Okolje strogega reda in skope zemlje
V drugi polovici 19. stoletja je življenje v strmih cerkljanskih hribih diktirala neizprosna narava. Vsakdan hribovskega človeka je zahteval trdo, garaško delo od zore do mraka, globoko krščansko vernost ter brezpogojno pokorščino strogim zakonom habsburške Avstro-Ogrske monarhije. Družbena kohezija je temeljila na solidarnosti, pa tudi na strogem nadzoru skupnosti.
Kdor je iz tistega vnaprej določenega moralnega in zakonskega okvira izpadel – bodisi zaradi nesreče bodisi zaradi lastne izbire –, je hitro postal družbeni izobčenec, zaznamovan s sramoto. Med njimi je bil tudi Anton Mihelič, doma iz Otaleža. To je odročna, s soncem obsijana vas, ki pa leži na strmih pobočjih visoko nad strugo reke Idrijce, kjer je bila plodna zemlja vedno skromna in skopa.
Večina Otaležanov je preživetje iskala v težkem rudarjenju v bližnji Idriji ali pa v sečnji divjih gozdov. Anton pa je izbral drugačno, nevarnejšo pot. Ni hotel orati strmih njiv niti garati za pičel zaslužek. Postal je klatež – mož brez doma in strehe nad glavo, ki mu je odprta cesta pomenila svobodo, tuja lastnina pa edini vir preživetja.
Vrnitev iz gradiških zapahov
Zgodba, ki je kasneje zaposlovala takratno časopisje, se je začela pisati zgodaj spomladi leta 1881. Dne 8. aprila so se odprla težka vrata kaznilnice v Gradiški ob Soči. Iz njih je po leto in pol dolgem prestajanju kazni zaradi klateštva in nenehnih tatvin izstopil Anton Mihelič. Gradiški zapori so bili v tistem času znani po brutalni disciplini, prisilnem delu in slabih bivanjskih razmerah, ki naj bi prestopnike izučile in vrnile na pravo pot.
Vendar pri Antonu zaporna kazen ni dosegla svojega namena. Ko je stopil na prostost, je bil prepuščen samemu sebi: brez prebite pare v žepu, z uradnim zaznamkom kriminalca, brez ugleda in brez kakršne koli prihodnosti v ugledni družbi. Pot ga je neizogibno vodila nazaj proti rodnim cerkljanskim hribom. Tam pa si namesto vrnitve k družini ali iskanja poštenega dnanskega dela ni izbral poti kesanja. Izkušeni tatič je namreč hitro ugotovil, da so osamljene hribovske kmetije, kjer so moški pogosto zdoma, lahek in nezaščiten plen.
Majski tatinski pohod po Idrijsko-Cerkljanskem
Niti mesec dni ni minil od njegove izpustitve, ko je želja po lahkem zaslužku premagala strah pred ponovnim zaporom. Anton se je z gorsko meglo vred vrnil k svoji stari obrti. Njegov predrzen pohod, ki je sejal strah med domačini, se je začel na začetku maja 1881:
- 2. maj 1881 – Plužnje: Anton se je pritepel v vas in iz grmovja opazoval hišo Marije Eržen. Izkoristil je trenutek, ko so bili vsi domači na oddaljenem polju. Smuknil je skozi vrata ter preiskal hišo. Odnesel je ves denar, ki ga je našel, in nujne zaloge hrane. Škoda je presegala vrednost 5 goldinarjev. Za takratnega revnega dninarja ali kočarja je to pomenilo več kot teden dni težkega fizičnega garanja.
- 7.–11. maj 1881 – Oselica in Bevkov vrh: Uspeh v Plužnjah mu je dal samozavest in krila. Le nekaj dni kasneje se je povzpel še višje v hribe. V Oselici je naletel na zaklenjeno hišo Matije Otrina. Za izkušenega vlomilca preprosta ključavnica ni bila ovira. Vlomil je skozi vrata, preiskal skrite kotičke in odnesel vrednejše predmete ter oblačila, katerih vrednost je spet presegala kritično mejo 5 goldinarjev. Takoj zatem je pot nadaljeval čez grebene proti vetrovnemu Bevkovemu vrhu. Tam je na enak predrzen način okradel še Ano Bevk in izkoristil njeno odsotnost.
- Zaključek pohoda v Jaznah: Njegova zadnja postaja pred prijetjem so bile Jazne, kjer je obiskal posestvo Blaža Rejca. Tokrat plen sicer ni bil bogat v denarju, je bil pa za premraženega klateža izjemno praktičen. Očetu Blažu in njegovemu sinu je ukradel volnen telovnik ter nekaj drobnarij v skupni vrednosti 3 goldinarje in 40 krajcarjev. Telovnik mu je verjetno takoj prišel prav za zaščito pred hladnimi in vlažnimi hribovskimi nočmi, ko je spal po skednjih in senikih.
Sodni dan v Gorici
Antonova ponovna svoboda je bila kratkotrajna. Prestrašeni in razjarjeni hribovci so kraje takoj prijavili oblastem. Žandarji so mu hitro stopili na sled, saj so domačini v okolici vasi večkrat opazili znana obraz in postavo klateža, ki se je potikal okoli hiš. Prijeli so ga z nakradenimi predmeti.
Septembra 1881 je bila na okrožnem sodišču v Gorici sklicana glavna razprava. Primer je prevzel državni tožilec Doliak, ki je bil v goriškem sodnem okrožju znan po svoji nepopustljivosti in ostri retoriki do tistih, ki so ogrožali javni mir ter varnost premoženja. Tožilec je pred sodni senat predložil neizpodbitna in obremenilna dejstva. Izpostavil je, da je bil Mihelič zunaj zapora komaj tri tedne, ko je že začel sistematično ropati. Obseg, premišljenost in hitrost njegovih dejanj so dokazovali, da kraje ne izvaja več iz gole materialne nuje ali lakote, ampak je postal poklicni tatič z nepopravljivo, zakoreninjeno navado prilaščanja tuje lastnine.
Sodba in odmev v javnosti
Anton Mihelič pred sodniki ni igral nedolžnosti. Vedel je, da so dokazi premočni, zato je priznal vse očitane vlome in tatvine. Njegovo priznanje pa ni zmehčalo src goriških sodnikov; le olajšalo in pospešilo jim je delo. Zaradi nevarne ponovitve istih kaznivih dejanj takoj po izpustu je takratna avstrijska kazenska zakonodaja za tovrstne povratnike predvidevala stroge kazni med 5 in 10 let zapora.
Sodišče mu je na koncu, upoštevajoč njegovo priznanje, izreklo malce milejšo, a zanj še vedno strašljivo kazen: 4 leta strogega zapora, ki jo je moral prebiti v eni od državnih kaznilnic, ponovno izoliran od sveta.
Zgodba o predrznem tatiču iz odročnega Otaleža je imela takrat močan odmev v javnosti. O poteku sojenja in Antonovih grehih je že 5. septembra 1881 obširno poročal ugledni tržaški liberalni časopis L'Indipendente. Za meščane v Trstu in Gorici je bila to predvsem moralna in opozorilna zgodba. Kazala je, kako odločno, budno in strogo zna pravna država obračunati z zlikovci, ki motijo mir poštenih državljanov. Anton Mihelič je tako za štiri leta ponovno izginil za težkimi zaporniškimi zapahi, njegova življenjska usoda pa je ostala za vedno ujeta v črni kroniki starih časopisnih arhivov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar