Pomlad kulturnega prebujenja pod Bevkovim vrhom
Zima leta 1945/1946 je bila v hribovitih vaseh Cerkljanskega dolga in ostra, a v srcih prebivalcev Otaleža in Jazen je tlelo nekaj, česar sneg in povojno pomanjkanje nista mogla zadušiti. Nad njunimi domovi je mogočno bdela silhueta Bevkovega vrha, ki je stoletja kljuboval vremenskim ujmam in zgodovinskim viharjem. Vojna ujma, ki je globoko zarezala v te hribe, se je končno umaknila. Za seboj je pustila osiromašene kmetije, prazne skednje in težke spomine, a hkrati tudi neizmerno olajšanje ter željo po novem, svobodnem življenju.
Ljudje so v dolgih letih fašističnega zatiranja in vojnega pustošenja najbolj pogrešali tisto, kar jih je od nekdaj združevalo: prosto izraženo domačo besedo, slovensko pesem in odprt prostor za druženje. V zgodnjih spomladanskih dneh leta 1946 se je med naprednimi domačini začela rojevati misel, da obnova vasi ne sme biti le materialna, temveč predvsem duhovna. Kultura je bila tista vez, ki je morala znova povezati sosede pod Bevkovim vrhom, vrniti veselje na obraze mladine in dati nov smisel skupnosti.
Zgodovinski prelom se je zgodil 20. marca 1946. Otalež je tistega dne utripal v drugačnem, slovesnem ritmu. Možje z oguljenimi klobuki, ženske z robci na glavah in zvedava mladina iz Jazen so se zbrali z enim samim, jasnim ciljem: ustanoviti lastno prosvetno društvo.
Ko so se zbrali v prostorih, ki so takrat služili skupnosti, je bilo v zraku čutiti veliko odgovornost. Prva pomembna odločitev je bila izbira imena. Društvo niso želeli poimenovati po nekem oddaljenem idealu, temveč po nekom, ki je poosebljal njihov lasten boj, trmo in ponos. Soglasno so sklenili, da bo društvo nosilo ime Prosvetno društvo »Janko Premrl - Vojko« Otalež. Ime legendarnega primorskega partizanskega komandanta in narodnega heroja, ki je padel le nekaj let prej, je vsem prisotnim vlilo pogum. »Vojko« je bil simbol neupogljivosti Primorske, njegovo ime pa je postalo jamstvo, da bo društvo gojilo domoljubje, svobodomiselnost in ljubezen do rodne grude.
Ko je bilo ime izbrano, je bilo treba postaviti trdne temelje organizacije. V tistih časih vodenje društva ni pomenilo le prestiža, ampak predvsem ogromno prostovoljnega dela, žrtvovanja prostega časa in premagovanja birokratskih ter materialnih ovir. Zbrani so po tehtnem premisleku oblikovali prvi upravni odbor, sestavljen iz uglednih in zanesljivih domačinov:
Karel Peternelj je bil predlagan za predsednika. Kot moder in spoštovan mož je dobil nalogo, da postane krmar društva, ki bo povezoval različne generacije in skrbel za ugled organizacije.
Ivanka Brejc je prevzela vlogo tajnice. Nanjo je padlo breme zapisovanja zgodovine v nastajanju, vodenja zapisnikov, dopisovanja z oblastmi in organizacije sestankov.
Antonija Pisk je postala blagajničarka. Njena naloga je bila verjetno med najtežjimi, saj je prevzela skrb za društveno blagajno, ki je bila tistega dne še popolnoma prazna. Vsak dinar ali prostovoljni prispevek je moral biti skrbno zabeležen.
Rozina Seljak pa je bila izbrana za knjižničarko. V času, ko so bile knjige prava redkost in dragocenost, je bila njena vloga ključna za širjenje obzorij in pismenosti med vaščani. Streha nad glavo in plemenito darilo mladine.
Ustanovni člani so se takoj soočili z kruto realnostjo: društvo je obstajalo na papirju in v srcih, ni pa imelo svojega doma. Brez prostora, kjer bi lahko vadili pevci, kjer bi se zbirali igralci in kjer bi bila shranjena literatura, bi društvo težko zaživelo. Po razpravi so prisotni sklenili, da uradno stopijo do Marije Jereb in jo povprašajo, ali bi bila pripravljena odstopiti del svojih prostorov za potrebe prosvetnega društva. To je bil korak upanja, saj je bila vsaka soba v povojnih letih dragocena, a vaška solidarnost je bila takrat močnejša od tesnih stanovanjskih razmer.
Nato pa je nastopil trenutek, ki je vsem prisotnim privabil solze v oči in pokazal, kako močno si ljudje želijo napredka. Besedo je prevzela mladina iz sosednje vasi Jazne. Kljub temu da so sami živeli v pomanjkanju, ko so primanjkovale osnovne življenjske potrebščine, so mladi fantje in dekleta zbrali svoj največji zaklad. Društvu so v popotnico podarili 30 knjig. V tistem času trideset knjig ni bil le kup papirja; to je bilo premoženje. Bile so okno v svet, vir znanja in temelj bodoče vaške knjižnice. To plemenito dejanje mladine iz Jazen je postalo najlepši dokaz, da ima novonastalo društvo svetlo prihodnost, saj so mladi sami postavili temeljni kamen za izobraževanje svojih vrstnikov in prihodnjih rodov.
Ustanovni občni zbor se je zaključil z stiski rok, odločnimi pogledi in vero v boljši jutri. Luč, ki so jo tistega 20. marca 1946 prižgali Karel, Ivanka, Antonija, Rozina, Marija in požrtvovalna mladina iz Jazen, je svetila še desetletja. Iz teh skromnih tridesetih knjig in neznanega prostora so kasneje zrasle dramske sekcije, pevski zbori, proslave in predavanja, ki so oblikovali kulturno podobo Otaleža in okolice ter dokazali, da sta slovenski duh in kultura pod Bevkovim vrhom neuničljiva, če ju hrani sloga domačih ljudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar