Ljudsko medicinske bukve iz Otaleža
Uvodni pregled
Ljudsko medicinske bukve iz Otaleža so pomemben rokopisni zaklad iz prve polovice 19. stoletja, ki ga je v hribovite kraje prinesel lokalni zdravilec Franc Kacin. Ta dragoceni rokopis z lesenimi platnicami obsega 214 strani. Kljub manjkajočemu začetku je nudil praktične recepte za pripravo mazil in poparkov. Knjiga vsebuje prepise zdravstvenih nasvetov dr. Franca Lipiča v bohoričici. Služila je kot ključen vir znanja o zeliščarstvu in zdravljenju v osamljenih vaseh. Z njeno pomočjo je Kacin uspešno lajšal bolezni ter poškodbe lokalnega prebivalstva. Bukve so tako postale nepogrešljiv del kulturne in medicinske dediščine na Idrijskem.
Ljudsko medicinske bukve iz Otaleža so pomemben rokopisni zaklad iz prve polovice 19. stoletja, ki ga je v hribovite kraje prinesel lokalni zdravilec Franc Kacin. Ta dragoceni rokopis z lesenimi platnicami obsega 214 strani. Kljub manjkajočemu začetku je nudil praktične recepte za pripravo mazil in poparkov. Knjiga vsebuje prepise zdravstvenih nasvetov dr. Franca Lipiča v bohoričici. Služila je kot ključen vir znanja o zeliščarstvu in zdravljenju v osamljenih vaseh. Z njeno pomočjo je Kacin uspešno lajšal bolezni ter poškodbe lokalnega prebivalstva. Bukve so tako postale nepogrešljiv del kulturne in medicinske dediščine na Idrijskem.
Svetloba lojenke v Plužnjah
V prvi polovici 19. stoletja so bile zime na Cerkljanskem dolge. Grape so bile globoke in odrezane od sveta. Bolezen je takrat pomenila največji strah preprostega človeka. Do mesta je bilo daleč, poti so bile strme, šolani zdravniki pa predragi za prazne kmečke žepe.
V Plužnjah je takrat živel mož po imenu Franc Kacin. Bil je kmet, a ljudje so ga poznali kot domačega zdravilca. Imel je tisti dar, ki ga nima vsak: mirno roko, oster um in globoko spoštovanje do narave.
Njegov največji zaklad ni bil skrit v skrinji z denarjem. Hranil ga je na leseni polici ob peči. Bila je to velika, težka rokopisna knjiga – Ljudsko medicinske bukve. Merile so mogočnih 35 centimetrov v višino in dvajset v širino. Njene platnice so bile narejene iz grobo obdelanega lesa. Ta je z leti dobil temno, gladko patino od tisočerih dotikov. Ko si knjigo prijel v roke, si začutil težo stoletnega znanja. Knjiga je bila ranjena. Čas in pogosta uporaba sta ji iztrgala naslovno stran in prvih nekaj listov. Nihče ni vedel, kje so končali. Kljub temu je na 214 straneh grobega, ročno izdelanega papirja počivalo upanje za stotine bolnih.
Skrivnost bohoričice in Lipičevih bukev
Franc Kacin je ob večerih, ko je v izbi prasketal ogenj, skrbno listal po teh bukvah. Besedilo je bilo zapisano v bohoričici. Zanj so bile tiste zavite črke s specifičnimi znaki za sičnike in šumnike domače in jasne.
Rokopis je bil delo neznanega, izjemno potrpežljivega prepisovalca. Ta je pred desetletji dobil v roke dragoceno predlogo: zdravstvene bukve dr. Franca Lipiča. Dr. Lipič je bil priznan zdravnik, ki je želel medicinsko znanje približati preprostemu ljudstvu. Ker pa so bile tiskane knjige redke in drage, so si jih ljudje širili s prepisovanjem. Neznani pisec je tako prelil Lipičevo znanje o anatomiji, nalezljivih boleznih, celjenju ran in moči gorskih zelišč v obsežen slovenski rokopis.
Ta prepis je nekako našel pot do Franca Kacina. Ko se je Franc preselil iz Pluženj više na goro, v Otalež, je knjigo zavil v volneno krpo in jo prinesel s seboj. Z njim je v Otalež prišla nova varnost.
Noč, ko so bukve rešile življenje
Bilo je pozno jeseni, ko so otaleške vrhove že zajele prve snežne krpe. V vasi se je razvedelo, da je mlada Matijeva hči zbolela za nevarno, stiskajočo boleznijo v prsih. Deklica je težko dihala, njen obraz je postajal moder, vročina pa je kuhala njeno majhno telo. Obupani oče je v temi pritekel do Francijeve hiše.
»Franc, pomagaj! Otrok ugaša,« je hropel od utrujenosti in strahu.
Franc Kacin ni rekel ničesar. Prižgal je lojenko in na mizo položil težke lesene bukve. Odprl jih je nekje na sredini, kjer so listi postali rumeni od starosti. S prstom je drsel po vrsticah bohoričice, dokler ni našel Lipičevega zapisa o »stiskanju v prsih in hudem kašlju«.
Zapis je veleval: pripraviti močan poparek iz korenin sleza, gorskega janeža in posušenih bezgovih jagod, nato pa na prsi položiti vroče obkladke iz kuhanega lanenega semena. Franc je stopil do svojih lesenih predalov, kjer je imel shranjena poletna zelišča. Nabral je natanko to, kar so narekovale bukve.
Skupaj z očetom sta pohitela skozi mraz do Matijeve domačije. V izbi je dišalo po zeliščih in kmečki peči. Franc je sam pripravil poparek in deklico silil, naj pije po požirkih. Nato je na njene prsi položil tople obkladke. Vse do jutra je Franc sedel ob postelji. Ob prvem svitu se je dekličino dihanje umirilo. Krč v prsih je popustil in zaspala je v miren, zdravilen spanec. Mati in oče sta s solzami v očeh stiskala Francu roko.
Zapuščina brez naslova
Franc Kacin ni nikoli zahteval plačila v zlatu. Zadostovalo mu je, da je vrnil zdravje v hišo. Vedel je, da je on le orodje, prava moč pa tiči v modrosti, ki jo varujejo lesene platnice njegove knjige.
Ljudsko medicinske bukve iz Otaleža so preživele Franca Kacina in celotno 19. stoletje. Danes so te bukve dragocen spomenik slovenske ljudske medicine. So dokaz o žilavosti naših prednikov in o času, ko je ena sama rokopisna knjiga pomenila mejo med življenjem in smrtjo v odmaknjenih Cerkljanskih hribih.
 |
| Zdravilec Franc Kacin je konec 19.stoletja napisal na ne natiskanem listu knjižice za vpis davkov zagovor" Za strup izgovorit." |
Ni komentarjev:
Objavite komentar