Zadnji godec iz Pluženj

Zadnji godec iz Pluženj

V odmaknjenih grapah nad Idrijco, tam, kjer se svet strmo vzpenja proti Plužnjam, je veter od nekdaj nosil drugačne zvoke kot v dolini.

Leta 1864 je bila zima dolga in huda. Grapam je vladala tesnobna tišina, ki jo je le redko prekinil topot živine v hlevih. V eni od lesenih bajt v Plužnjah pa je ob večerih kljub vsemu odmevalo nekaj nenavadnega – kovinski, a hkrati globoki in topli toni.

Tam je živel Janez Kacin. Bil je mož z gubami okoli oči, ki so pripovedovale o težkem delu na skopi zemlji, in z rokami, ki so kljub bremenu let ohranile neverjetno lahkotnost. Janez je bil zadnji v teh krajih, ki je še znal oživiti aprikl – stari oprekelj, ki so ga domačini raje klicali po svoje. Instrument, preprosta lesena skrinja z napetimi jeklenimi strunami, je počival na njegovi mizi kakor skrivnosten oltar preteklosti.

Ko so sosedje potrkali na njegova vrata, premočeni od snega in utrujeni od vsakdanjega boja za kruh, je Janez le nemo pokimal. Sedel je na klop, vzel v roke leseni paličici, na koncu oviti s polstjo, in zaprl oči.

Nato se je začelo. Paličici sta urno zaplesali po strunah. Udarci niso bili močni; bili so natančni, lahkotni in hitri. Iz aprikla je izvabljal melodije, ki so zvenele časom navkljub: enkrat kot spomladansko šumenje gorskih potokov, drugič kot odmev starih plesov, ki so jih v teh hribih plesali že pred stoletji. Ob njegovem igranju so ljudje pozabili na lakoto, revščino in trdo delo. Mladina je začela poplesavati, starejši pa so obujali spomine na čase, ko je bila glasba edino resnično zatočišče duše.

Janez je igral s srcem. Vedel je, da s prsti ne tolče le po hladnih strunah, temveč prebuja spečo dušo teh hribov. Aprikl je pod njegovimi udarci jokal in se smejal z njimi.

Toda tiste zime, ko je narava kazala svojo najbolj neizprosno moč, so starčeve roke začele odpovedovati. Paličici sta postajali težki, prsti togi. Nekega poznega večera, ko je zunaj bril oster severni veter, je iz instrumenta iztisnil še zadnjo, najbolj milo vižo. Strune so zvenele dolgo, melodično, nato pa so utihnile.

Janez Kacin je tistega leta za vedno zaprl oči. Z njim ni odšel le drag sosed in moder mož, temveč je potonila cela doba. Po njegovi smrti v Plužnjah ni nihče več znal tako spretno zavihteti paličic in izvabiti čarobnega zvena iz starih strun.

Aprikl je obmolknil, v spominu vaščanov pa je Janez za vselej ostal zapisan kot zadnji godec, ki je s svojo glasbo grel srca ljudi v najhladnejših dneh.