Tragedija na Masorah: Krvavi davek ob rapalski meji
Leta 1920 so bili kraji vzdolž novonastale rapalske meje in demarkacijske črte nemirni, prežeti s strahom, revščino in negotovostjo po pravkar končani prvi svetovni vojni. Skozi gozdove in čez gorske prelaze so se potikali dezerterji, klateži in tihotapci, ki so izkoriščali takratno brezvladje. V tem napetem ozračju se je v hribovitem Otaležu, natančneje v zaselku Masora, odvila grozljiva drama, ki je za vedno zaznamovala tamkajšnje prebivalce.
Bila je petkova noč, 11. junija 1920. Ura je odbila eno ponoči, ko je tišino okoli domačije Masora številka 131 prekinilo težko, vztrajno tolčenje po vratih. Hišni gospodar, 52-letni Mihael Magajne, je že spal. Med sosedi je veljal za skrbnega, globoko vernega in uglednega kmeta, ki je s trdo roko in ljubeznijo vodil svoje posestvo. Kljub pozni uri in nevarnim časom je vstal iz tople postelje; vodila ga je krščanska dolžnost pomagati popotniku v stiski.
Ko je odprl vrata, je pred njim stal izmučen neznanec – eden od mnogih tihotapcev, ki so takrat prečili te kraje. Tujec je ponižno prosil za prenočišče. Mihael mu je v dobri veri ponudil zavetje pod svojo streho. Pripravil mu je ležišče na varni, topli peči, zaprl vrata in se mirno vrnil v spalnico k ženi, prepričan, da je storil dobro delo.
Uro kasneje, okoli dveh zjutraj, ko je hiša ponovno utonila v spanec, pa se je gost zoper svojega dobrotnika prebudil z mračnimi nameni. Namesto hvaležnosti je v njem dozorel grozljiv načrt. Tiho je vstal, vzel puško in se pritihotapil v spalnico zakoncev Magajne. Brez opozorila je nameril orožje v spečega gospodarja in sprožil. V majhni sobi sta odjeknila dva zaporedna, oglušujoča strela. Mihael se sploh ni utegnil predramiti; eden od strelov ga je zadel naravnost v vitalne dele in ostal je na mestu mrtev.
Grozljiv hrup in vonj po smodniku sta v hipu predramila hišno gospodinjo. Prestrašena žena je skočila iz postelje in v temi pritekla k možu, ki je negiben ležal v mlaki krvi. Ko je spoznala, kaj se je zgodilo, se je pred njo že zarisala silhueta hladnokrvnega morilca. Moški je puško nemudoma naperil vanjo in pritisnil na sprožilec, odločen, da odstrani edino pričo.
V tistem usodnem delčku sekunde pa je posredovala usoda. Iz cevi se je slišal le suh, prazen tlesk – morilcu je zmanjkalo nabojev. Spoznal je, da je ujet, zato je v paniki stekel iz hiše in izginil v črno, nepregledno junijsko noč.
Naslednji dnevi so v Otalež prinesli nepopisno žalost in preplah. Sodna obdukcija je potrdila, da je bil pokojni Mihael dvakrat ustreljen, pri čemer je bil že prvi strel takoj smrten. Pogreb uglednega posestnika je pospremila celotna fara. Nad odprtim grobom so odmevali klici žalosti in ihtenje neutolažljive vdove ter njunih dveh hčera, ki sta čez noč ostali brez očeta in zaščitnika. Tragedija družine Magajne je bila s tem popolna, saj je bil njun edini sin – upanje za prihodnost kmetije – pogrešan že od leta 1915, ko je med divjanjem prve svetovne vojne padel v rusko ujetništvo. Z očetovo smrtjo je usoda domačije ostala na ramenih treh strtih žensk.
Med domačini ob demarkacijski črti je po tem dogodku zavladala prava psihoza. Ljudje so spoznali, da njihova življenja in premoženje niso več varni niti v lastnih hišah. Čeprav so nekateri sumili, kdo bi morilec lahko bil, in se je šušljalo, da gre za neznanca iz goriške okolice, orožniki zločincu niso uspeli priti na sled. Krvavi tihotapec je izpuhtel, za seboj pa pustil v črno zavito družino in prestrašeno vas, ki je še dolgo zaklepala svoja vrata pred vsakim neznanim popotnikom.
Zgodba o tem zahrbtnem umoru temelji na zgodovinskem poročanju časopisa Goriška straža z dne 24. junija 1920 (št. 26).
Ni komentarjev:
Objavite komentar