Iz zgodovinskih zapisov ,zbiralca narodnega blaga na Cerkljanskem , Roberta Janeza Jereba rojenega 1859 v Otaležu sem ustvaril povezano pripoved. Zgodba vas bo popeljala skozi celo leto na Cerkljanskem ob koncu 19. stoletja, kjer se prepletajo kmečko delo, praznoverje in hudomušnost.
Leto vraž in prebrisancev: Zgodbe s Cerkljanskega
Zima v otaleških hribih je bila dolga in ostra. Ljudje so v hišah že močno pogrešali sonce, še bolj pa pošteno hrano. Med dolgim postom so namreč gospodinje na mizo nosile le najslabšo pičo: kislo zelje, repo in kuhane suhe hruške.
Prebrisana sredopostna žaga
Ko je končno napočila sredopostna sreda, je po vasi zadišalo po nečem slastnem. Gospodinje so na štedilnikih kuhale masovnik – mastne, z maslom zabeljene žgance. Ker pa je bila hrana dragocena, so starejši hitro skovali načrt, kako bi se znebili odvečnih lačnih ust.
"Ej, Matija!" je starešina poklical radovednega fanta, ki je oprezal okoli loncev. "Hitro steci dol proti Idrijci! Tam precej daleč prav zdajle živo babo čez sredo života žagajo! Le pohiti, če hočeš videti to čudo!"
Matija, mlad in naiven, je z vsemi silami stekel po zasneženi poti, da bi ujel ta nenavaden prizor. Ko pa je zadihan in praznih rok prišel nazaj, so bili lonci že pomiti. Vaški prebrisanci so v vsem tem času veselo pojedli ves masovnik. Na pepelnično sredo pa je v vasi vladal drugačen smeh. Mladenič, preoblečen v žensko krilo, je po ledu za seboj vlačil težko leseno desko. "Baba ploh vleče!" so vpili za njim in kazali na dekleta, ki se med pustom niso omožila. Za kazen so morale simbolično vleči ploh, saj je bilo porok za tisto leto konec.
Ko narava ponori: Sveti Matija in praznik Marije
Kmalu je prišel praznik svetega Matije. Stari kmetje so zrli v potoke in zibali z glavami: "Svet Matija – led razbija, če ga ni – ga pa nardi." Narava se je prebujala, z njo pa tudi bitja, ki so čez zimo počivala.
Poletje je prineslo težko delo na polju, a z njim tudi stroga pravila, ki se jih je držal vsak hribovec. Ko je prišla velika maša, 15. avgusta, so bili vsi potoki in reke prazni. Nihče si ni upal pomočiti niti prsta v vodo. Ljudje so verjeli, da na Rožnico vsa lezerčina – vse, kar lazi po tleh, od kač do kuščarjev – zleze v vodo.
Nič bolj varno ni bilo ob naslednjem Marijinem prazniku, ko je nastopila jesen. Takrat je bila prepoved obrnjena k nebu. "Nič ne plezaj po drevju danes!" je oče potegnil sina nazaj na trdna tla. Na ta dan je namreč laznina tako močno silila kvišku, proti nebeški kraljici, da so bile vse veje polne gadih in nesnahe.
Krvavo opozorilo svetega Jerneja
Najbolj strašna pa je bila zgodba o svetem Jerneju, ki je godoval 24. avgusta. Kmet iz sosednje vasi je bil trmast. Kljub prazniku je vpregel živino in odšel orat strmo njivo.
Nenadoma se je pred njim prikazal mož strašljivega videza. Bil je sveti Jernej, jezen in mogočen.
"Ti me ne spoštuješ," je zahripal svetnik in stopil korak bliže. "Jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt. Zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil!"
Preden je kmet sploh lahko zakričal, ga je svetnik na mestu odrl. Ta zgodba se je med ljudmi širila hitreje kot blisk in nihče na Cerkljanskem si ni več upal zapičiti pluga v zemljo na Jernejevo.
"Ti me ne spoštuješ," je zahripal svetnik in stopil korak bliže. "Jaz sem uže dosti dolgo na meh odrt. Zdaj bom pa tebe odrl in tvojo kožo nosil!"
Preden je kmet sploh lahko zakričal, ga je svetnik na mestu odrl. Ta zgodba se je med ljudmi širila hitreje kot blisk in nihče na Cerkljanskem si ni več upal zapičiti pluga v zemljo na Jernejevo.
Moč meseca in skrivnostni ognji
Tudi nebo je narekovalo usodo. Stari Jereb, ki je zapisoval te vraže, je večkrat sam opazoval vpliv mlade lune. Ko je bil mlaj, so morile motike in kose mirovati. Če si o mlaju okopal krompir, je v kleti zgnil. Če si pokosil deteljo, je bila tako prazna, da je še lačna živina ni hotela pokusiti, ampak je raje hrustala najslabšo pičo.
Življenje na Cerkljanskem je bilo polno skritih znamenj. Ko se je kmet zjutraj odpravil na dolgo pot v trg, je napeto gledal predse. Če je prvi nasproti prišel moški, je bil dan rešen. Če pa je izza ovinka prisopihala stara baba, se je kmet raje obrnil in šel nazaj spat – tisti dan ga je čakala le nesreča.
Zvečer, ko se je družina zbrala okoli tople peči, pa je v ognju včasih nenavadno zabrnelo in zapiskalo. "Ogenj zvoni!" je zašepetala mati. Hitro je vzela nekaj kruhovih drobtin in jih vrgla naravnost v plamene, zraven pa tiho začela moliti očenaš. Verjeli so, da s to preprosto daritvijo ogenj preneha tuliti, uboga duša v vicah pa je tisti trenutek rešena muk in poleti naravnost v nebesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar