Vročina triindvajsetega junija leta 1902 je počasi popuščala, ko se je nad Plužnje pri Otaležu začel spuščati mrak. Za vaško mladino je bil to najtežje pričakovani večer v letu – predvečer svetega Ivana. Praznik kresov, petja in starodavne navade, da se z glasnim pokanjem iz možnarjev prežene slabo vreme in zle sile daleč stran od polj.
Med fanti, ki so se zbrali na jasi nad vasjo, sta bila tudi brata Magajna. Osemnajstletni Andrej, polnih mladostne moči in ponosa, je v rokah stiskal dragocen zaklad – težko vrečo, v kateri je bilo skoraj tri četrt kilograma črnega smodnika. Njegov mlajši brat, šele šestnajstletni Maks, ga je opazoval z občudovanjem. Za fante v tistih časih je bilo sodelovanje pri streljanju znak, da postajajo možje.
"Pazite, fantje," je opozoril nekdo iz skupine, ko so postavljali težke železne možnarje. V zraku je bilo čutiti vonj po suhi travi, vlažni zemlji in žveplu. "Smodnik je nocoj suh kot poper."
Andrej, prepričan v svoje znanje, je začel deliti smodnik. Ker je želel, da bi njihovi poki odmevali vse do Idrije in Cerknega, z odmero niso varčevali. Kmalu se je okoli možnarjev gnetlo pet fantov. V mraku so kresale iskre, ko so pripravljali vžigalne vrvice.
Nato se je zgodilo v nekaj usodnih sekundah.
Natančna kretnja je spodletela. Iskra je preskočila prezgodaj in namesto nadzorovanega poka iz cevi je ogenj v hipu zajel celotno zalogo smodnika, ki je bila odprta na tleh. Blisk je razsvetlil noč z grozljivo silovitostjo. V zrak je bruhnil ognjeni steber, ki je zajel vseh pet fantov.
Gozd so namesto prazničnega vriskanja preplavili kriki groze in bolečine. Eksplozija naboja je mladega Maksa zadela neposredno v prsi. Moč smodnika ga je podrla na tla, medtem ko so ostali fantje, osmojeni in v šoku, begali naokrog ter skušali z gasilnih oblačil pogasiti tisto malo ognja, kar ga je ostalo.
Novica o nesreči se je hitro razširila po vasi. Plužnje so tisto noč prebedele. Zdravniška pomoč v tistih časih in v teh odročnih hribih ni bila hitro dostopna. Opekline vseh petih fantov so bile hude, najhuje pa je bilo prav v hiši Magajnovih.
Mladi Maks je v strašnih bolečinah podlegel poškodbam prsnega koša in hudim opeklinam. Drugi izmed fantov se je še tiste dni boril za življenje na meji med smrtjo in preživetjem, preostali trije pa so nosili trajne brazgotine, ki jih bodo vse življenje spominjale na tisti nesrečni kresni večer julija 1902.
Za družino Magajna pa se je prava kalvarija šele začela. Skozi vas so kmalu potovali žandarji.
Mladi Andrej Magajna se ni soočal le z neizmerno žalostjo ob izgubi mlajšega brata, temveč ga je doletela še uradna obtožba cesarsko-kraljevega sodstva. Državni tožilec ga je obremenil, da je zaradi hude nepazljivosti neposredno prispeval k smrti svojega brata Maksa, saj je bil on tisti, ki je priskrbel in fantom razdelil nevarno količino smodnika.
Sojenje je pritegnilo veliko pozornosti. Pred sodniki je stal skrušen osemnajstletnik, ki je izgubil brata, ki ga je imel rad. Med pričanjem so vaščani in preživeli tovariši potrdili, da med fantoma ni bilo nikakršnega spora. Šlo je za golo mladostniško lahkomiselnost, željo po praznovanju in nesrečno naključje, ki je uničilo praznik.
Sodišče je upoštevalo vsa dejstva. Ker je bilo nedvoumno dokazano, da Andrej ni imel nikakršnega zlonamernega namena (hudobije) in da ga je izguba brata že sama po sebi globoko kaznovala, so obtožbo o umoru ali hudem naklepu opustili. Obsodili so ga le zaradi kršitve osebne varnosti iz malomarnosti.
Kazen je bila za tiste čase milostna, a opominjajoča:14 dni pripora. Andrej je kazen odsedel, a prava kazen – spomin na tisto usodno iskro in bratov zadnji dih – je ostala v Plužnjah zapisana za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar