Skrivnostni požari na Cerkljanskem: Strah in »zlobna roka« pozimi leta 1925

Skrivnostni požari na Cerkljanskem: Strah in »zlobna roka« pozimi leta 1925

Zima leta 1925 je bila na Cerkljanskem izjemno ostra, a pravi mraz je prebivalcem stisnil srca šele v začetku februarja. V vaseh pod Otaležem je vladal tisti globoki, težki podeželski mir, ki ga pozna le zimska noč. Nihče izmed domačinov ni slutil, da v temi nekdo budno preži na njihovo premoženje.

Poročilo iz takratnega časopisa Mali list razkriva, da se je niz nesreč začel 5. februarja, natanko ob petih zjutraj. Tema je bila še trda, ko je tišino grobo pretrgal divji, hropeči zvok plat zvona. Prvo zvonjenje je ljudi vrglo iz postelj, že naslednji udarci pa so prestrašene vaščane v paniki pognali na plan. Pogled proti sosednji vasi Lazec je razkril pravo grozo: iz slamnate strehe ene od stanovanjskih hiš je švignil mogočen ognjeni jezik. Suha slama je bila popolna hrana za zublje, ki so se z bliskovito brzino razširili na sosednja poslopja. Ogenj je v le nekaj urah pogoltnil štiri domačije, od katerih je ostalo le žalostno, črno zidovje.

Štirje posestniki so v enem samem jutru izgubili vse, kar so imeli – pohištvo, obleko, zimski živež in krmo za živino. Še huje je bilo pri enem od vaških revežev, ki mu je gost, dušeč dim v hlevu zadušil tri živinčeta. Ostal je popolnoma brez vsega, prepuščen beraški palici. Manjkalo je le malo, da ne bi zgorela cela vas in da ogenj ne bi terjal tudi človeških življenj. Prestrašeni in obupani pogorelci so bili že naslednji dan prisiljeni s skrajno stisko v očeh prositi za milodare pri usmiljenih ljudeh.

A nesreča s tem še ni rekla zadnje besede. Komaj so si ljudje nekoliko oddahnili in si obrisali solze, je teden dni pozneje – 12. februarja – zvon znova panično klical na pomoč. Tokrat je zagorelo v bližnjih Plužnjah, kjer je ogenj zajel hlev posestnika Antona Zajca na številki 12. K sreči je bila domača požarna bramba iz Pluženj takoj na mestu. Pogumni gasilci so z nadčloveškimi močmi omejili ognjene zublje in rešili sosednje hiše, ki so že začele tleti. Držeč se svojega plemenitega gesla »Bogu v čast in bližnjemu v pomoč!«, so ponovno dokazali svojo neizmerno požrtvovalnost in preprečili še večjo katastrofo.

Med ljudmi pa sta namesto miru zavladala globok strah in sumničenje. Govorice so se širile hitreje kot ogenj, saj je v enem samem tednu v cerkljanski občini gorelo kar na šestih različnih krajih. To nikakor ni mogla biti več zgolj nesrečna naključnost. Po vaseh se je začelo šepetati o »zlobni roki«, ki hodi okoli in načrtno požiga domove. Mirnega spanja pod Otaležem ni bilo več; moški so ponoči organizirali straže, ženske pa so trepetale ob vsakem šumu. Oči vseh prebivalcev so se takrat obračale proti obmejnim oblastem z jasnim pozivom: čas je za večjo budnost. Zahtevali so, da varnostni organi končno zaščitijo te kraje, začnejo resno zasledovati zločince ter temeljito preiščejo potepuhe in vagabunde, ki so se v tistih dneh sumljivo klatili po cerkljanskih vaseh.