Ko nevarna steza je izginjala

Jutranja megla se je še lenobno valila prek Cerkljanskega hribovja, ko je v vasi Lazec že odjeknil zvok prvega krampa. Dolga leta je bila ta uporna, znana partizanska vasica odrezana od sveta. Stari, ozki kolovoz, ki je vodil navzdol proti dolini, je bil po vsakem močnejšem deževju bolj podoben blatnemu hudourniku kot pa poti, ki bi ljudi povezovala z večjimi kraji.

Vaščani so o pravi cesti hrepeneli iz leta v leto, iz generacije v generacijo, a ostajalo je le pri neuresničenih obljubah.

Tisto leto pa se je nekaj premaknilo. Zima je popustila in v vas je prispela novica, da so končno odobrili nekaj prepotrebnih državnih dotacij. Sredstev sicer ni bilo dovolj, da bi delavci z mehanizacijo vse opravili sami, a v Lazcu to ni nikogar ustavilo. Trma in sloga, ki sta vas rešili že med vojno, sta znova združili ljudi. "Če ne bomo poprijeli sami, ceste še desetletja ne bo," je dejal starejši oče, ko je stopil na dvorišče in si popravil klobuk .

In so šli. Prav vsi. Vsako jutro se je nekdanji ozki kolovoz spremenil v mravljišče. Na njem je bilo vsak dan videti na desetine pridnih prostovoljcev. Možje s krampi in lopatami so širili ostre ovinke in lomili skalnate robove, ki so stoletja zapirali pot. 

Ženske so nosile vodo, pripravljale malico in čistile drobno kamenje, celo otroci so pomagali prenašati lažje orodje. Delo je bilo težko, roke so bile žuljave, obrazi prepoteni in prekriti s prahom, a med ljudmi je vladala pesem. Z vsakim udarcem krampa, z vsako samokolnico odpeljane prsti je raslo upanje. Nekdanja ozka, nevarna steza je izginjala, namesto nje pa je skozi gozd in čez hrib začela stopati široka, svetla linija nove ceste.

To ni bila le pot iz peska in kamenja; bila je vez s prihodnostjo. Pomenila je, da zdravnik lažje pride do bolnih, da bodo mladi lažje potovali v šole in da sadovi njihovega trdega dela na kmetijah ne bodo več gnili doma, ampak bodo našli pot na tržnice v večjih krajih. Iz dneva v dan je bila cesta daljša. Pogled nanjo je vaščanom vlival nove moči. Vedeli so, da se jim bo dolgoletna želja končno izpolnila. Lazec, ponosna vas na Cerkljanskem, ne bo več odrezan od sveta. S prostovoljnim delom in neizmerno vztrajnostjo so si vaščani sami tlakovali pot v svetlejšo, varnejšo in boljšo prometno prihodnost.

Vir-Slovenski  poročevalec 18.5 1955 št .114