Usodni kresni večer v Plužnjah
Vročina triindvajsetega junija leta 1902 je počasi popuščala, ko se je nad Plužnje pri Otaležu začel spuščati mrak. Za vaško mladino je bil to najbolj pričakovani večer v letu – predvečer svetega Ivana. Bil je to praznik kresov, petja in starodavne navade, ko so z glasnim pokanjem iz možnarjev preganjali slabo vreme in zle sile daleč stran od domačih polj.
Med fanti, ki so se zbrali na jasi nad vasjo, sta bila tudi brata Magajna. Osemnajstletni Andrej, poln mladostne moči in ponosa, je v rokah stiskal dragocen zaklad – težko vrečo, v kateri je bilo skoraj tri četrt kilograma črnega smodnika. Njegov mlajši brat, šele šestnajstletni Maks, ga je opazoval z občudovanjem. V tistih časih je bilo sodelovanje pri streljanju za mladeniče nepreklicen znak zrelosti in vstopa v svet mož.
"Pazite, fantje," je opozoril nekdo iz skupine, ko so postavljali težke železne možnarje. V zraku je bilo čutiti vonj po suhi travi, vlažni zemlji in žveplu. "Smodnik je nocoj suh kot poper."
Andrej, prepričan v svoje znanje, je začel deliti črni prah. Ker je želel, da bi njihovi poki odmevali vse do Idrije in Cerknega, z odmero niso varčevali. Kmalu se je okoli možnarjev gnetla peterica mladeničev. V mraku so se kresale iskre, ko so pripravljali vžigalne vrvice.
Nato pa se je vse zgodilo v nekaj usodnih sekundah. Natančna kretnja je spodletela, iskra je preskočila prezgodaj in namesto nadzorovanega poka iz cevi je ogenj v hipu zajel celotno zalogo smodnika, ki je odprta ležala na tleh.
Blisk je razsvetlil noč z grozljivo silovitostjo. V zrak je bruhnil ognjeni steber in zajel vseh pet fantov. Gozd so namesto prazničnega vriskanja preplavili kriki groze in neizmerne bolečine. Eksplozija je mladega Maksa zadela neposredno v prsi. Siloviti sunek ga je podrl na tla, medtem ko so ostali, osmojeni in v šoku, zmedeno begali naokrog ter skušali s svojih oblačil pogasiti tleče zublje.
Novica o nesreči se je bliskovito razširila po vasi. Plužnje so tisto noč prebedele v molitvi. Zdravniška pomoč v tistih časih in v teh odročnih hribih ni bila hitro dostopna. Opekline vseh udeleženih so bile hude, najhuje pa je bilo prav pri Magajnovih. Mladi Maks je v strašnih mukah podlegel poškodbam prsnega koša in obsežnim opeklinam. Drugi izmed fantov se je naslednje dni boril na tanki meji med življenjem in smrtjo, preostali trije pa so odnesli trajne brazgotine, ki so jih vse življenje spominjale na nesrečni kresni večer.
Za družino Magajna pa se je prava kalvarija šele začela. Skozi vas so kmalu prijahali žandarji. Mladi Andrej se ni soočal le z neizmerno žalostjo ob izgubi mlajšega brata, temveč ga je doletela še uradna obtožba cesarsko-kraljevega sodstva. Državni tožilec ga je bremenil, da je zaradi hude nepazljivosti povzročil bratovo smrt, saj je bil on tisti, ki je priskrbel in razdelil nevarno količino razstreliva.
Sojenje je pritegnilo veliko pozornosti javnosti. Pred sodniki je stal skrušen osemnajstletnik, ki je izgubil brata, ki ga je imel neizmerno rad. Med pričanjem so vaščani in preživeli tovariši enotno potrdili, da med fantoma ni bilo nikakršnega spora. Šlo je za golo mladostniško lahkomiselnost, željo po praznovanju in nesrečno naključje, ki je uničilo praznik.
Sodišče je upoštevalo vsa olajševalna dejstva. Ker je bilo nedvoumno dokazano, da Andrej ni imel nikakršnega zlonamernega namena in da ga je izguba brata že sama po sebi globoko prizadela, so obtožbo o naklepnem dejanju opustili. Obsodili so ga le zaradi pregrešitve zoper osebno varnost iz malomarnosti. Kazen je bila za tiste čase milostna, a opominjajoča: štirinajst dni zapora.
Andrej je kazen odsedel, a prava kazen – spomin na usodno iskro in bratov zadnji dih – je v Plužnjah ostala zapisana za vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar