Dekret iz Ljubljane.
Poletje leta 1951 je dihalo z vročino, ki je prinašala vonj po novem začetku. Za Dragico Kumar je bilo to poletje prelomnica, polna vznemirjenja in tihe tesnobe. Končala je šolanje, v rokah je držala težko prigarano spričevalo, pred njo pa se je odpiral svet. Prvič v življenju si je lahko privoščila potovanje in si ogledala del širne Jugoslavije, države, ki se je še vedno pobirala iz povojnih ruševin.
A medtem ko je občudovala neznana mesta, je v njenem žepu ležala uradna kuverta. V njej je bil dekret. V tistih časih mladi diplomanti niso izbirali svoje usode. Oblast je s trdo roko določala, kje so poti potrebe in dolžnosti. Ko je Dragica prelomila pečat, so njene oči stekle po uradnem besedilu in se ustavile pri besedah: Otalež pri Cerknem.
"Kje na svetu je ta kraj?" se je vprašala, medtem ko je predse razprostrla velik papirnat zemljevid. S prstom je drsela po gubah Julijskih Alp in predalpskega hribovja. Najprej je našla Idrijo. O njej je vedela veliko: mesto živega srebra, mogočne gimnazije in žensk, ki ob večerih pred hišami klekljajo čipke. Videla je, kako skozi mesto teče smaragdna Idrijca, ki se kasneje izlije v Sočo. Nato je njen prst krenil desno, navzgor po strmih bregovih nad reko. Tam, visoko na desnem bregu, je bila majhna pika z imenom Otalež. Kraj, kjer bo morala preživeti najmanj eno leto.
Vzpon v neznano.
Pot na delovno mesto se je začela v dolini. Avtobus jo je pustil na stičišču poti, pri Maruškovcu, ob vznožju hriba. Ko je Dragica izstopila, je stopila v popolnoma drug svet. Pred njo se je dvigoval strm, skoraj navpičen breg, prepleten z ozko, prašno potjo, ki je peljala nekam med oblake. S kovčkom v roki in težkimi čevlji je začela svoj vzpon. Vsak korak je bil težak, sonce je pripekalo, a v njej je gorela radovednost. Po dolgih minutah naporne hoje, ko je že lovila sapo, se je nad krošnjami dreves nenadoma prikazal visok, vitek cerkven zvonik. Bil je kot svetilnik sredi zelenega morja hribov. Dragica se je nasmehnila in si oddahnila. Vedela je: kjer je cerkev, tam morajo biti ljudje. Kjer je zvonik, tam je vas.
Kmalu je stopila na ravnejši del in pred njo se je prikazala mogočna, visoka bela stavba. Njen arhitekturni slog je takoj izdal njen namen – to je bila šola. Vendar pa jo je ob prihodu pričakalo razočaranje. Vrata so bila zaklenjena, okna zaprta, okoli stavbe pa je vladala popolna tišina. Nikjer nikogar. Na srečo je v neposredni bližini stala hiša, iz katere je dišalo po domači kuhinji in tobaku – vaška gostilna. Dragica je vedela, da so v takšnih krajih gostilne središče vsega dogajanja in najboljši vir informacij.
Trije odborniki in realnost na štrbunk.
Ko je prestopila prag, jo je pričakal topel sprejem. Gostilničarka Dorica, ženska z milim obrazom in delavnimi rokami, je takoj opazila mlado, utrujeno dekle s kovčkom. Brez odlašanja ji je skuhala vroč čaj in jo posedla.
Dragica, preplavljena z negotovostjo, ji je hitro zaupala svojo stisko: "Z dekretom sem poslana sem, poučevala bom. Pa sploh ne vem, kje bom spala, šola je zaklenjena, nikogar ne poznam."
Povedala ji je tudi, da si bo delo delila z upraviteljico, učiteljico Slavico, ki pa je bila še na dopustu. Dorica jo je sočutno poslušala, nato pa s pogledom pokazala proti kotu sobe. "Jaz ti težko pomagam glede stanovanja," , "lahko pa vprašaš tiste tri može pri sosednji mizi. To so naši vaški odborniki."
Dragica je zbrala pogum, vstala, stopila k moškim in se uradno predstavila kot nova učiteljica. Možje so jo debelo pogledali, si izmenjali zaskrbljene poglede, nato pa je eden od njih odkrito dejal: "Ja, tovarišica... stanovanja pa mi v vasi nimamo. Šola je majhna. Ima samo dve veliki učilnici, dva majhna kabineta in drvarnico. Stranišče? Stranišče je zunaj, na štrbunk. Ko pride tovarišica Slavica, se boste morali pogovoriti z njo. "To je bil trenutek streznitve. Dragica je spoznala, da prihaja v kraj, ki ga je sodoben napredek obšel. Vas v tistem letu 1951 še ni imela ne električne napeljave in ne tekočega vodovoda. Življenje tukaj je potekalo po starem ritmu narave in trdega dela.
Žimnica iz ličkanja in vaška solidarnost.
Naslednji dan je v vas končno prispela upraviteljica Slavica. Ko je videla mlado kolegico v skrbeh, jo je toplo objela in potolažila: "Nič ne skrbi, Dragica. Bomo že kako poskrbele zate. Skupaj bova zmogli."
In res, vaška skupnost je takoj stopila skupaj. Eden od vaščanov je iz svoje hiše prinesel starejšo leseno posteljo – tisti pravi, preprosti hribovski "špampet". Slavica je odločila, da ga bodo stisnili v njeno že tako majhno kamrico, da bosta učiteljici bivali skupaj. Ker pa v šoli ni bilo nobene posteljnine, je Dragica vzela blago in sama sešila dve rjuhi. Sosede so hitro priskočile na pomoč: prinesle so svežo, dišečo slamo od koruznega ličkanja. Skupaj so z njo napolnile veliko platneno blazino, ki je postala Dragičina žimnica. Kljub temu da je bila postelja trda in skromna, je Dragica že prvo noč spala sladko in mirno, kot že dolgo ne. Vonj po suhem ličkanju in zavest, da je obdana z dobrimi ljudmi, sta ji pregnala ves strah. Tudi za hrano je bilo poskrbljeno s čisto, pristno človeško toplino. Ker v šoli ni bilo kuhinje, so bližnje gospodinje v svojih kmečkih pečeh pekle dišeč domač kruh – tako za obe učiteljici kot za šolske otroke. Vsako jutro je na vrata potrkal sosedov deček Ivi, ki je v rokah ponosno držal vrč svežega, še toplega mleka. Kosila pa jima je z ljubeznijo pripravljala gostilničarka Dorica.
Prvi september in najlepši poklic.
Vse priprave, skromna bivališča in pomanjkanje infrastrukture pa so zbledeli, ko je prišel najpomembnejši dan v letu – prvi september. Tistega jutra so se strme poti okoli Otaleža napolnile s smehom in glasovi. Otroci so prihajali od vsepovsod: iz odmaknjenih Jazen, iz hribovskih Pluženj, iz strmega Lazca in iz samega Otaleža. Bosi ali v preprostih čevljih, z nahrbtniki in radovednimi obrazi so planili skozi šolska vrata. Obe veliki učilnici sta v trenutku oživeli, napolnjeni z živahnim otroškim direndajem. Ko je Dragica Kumar stopila pred svoj prvi razred, je vsa utrujenost od dolge poti izginila. Sedla je za kateder in pogledala predse. Iz starih lesenih šolskih klopi so jo gledale lepe, bistre, čiste in neverjetno razumne oči njenih prvih učencev. Ti otroci so bili željni znanja, učiteljica pa jim je bila pripravljena dati vse svoje srce. Njena pot do tega poklica je bila dolga, polna odrekanja in preizkušenj v težkih povojnih letih. Ko pa je gledala te otroke sredi hribov nad Idrijco, je globoko v sebi začutili tisto neopisljivo izpolnjenost. Vedela je, da kljub pomanjkanju elektrike, kljub spanju na slami in kljub odrezanosti od sveta, na tem planetu ne obstaja lepši, plemenitejši in boljši poklic, kot je biti učitelj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar