Žalostna smrt mladeniča

Osemnajstletni Janez Kogoj iz Otaleža je po trdem delu v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem utrpel usodne notranje poškodbe, ko je v trdi temi naletel na oje voza . Po poldrugem dnevu silnih muk in notranjih krvavitev je mladenič umrl, obkrožen z materino skrbjo in prejetimi zakramenti.

Žalostna smrt mladeniča.

V tistih sivih jesenskih dneh leta gospodovega 1912 je nad cerkljansko dolino legla težka, mokra megla. Mladi Janez Kogoj, fant krepkih udov in blagega srca, doma izpod hribovskega Lazca v Otaležu, je vsak dan znova sklanjal hrbet v tovarni pri »Gorenjcu« v Cerknem. Delo v fabriki je bilo trdo, kruh zaslužen s krvavim žuljem in potom. Stroji so ropotali od zgodnjega jutra do trde teme. Janez se dela ni bal. Bil je pridna roki in edina opora svoji dragi mamici, ki je doma v hribih z molitvijo v srcu čakala na njegov zaslužek.

Bilo je v petek zvečer, štiriindvajsetega oktobra. Črna, nepredirna noč je že zdavnaj zagrnila cerkljanske ulice, ko je Janez, utrujen od dolgih ur garanja, zapustil tovarniško poslopje. Hitela so mlada pota proti domu. V tisti gosti, zahrbtni temi pa se je na cesti prežala nesreča. Nekdo je tam pustil stati kmečki voz. Janez v mraku ni mogel videti smrtonosne nevarnosti. Z vso silo, v polnem teku, je s telesom zadel v ostro, leseno oje voza. Siloviti udarec v trebuh ga je podrl na tla.

Bolečina je bila strašna, a mladenič je zbral zadnje moči in se privlekel do zavetja. Nihče si ni mislil, kako hudo je ranjeno njegovo drobovje. Znotraj, očem skrito, je začela zastrupljati in odtekati njegova mlada kri.

V soboto in nedeljo se je v Cerknem odvijal pravi pasijon. Poldrugega dneva je ubožec prebil v silnih, nečloveških bolečinah. Draga mamica je zlomljenega srca klečala ob njegovi postelji, mu brisala mrzel pot s čela in rotila nebo za milost. Zdravila za strgano drobovje takrat ni bilo. Ko so videle domače duše, da se bliža zadnja ura, so poklicale gospoda župnika. Janez je bil previden z najsvetejšimi zakramenti za umirajoče, prejel je sveto olje in odvezo.

Le pol ure pozneje, v nedeljo, 26. oktobra, je v hudem trpljenju izdahnil svojo blago mlado dušo.

Lazec se je zavil v črnino, največja teža pa je legla na mater, ki je izgubila svoj edini steber v starosti.