Snežinke so zunaj padale mehko in neslišno, natanko tako kot tiste zimske noči pred dvajsetimi leti, ko je vasica Lazec na Cerkljanskem trepetala v hladu in negotovosti. A tistega marčevskega večera leta 1963 je bilo v stari domačiji toplo. Izba je dišala po domačih dobrotah, lesketala se je ob siju luči, predvsem pa jo je grela prisrčnost močnih, a hkrati globoko ganjenih src bivših aktivistov in borcev Osvobodilne fronte.
Zbrali se v prav tisti hiši, od koder so pred dvema desetletjema, polni mladostnega poguma, odšli branit domovino. Miza je bila dobro založena, a poglede so bolj kot hrana privabljale oči starih tovarišev. Vsak stisk roke je nosil težo preživetega, vsak objem je bil tiha zahvala usodi, da spet stojijo skupaj. Ko pa so se posedli, je prostor za trenutek obmiroval. Pogled na prazne stole je prinesel tisto prepoznavno, spoštljivo tišino. S toplo mislijo in stisnjeni v grlu so počastili spomin na vse tiste drage soborce, ki jih nocoj ni bilo zraven – na tiste, ki so za svobodo teh hribov in dolin darovali svoje največje premoženje: lastna življenja.
Nato pa je pogovor stekel. Sprva tiho, nato vse bolj živo in ponosno. V prijetnem kramljanju so se začele prepletati zgodbe iz najtežjih, a hkrati najsvetejših dni njihove mladosti. Med veterani je izstopal Ludvik. Njegove žuljave roke so počivale na robu lesene mize, oči, polne življenjskih preizkušenj, pa so se mu ob pogledu na tovariše toplo zaiskrile. »Ali se še spominjaš, takrat, ko smo…« se je slišalo z enega konca mize, nakar je Ludvik z globokim, mirnim glasom prevzel besedo: »Kako ne bi! Sneg je bil do kolen, ko smo se prebijali skozi obroč. A v srcu nas je grela misel na dom.« Njegove besede so oživile spomine na legendarne enote. Med njimi so sedeli možje in žene, ki so z orožjem v roki ali kot neupogljivi terenski delavci OF pisali zgodovino. Vsaka brigada je imela ob mizi svojega glasnika. Obujali so junaštva Gubčeve in Šercerjeve, ponosno premikanje Tomšičeve ter neustrašne boje Gradnikove, Vojkove in Prešernove brigade. Spomnili so se dolgih, izčrpavajočih maršev slovite XIV. divizije, ko sta premraženost in utrujenost izginili pred golo vero v svobodno jutro.
V kotu izbe, tik ob peči, pa je sedela mladina. Domači fantje in dekleta so z odprtimi usti in neizmernim zanimanjem prisluhnili pripovedovanju svojih očetov, stricev in sosedov. En od mladih fantov, ki je napeto poslušal vsako besedo, se je opogumil in tiho vprašal: »Stric Ludvik… vas ni bilo nič strah, ko ste tisto noč v takem snegu zapuščali vas? «Ludvik se je ljubeznivo nasmehnil, pogledal skozi okno proti belim cerkljanskim hribom in nato fanta nežno potrepljal po rami: »Strah je bil, sinko, seveda je bil. Vsak pameten človek se boji smrti in negotovosti. A ljubezen do te grude, do naših mater, sester in te slovenske besede, je bila neizmerno večja od slehernega strahu. Vedeli smo, da če ne gremo mi, ne bo nikogar, ki bi branil dom. In ta misel nas je gnala naprej skozi vsak zamet. «Mladenič je spoštljivo prikimal, v izbi pa je za trenutek zavladal globok, čustven molk, ki je povedal več kot tisoč besed.
Vzdušje so nato spet podžgali godci. Iz strun in mehov je izvabila melodijo udarna partizanska pesem. Glasovi, sprva morda malce hripavi od let in čustev, so se združili v mogočen zbor, v katerem je zvesto odmeval tudi Ludvikov glas. Peli so s ponosom, ki ga čas ni mogel zbrisati. Razgovor, prepleten z nepozabnimi spomini in smehom, se je zavlekel pozno v noč. Ko so gostje končno pogledali skozi okno, je zunaj še vedno naletaval sneg. Pokrajino je odeval v belino, kot bi hotela narava sama varovati ta sveti spomin na noč pred dvajsetimi leti, ko so slovenski ljudje tiho, a odločno stopili na pot svobode [Vir: Slovenski Jadran, 1.3.1963, št. 10].
Ni komentarjev:
Objavite komentar