Pod fašističnim škornjem

Besedilo iz leta 1933 opisuje hudo fašistično nasilje in prisilno raznarodovanje v Otaležu ob rapalski meji. Prikazuje ustrahovanje prebivalcev, prisilno zbiranje denarja za zastavo in žalostno slovesnost.

Zgodba prikazuje trpljenje matere Frančiške in prisilno petje slovenskih pevcev pod tujo zastavo. Kljub trpljenju so domačini ohranili ponos in upanje na svobodo.

Megla nad Otaležem

Nevidni pritisk

Megla, ki se je tistega pomladnega jutra leta 1933 valila s hribov nad Otaležem, je bila težka, hladna in skoraj oprijemljiva. Za domačine v tej odmaknjeni primorski vasici tik ob rapalski meji pa je bil še bolj dušeč tisti drugi, nevidni pritisk, ki se je naselil med njihove hiše. Pod fašističnim škornjem se je vsakdan spremenil v tiho, napeto preživetje.

V vasi je postajalo tesno. Nova karabinerska postaja je v Otalež pripeljala pet karabinerjev in njihovega osornega brigadirja. Kot da to ne bi bilo dovolj, so oblasti namestile še osem obmejnih miličnikov s kaposkvadrom na čelu. Možje v tujih uniformah, ki niso znali besede slovensko, so postopali po vasi. Ker niso imeli pravega dela, so iz dolgčasa in objestnosti stikali za petami kmetom, hodili »v vas« in nadzorovali vsak korak domačinov.

Nočni obiski

Najhuje pa je bilo ponoči. Člani finančne straže so nenehno krožili med hišami. Ni bilo redko, da je težka vojaška roka sredi noči zabasala po lesenih vratih. Prestrašeni domačini so morali v spodnjem perilu odpirati hiše, jim kuhati kavo in jih kratkočasiti, medtem ko so vojaki z naperjenimi pogledi iskali znake upora ali tihotapstva.

Med tistimi, ki so ta pritisk najbolj čutili, je bila stara ovdovela mati Frančiška. Njena majhna kuhinja, ki je nekoč dišala po domačem kruhu, je zdaj preveč pogosto dišala po kavi, ki so jo nanizani karabinerji zahtevali z zaukazanim glasom. Frančiška je s tresočimi rokami kurila ognjišče, medtem ko so tuji možje z blatnimi škornji sedeli za njeno mizo in se glasno režali. Vsak njihov obisk je iz nje izpil delček življenja, a v očeh je še vedno skrivala tisti trmasti ponos, ki ga tuji škorenj ni mogel zmečkati.

Mrak nad vasjo pa se je še bolj zgostil, ko se je med ljudmi razširila govorica: oblasti nameravajo močno ojačati karabinerske postaje po vseh okoliških vaseh, tam, kjer jih še ni, pa postaviti nove. Med splošno bedo, ko je primanjkovalo moke in soli, ko so bile davčne knjige polne dolgov in so starši s težkim srcem gledali lačne otroke, so te novice delovale kot smrtna obsodba za tisto malo svobode, ki je še ostala.

Prisila in ponižanje

Nato pa je prišel ukaz za veliko »ceremonijo«. Italijanske oblasti so se odločile, da bo karabinerska postaja v Otaležu 2. junija priredila veliko slovesnost ob razvitju nove zastave. Začele so se mrzlične priprave, ki pa so v vasi sprožile val tihega ogorčenja.

»Zbirati moraš, Anica, ni druge,« je oče s težkim glasom dejal svoji osemnajstletni hčeri.

Oblast je namreč domača dekleta prisilila, da so morala hoditi od hiše do hiše in od že tako izmozganega, revnega prebivalstva pobirati »prostovoljne« prispevke za nakup fašistične zastave in organizacijo proslave. Anica je s pleteno košarico in cmokom v grlu stopala po vaških kolovozih. Pogledi sosedov so jo žgali, čeprav so vsi vedeli, da nima izbire.

Kdor se ne bi odzval ali prispeval tistih nekaj trdo prigaranih lir, mu je bilo vnaprej jasno zagroženo z »občutnimi posledicami« – zaporom, odvzemom premoženja ali nasilnim izgonom. Ljudje so dajali s stisnjenimi zobmi, dekleta pa so domov prinašala denar, prepojen s kletvicami in solzami.

Pogrebna pesem svobodi

Prišel je usodni 2. junij. Dan je bil siv, nebo nad Cerkljanskim hribovjem se je udrlo pod težkimi oblaki. Na vaškem trgu pred karabinersko postajo je bilo vse pripravljeno za razvitje trikolore. Da bi bil uspeh popoln, so oblasti iz Idrije in Cerkna prisilno pripeljale slovenska pevska društva. Ti fantje in dekleta, ki so v svojih srcih nosili domačo pesem, so morali tedne pred tem vaditi tuje, italijanske koračnice.

Ko se je nova zastava dvigala ob drogu, je poveljnik zaukazal pesem. Pevci so stopili skupaj. Njihovi obrazi so bili bledi, pogledi uprti v tla. Ko so iz grl izvabili italijanske verze, glasovi niso zveneli zmagoslavno. Bili so težki, polni pridušenega besa in globoke žalosti. Zveneli so kot pogrebna pesem njihovi lastni svobodi.

Domačini, stisnjeni ob robovih trga pod budnim očesom osmih miličnikov in kaposkvadra, so molčali. Nihče ni ploskal. V turobnem junijskem popoldnevu je vihrala tuja zastava, pod njo pa je utripalo ranjeno, a trmasto srce Otaleža, ki je v tišini čakalo na boljše čase.