Gradnja ceste v vasi Lazec (1955)
Jutranja megla se je še lenobno valila prek Cerkljanskega hribovja, ko je v vasi Lazec že odjeknil zvok prvega krampa. Dolga leta je bila ta uporna, znana partizanska vasica odrezana od sveta. Stari, ozki kolovoz, ki je vodil navzdol proti dolini, je bil po vsakem močnejšem deževju bolj podoben blatnemu hudourniku kot pa poti, ki bi ljudi povezovala z večjimi kraji. Vaščani so po pravi cesti hrepeneli iz roda v rod, a v obdobju pred drugo svetovno vojno in med njo je vse ostajalo le pri neuresničenih obljubah.
V sredini petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila država sredi intenzivne povojne obnove in industrializacije, pa se je nekaj premaknilo. Ko je zima leta 1955 popustila, je v vas prispela novica, da so oblasti končno odobrile nekaj prepotrebnih državnih dotacij za prometno povezavo. V obdobju, ko je primanjkovalo težke gradbene mehanizacije in ko so se sredstva v okviru petletnih planov prednostno usmerjala v velike industrijske centre, odobreni denar seveda ni zadoščal, da bi podjetja delo opravila sama.
V Lazcu to ni nikogar ustavilo. Trma in sloga, ki sta vas rešili že med vojno – ko je to območje predstavljalo pomembno zaledje partizanskega gibanja na Primorskem –, sta znova združili ljudi. Organizirali so se v duhu takratnih množičnih delovnih akcij. »Če ne biom poprijeli sami, ceste še desetletja ne bo,« je dejal starejši vaščan, ko je stopil na dvorišče in si popravil klobuk.
In so šli. Prav vsi. Vsako jutro se je nekdanji ozki kolovoz spremenil v mravljišče, na katerem je bilo videti na desetine prostovoljcev. Udarniško delo je povezalo generacije. Možje s krampi in lopatami so širili ostre ovinke in lomili skalnate robove Cerkljanskega hribovja, ki so stoletja zapirali pot. Ženske so nosile vodo, pripravljale malico in čistile drobno kamenje, celo šolski otroci so pomagali prenašati lažje orodje. Delo je bilo težko, orodje preprosto, roke žuljave in obrazi prekriti s prahom, a med ljudmi je odmevala pesem, ki je krepila kolektivnega duha.
Z vsakim udarcem krampa, z vsako samokolnico odpeljane prsti je raslo upanje. Nekdanja nevarna steza je izginjala, namesto nje pa se je skozi gozd začela risati široka linija nove ceste. To ni bila le pot iz peska in kamenja; bila je vez s prihodnostjo in ključ do prepotrebne modernizacije podeželja. Pomenila je, da bo zdravnik hitreje prišel do bolnih, da bodo mladi lažje potovali v šole v večje centre ter da sadovi trdega kmečkega dela ne bodo več ostajali doma, ampak bodo našli pot na tržnice.
Z vsakim tednom je bila cesta daljša, pogled nanjo pa je domačinom vlival nove moči. Vedeli so, da se jim bo dolgoletna želja končno izpolnila. Lazec, ponosna vas na Cerkljanskem, s to delovno akcijo ni bil več odrezan od sveta. S prostovoljnim delom, solidarnostjo in neizmerno vztrajnostjo so si vaščani sami utrli pot v svetlejšo in varnejšo prihodnost.
Viri in literatura:
- Slovenski poročevalec, 18. maj 1955, letnik XVI, št. 114.
- Arhivski zapisi o povojnih delovnih akcijah na Cerkljanskem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar