Politični boj v senci farovža
Razgreta kri in sveže črnilo
Bilo je vroče, zadušljivo poletje leta 1900 in osem. V gostilni sredi Otaleža, kjer se je težak zrak mešal z vonjem po točenem vinu, kmečkem znoju in kapi tobaka, je brbotalo kakor v loncu na preveč razgretem ognjišču. Nedeljsko popoldne ni prineslo miru. Na masivni leseni mizi je ležalo nekaj izvodov časopisov, ki so takrat krojili usodo in razmišljanje primorskega človeka: Gorica, Primorski list in radikalna Soča. Črnilo na njih je bilo še sveže, besede v tiskanih vrsticah pa tako ostre, težke in neizprosne, da bi z njimi lahko sekal drva.
Na enem koncu mize, obdan s somišljeniki, je sedel Ivan Svetik. Z zmečkano, od dela umazano ruto si je divje brisal potno čelo, z levico krčevito stiskal kozarec, z desnim kazalcem na roki pa neusmiljeno tolkel po odprti strani Soče.
»Lumparija!« je grmel z glasom, ki je pretresal stene, da so kozarci na policah zveneli. »Pet tisoč kron državne podpore od ministrstva na Dunaju! In za kaj, vas vprašam? Za novi farovž! Da si bo gospod župnik Buda podložil rit z mehkimi blazinami in gledal našo revščino ter suho zemljo skozi nova, bleščeča okna! Kmet pa naj gara, gara od zore do mraka, ukrivlja hrbtenico pod davki, na onem svetu ga bo pa baje – tako nam pridigajo – čakalo pravično plačilo! Medtem ko si oni, gospoda v talarjih, že na tem svetu jemljejo najlepša in najdebelejša plačila za svoje brezdelje!«
Peter Zajc in Ivan Čerin, njegova zvesta in napredna tovariša, sta goreče kimala ter glasno mrmrala v odobravanje. Naprednjaki v vasi so imeli tiste mesece polna usta besed o novem času, o prepotrebnem razvoju šolstva, o nujnem olajšanju kmečkih davkov in predvsem o tem, kako klerikalci načrtno slepijo in izkoriščajo preprosto, verno ljudstvo.
Glas starega reda
Na drugem koncu mize, tik pod steno, s katere je strogo in uradno opazovala podoba cesarja Franca Jožefa, pa je vstal Jože Kafol. Bil je star klerikalni starešina, mož trdnih načel in globoke vere, ki ni trpel napadanja svetih stanov. Oči so mu bliskale od pritajene jeze, ko je visoko v zrak dvignil Primorski list, kakor bi mahal z bojno zastavo.
»Tiho bodi, Svetik, ko nimaš niti trohice pameti v tej svoji trmoglavi glavi!« je zavpil starosta z globokim, donečim glasom, ki je takoj preglasil šepetanje v ozadju. »Če ne bi bilo našega dičnega poslanika dr. Gregorčiča, ki je neumorno, prag za pragom, hodil na ministrstvo na Dunaj in prosil za nas, Otaležane, bi morali teh dvajset tisoč kron za zidanje novega župnišča zbrati mi sami! Iz lastnih, že tako praznih žepov! Ta državna podpora je neposredna, čista pomoč kmetu, saj nam jemlje težko breme z utrujenih ramen. Vi, rdeči naprednjaki, pa samo vpijete, sejete razdor in kažete s prstom; ko pa je treba poprijeti za delo in kaj dejansko storiti za vas, vas je le dolg jezik! Saj vaš dr. Grantar komaj čaka, da bomo prišli do tistega njegovega reka, da bomo 'molili brez farjev', samo zato, da nam ne bi bilo treba zidati in vzdrževati ničesar. Ampak otaleški kmet rabi svojo cerkev, rabi božjo besedo in svojega duhovnega pastirja!«
»Slepilo in gola laž!« je divje skočil na noge Svetik, da se je stol za njim prevrnil. »Župnik Buda nas je vse skupaj pretkano in načrtno izigral! V cerkvi je pred vsemi oklical, da imamo farani štirinajst dni časa za morebitne pritožbe in ugovore. Stavbni odsek – v katerem pa sedijo sami preverjeni klerikalci – pa se je zbral in sestal še pred iztekom tega uradnega roka! Moje zakonite ugovore in ugovore mojih mož je enostavno preslišal, pometel pod preprogo!«
V gostilni je v tistem trenutku izbruhnil tak hrup, da se ni slišalo več lastnih besed. Možje so začeli skakati s klopi, delavci in kmetje so se začeli prerivati, v zraku pa je nevarno dišalo po vsesplošnem prepiru, ki se očitno ne bo končal le pri težkih besedah in grožnjah s pestmi.
List, ki je prinesel tišino
Dnevi so tekli, napetost v vasi pa je rasla z vsakim dnem gradbenih priprav. Naslednjo soboto pa je v Otalež prispela nova, dolgo pričakovana številka lista Gorica. V njej je bil na vidnem mestu objavljen uradni dopis, pod katerega se je s podpisom in pečatom podpisal sam župnik Buda. Ko so ga tisto popoldne v gostilni na glas prebrali pred zbrano množico, je v hipu zavladala težka, grobna tišina. Možje, ki so še malo prej kričali, so obstali z odprtimi usti.
Župnik Buda v pismu ni izbiral ovinkov; pisal je z logiko oblasti in zakona. Svetika je pred celotno javnostjo neusmiljeno postavil pred zid lastnih neresnic. Z uradnimi zapisniki v roki je črno na belem dokazal, da o nujnosti in izvedbi gradnje župnišča sploh ni odločal on sam, temveč je to določilo okrajno glavarstvo v Tolminu, in to že davnega leta 1906.
Najbolj boleč, uničujoč udarec za vaške naprednjake pa je sledil v naslednjem odstavku. Na ključni in odločilni konkurenčni obravnavi, ki je potekala 31. januarja leta 1907, so imeli naprednjaki v občinskem odboru namreč trdno večino – štiri svetnike proti trem klerikalnim. Župnik Buda je v pismu zmagoslavno in ironično zapisal:
»Kot večina so imeli torej 'naprednjaki' vso zakonito moč v svojih rokah, in ako bi bili tedaj odločno rekli 'ne', bi farovža najbrž ne bilo še danes. Mesto tega pa so na obravnavi preprosto molčali, ker niso poznali svojih lastnih pravic, in so brez ugovora ponižno podpisali nemški sejni zapisnik ...«
Pismo se je končalo z naravnost uničujočim, osebnim povabilom. Župnik je Svetika javno pozval, naj zbere pogum in pride osebno k njemu v župnišče, na hišno številko 96. Tam mu bo župnik takoj, pred pričami in do zadnjega avstrijskega vinarja, natančno vrnil vse, kar je Svetik sploh kdaj v življenju prispeval za njegovo očitano »brezdelje«. Hkrati pa mu je za vse prihodnje čase strogo prepovedal dati kakršen koli cerkveni dar ali prispevek.
Epilog na hribu
Ivan Svetik je tisto soboto pozno popoldne sedel sam v najbolj temnem kotu gostilne. Gledal je predse, v prazno leseno skledo in v usodni časopis, ki je ležal na mizi. Njegovi tovariši, ki so še pred nekaj dnevi glasno vpili z njim, udarjali po mizi in obljubljali politični prevrat, so zdaj raje gledali v tla, popravljali svoje klobuke ali pa zunaj tiho šepetali o sramoti – o tem, kako so se naprednjaki na uradni obravnavi pustili prinesti okoli preprosto zato, ker niso znali uradnega nemškega jezika in niso poznali zapletenih državnih zakonov. Politični balon naprednjakov je počil zaradi gole nepismenosti v uradnih zadevah.
Zunaj, na hribu nad vasjo, pa se je dan že nagibal v večer. Toplo poletno sonce je obsijalo široko, na novo odprto gradbišče. Tam, visoko nad vaškimi prepiri, so se zbrali možje. Kmetje, klerikalni in naprednjaški skupaj, so brez besed, drug ob drugem, že složno vozili težko kamenje in pripravljali apno za nov farovž.
Politični boj v časopisih je bil sicer oster, strupen in neusmiljen, a resnično življenje na trdem slovenskem podeželju je kljub vsemu neizprosno teklo naprej – s finančno podporo oddaljenega Dunaja in s trdim, vsakodnevnim znojem domačega kmeta, ki je na koncu vedno vedel, da mora vas držati skupaj, ko gre za delo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar