdega dela in gorske trme.
Za visoke uradnike na Dunaju so bili ti ljudje z robov imperija le suhoparne številke, ki so nekaj let kasneje, leta 1894, izšle v uradnem statističnem zborniku Orts-repertorium. Za zgodovino teh krajev pa je bil ta silvestrovo večer leta 1890 trenutek, ko so se prebivalci teh hribov – od mogočnega Otaleža do najbolj osamljenega Vrha – z enim samim potegom peresa za vedno vpisali v spomin svojega naroda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar