Žalostna smrt mladeniča
V tistih sivih jesenskih dneh leta Gospodovega 1912 je nad cerkljansko dolino legla težka, mokra megla. Osemnajstletni Janez Kogoj, fant krepkih udov in blagega srca, doma izpod hribovskega Lazca v Otaležu, je vsak dan znova sklanjal hrbet v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem. Delo v fabriki je bilo trdo, kruh zaslužen s krvavim žuljem in potom. Stroji so ropotali od zgodnjega jutra do trde teme, a Janez se dela ni bal. Bil je pridnih rok in edina opora svoji dragi materi, ki ga je doma v hribih z molitvijo v srcu čakala.
Bilo je v petek zvečer, štiriindvajsetega oktobra. Črna, nepredirna noč je že zdavnaj zagrnila cerkljanske ulice, ko je Janez, utrujen od dolgih ur garanja, zapustil tovarniško poslopje. Z mladostnim korakom je pohitel proti domu. V tisti gosti, zahrbtni temi pa je na cesti prežala nesreča; nekdo je tam pustil stati kmečki voz. Janez v temi ni mogel opaziti nevarnosti in je v polnem teku s telesom silovito zadel v ostro, leseno oje voza. Močan udarec v trebuh ga je takoj podrl na tla.
Bolečina je bila strašna, a mladenič je zbral zadnje moči in se privlekel do zavetja. Nihče si ni mislil, kako hudo je bilo ranjeno njegovo drobovje. Znotraj, očem skrito, se je začela zgrinjati usodna krvavitev.
V soboto in nedeljo se je v Cerknem odvijal pravi pasijon. Poldrugega dneva je ubožec prebil v silnih, nečloveških mukah. Draga mati je z zlomljenim srcem klečala ob njegovi postelji, mu brisala mrzel pot s čela in rotila nebo za milost. Zdravila za tako hude notranje poškodbe takrat niso poznali. Ko so domači videli, da se bliža zadnja ura, so poklicali gospoda župnika. Janez je bil previden z najsvetejšimi zakramenti za umirajoče – prejel je sveto olje in odvezo.
Le pol ure pozneje, v nedeljo, 26. oktobra, je v hudem trpljenju izdahnil svojo blago dušo. Lazec se je zavil v črnino, največje breme pa je leglo na mater, ki je s to tragično izgubo izgubila svoj edini steber v starosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar