Ko so drevesa stiskala pesti proti nebu

Ko so drevesa stiskala pesti proti nebu

Požig Lazca in zgodba o Vašnkarici (10. junij 1944)

Sonce tistega desetega junija leta 1944 ni le sijalo, temveč je neusmiljeno žgalo Cerkljanske hribe. Zemlja okoli Lazca, majhne vasice z le nekaj hišami, ki so se plaho stiskale v strmo pobočje, je bila žejna. Suša je bila tako huda, da so po kolovozih in izsušenih travnikih zevale globoke razpoke. V zraku je visela težka, soparna tišina. Nobenega ptičjega petja ni bilo slišati, živina v hlevih je bila nemirna. To je bila tišina, ki na podeželju nikoli ni obetala nič dobrega.

Na pragu ene od hiš je sedela stara mama. Z roko si je senčila oči in zrla čez dolino. Strah pred nemškimi okupatorji je bil v tistih dneh stalni spremljevalec vaščanov.

»Šebrelje gorijo,« je tiho šepetala sama pri sebi.

Ljudje so se tiste dni zbirali ob vogalih hiš in s tesnobo v očeh šepetali o nemških kazenskih ekspedicijah v okolici. Na Stopniku so požigali, na Straži tudi. Le nekaj dni prej je močan veter z Jagršč prinesel črne, osmojene ogorke slamnatih streh. Kot zlovešče ptice so popadali po lazških tleh. Vsi so vedeli, da se Nemci neizprosno bližajo.

Nenadoma se je iz spodnjega dela kolovoza zaslišalo topotanje škornjev in hrup.

»Nemci gredo!« je v vas pritekel eden od dečkov, bled kot stena.

Iz gozda so se prikazale nemške uniforme. Prišli so okupatorji, ki so v tistih mesecih sejali strah po celotnem Cerkljanskem. Bili so oboroženi do zob, z avtomati na ramenih in ročnimi bombami za pasom.

Najbolj grozljivo pa je bilo njihovo razpoloženje. Bili so nasmejani, glasni in sproščeni, kot bi šli na fantovščino in ne na uničevanje domov nedolžnih ljudi. Počasi in samozavestno so korakali po prašnem kolovozu. Moški, ženske in otroci so stopili pred svoje hiše. Otroci so se krčevito oprijemali maminih kril, pogled v njihove oči pa je razkrival leden strah pred nemškim nasiljem.

Kaj naj stori ubogi, goloroki človek v takem trenutku? Moški so začutili, kako jim kri hitreje poganja po žilah. Roke so se krčile v pesti. Naj planijo z golimi rokami na nemške cevi, uperjene neposredno v njihove prsi? Naj s pestjo udarijo po teh režečih se, brezobzirnih obrazih? Ali pa naj, da bi rešili lastno kožo, okupatorju povedo, kje v bližnjih gozdovih se skrivajo partizani? Nihče ni storil nič od tega. Roka se iz ponosa in nemoči ni dvignila. Usta so ostala trdno zaprta. Molk pred nemškimi izpraševalci je bil njihovo edino orožje in njihovo dostojanstvo.

Nemški komandir je stopil naprej, si popravil pas in z uperjeno pištolo presekal tišino z grobo nemščino in lomljeno slovenščino: »Še deset minut vam damo časa, potem požgemo!«

Deset minut. Kako stisniti celo življenje, trud generacij, spomine in premoženje v pičlih deset minut? Nastal je kaos. Ljudje so tekli v hiše, grabili rjuhe, vanje metali hlebce kruha, kakšno obleko ali sveto podobo s stene. Otroci so jokali, živina je divje mukala v hlevih, ko so jo skušali rešiti pred gotovo smrtjo. Še preden je odmerjeni čas potekel, je nemški ukaz izvršil kruto usodo. V zrak je s sikanjem šinila signalna raketa in osvetlila žgoče nebo. Vojaki so dvignili pripravljene bakle in jih začeli metati na suhe, s slamo krite strehe. V tisti vročini je slama eksplodirala v plamenih. V nekaj sekundah so se strehe spremenile v ognjene zublje. Ogenj je z glasnim prasketanjem in pokanjem začel goltati lesene tramove. Dim je bil tako gost in črn, da je zakril sonce.

Ljudje so se umaknili na rob vasi in nemočno gledali pustošenje. Pred njihovimi očmi se je v pepel in dim spreminjalo delo desetletij, žulji njihovih očetov in dedov. Starejši vaščani so kasneje s solznimi očmi pripovedovali o prizoru, ki se jim je za vedno vtisnil v spomin: v strahotni vročini, ko je zrak drhtel od ognja, so se veje starih sadnih dreves okoli hiš začele bolestno lomiti in zvijati. Zdelo se je, kot da drevesa v onemoglem srdu in protestu krčevito stiskajo svoje lesene prste proti nebu, preden jih ogenj dokončno uniči. Ko so Nemci opravili svoje kruto delo, so se oboroženi in še vedno nasmejani odpravili naprej proti naslednji vasi, Lazec pa pustili v ruševinah, pepelu in objemu dima.

Tri dni so prebivalci Lazca preživeli med tlečimi ruševinami. Spali so pod milim nebom, na golih tleh, zaviti v tisto malo oblačil, kar jim je uspelo rešiti. Zrak je še vedno smrdel po zažganem, upanje pa je ugašalo z vsakim dnem. Večina hiš je bila povsem uničena – ostali so le kupi kamenja, ki so jih obdajale štiri nizke, osmojene stene. Vaščani so bili strti in brez moči.

Tretji dan pa je med obupane ljudi stopila Marija Močnikova, ki so ji vsi pravili Vašnkarica. Njena hiša je kot edina v celoti preživela ponoreli ogenj.

»Pridite k nam,« je dejala s toplim, a odločnim glasom. Ni spraševala, ni oklevala. Preprosto je odprla vrata svoje domačije. V Močnikovo hišo se je tedaj zgrnilo okoli petindvajset ljudi. V vsaki izbi, na vsakem vogalu in na podstrešju se je stiskala po ena številna družina. Prostora skoraj ni bilo za korak, a Vašnkarica je pomagala vsem in jim vlivala moč, da so sploh preživeli posledice vojnega nasilja.

Zgodba o ognju, ki je uničil domove, in o izjemni dobroti Vašnkarice, ki je rešila ljudi, med vaščani živi naprej. Ostaja opomin na čas, ko so ljudje zaradi okupatorja izgubili vse, a so zaradi medsebojne solidarnosti uspeli preživeti.