Požar v Lazcu: Preizkušnja pred veliko vojno

 Požar v Lazcu: Preizkušnja pred veliko vojno

Sonce je tistega julijskega popoldneva leta 1914 neizprosno žgalo nad Lazcem pri Otaležu. Vas je bila skoraj prazna. Večina domačinov je bila daleč na poljih, kjer so hiteli s spravilom krme, saj so se nad obzorjem že zbirali prvi znaki poletne nevihte. Med njimi je bil tudi Jožef Kofol, ki si je brisal pot s čela, hvaležen za vsak korak, ki ga je ločil od večernega hladu.

Nato pa je ob dveh popoldne mirno hribovsko idilo presekal zvok, ki je vsakemu kmetu pognal strah v kosti. Iz vasi je donelo mrzlično, prestrašeno zvonjenje cerkvenega zvona. Alarmi tistega časa niso poznali siren; zvon je klical na pomoč, saj je šlo za življenje in smrt.

Ko so ljudje dvignili poglede proti vasi, so nad strehami zagledali gost, črn dim. Gorelo je pri Kofolovih. Iz neznanega vzroka je ogenj najprej vzplamtel v Jožefovem hlevu. Suha krma in lesena konstrukcija sta poskrbeli, da so se ognjeni zublji v nekaj trenutkih razširili z zastrašujočo hitrostjo. Še preden so prvi vaščani zasopli pritekli s polj, je ogenj že preskočil na sosednji kozolec. Kljub hitremu teku in želji, da bi rešili premoženje, so bili ljudje sprva nemočni. Ogenj je požiral vse pred seboj – zimska krma za živino in dragoceno gospodarsko orodje sta v nekaj minutah postala pepel. Kozolec in hlev sta pogorela do tal.

A panika je hitro rodila solidarnost. Kmalu so na prizorišče pridrveli možje iz sosednjih Pluženj – tamkajšnja požarna bramba je reagirala nemudoma. Nastala pa je nova, življenjsko nevarna težava. Lazec je bil od nekdaj znan po tem, da mu primanjkuje vode, tistega dne pa so bili vodnjaki skoraj prazni. Ogenj je grozil, da bo preskočil na sosednje hiše in uničil pol vasi. Gasilci in vaščani so morali organizirati človeško verigo in prinašati vodo vse iz Pluženj.

V tej kaotični in izčrpavajoči borbi s časom je vlogo voditelja prevzel vaški učitelj, gospod Močnik. S svojo umirjenostjo, organiziranostjo in lastnim trudom je neutrudno usmerjal ljudi, nosil škafe ter vlival pogum vsem prisotnim. Njegova požrtvovalnost je podžgala ostale. Zahvaljujoč nečloveškim naporom pluženjske požarne brambe in domačinov se je katastrofa ustavila na meji Kofolovega dvorišča. Sosednja poslopja so bila rešena.

Ko se je dim polegel, je Jožef Kofol nemo gledal v tisto, kar je ostalo od njegovega posestva. Škoda je bila ogromna, a sredi nesreče se je pokazal žarek upanja. Kofol točo imetje zavarovano pri Slovenski vzajemni zavarovalnici. Zavarovalnica je pokazala izjemno odzivnost in hitrost – odškodnino v vrednosti 1200 kron je izplačala takoj in v celoti. S tem denarjem in ob pomoči solidarnih sosedov je Jožef že naslednji teden, kljub negotovim časom na predvečer prve svetovne vojne, začel načrtovati novo, varnejšo prihodnost na pogorišču.