Svetlejši jutri na sončnem bregu Idrijce

 Prebivalci vasi Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec na sončnem pobočju Idrijce so leta 1956 s trdim delom in delovnimi akcijami, kot je gradnja ceste proti Senožeti, preoblikovali svoje življenje . Z elektrifikacijo, novim vodovodom in podporo zadruge v Otaležu so izboljšali kmetijstvo ter življenjske pogoje, medtem ko je Kulturno-prosvetno društvo »France Bevk« bogatilo kulturno življenje . Celotno zgodbo si lahko preberete v prispevku iz Slovenskega Poročevalca z dne 30.4.1956

Sončni žarki so tistega aprilskega jutra leta 1956 le počasi lezli čez grebene Pluženjskega hriba. Na strmih pobočjih nad reko Idrijco, kjer so se ugnezdile štiri preproste vasice – Jazne, Otalež, Plužnje in Lazec –, je bilo življenje od nekdaj izmerjeno v korakih navkreber. Tukaj zemlja nikoli ni dajala sadov zastonj. Vsaka pedi obdelovalne površine je zahtevala pot, žulje in nečloveški napor .Stari očetje so še pomnili čase, ko je bila pot v dolino le ozka, blatna gaz.

Gnoj za skromne njive so moški in žene nosili na lastnih ramah, upognjeni pod težo košev, z nogami, ki so se oprijemale strmine, kjer bi mestnemu človeku zastal dih. Vsak jesenski pridelek, vsak hlebec kruha je bil dobesedno prinešen na hrbtu. A v teh krajih trma hribovskega človeka nikoli ni popustila pod težo narave.

Zadnja leta pa je v vasi zavel nov veter. Čas po vojni je prinesel prebujenje, ki ga ti kraji niso pomnili. Domačini niso več čakali, da jim bo prihodnost podarjena – vzeli so jo v svoje roke.

Luč v temi in prebujenje doline še pred nekaj leti so dekleta in žene iz teh vasi ob večerih sedele ob medli, premikajoči se svetlobi petrolejk. Idrijska čipka, ta nežna umetnost iz nitk, je nastajala v polmraku, ki je prerano kradel vid mladim očem. Danes je bilo drugače. Ko je padel mrak, so hiše v Otaležu in Lazcu zažarele v električni luči. V eni od izb so ob zvokih radia, ki je prinašal novice iz širnega sveta, sedele mlade klekljarice. Bucike so urno švigale levo in desno, leseni kleklji pa so ritmično ropotali, kot bi uglasbili nov čas. Nič več ni bilo tiste težke, osamljene tišine. Elektrika jim ni prinesla le svetlobe, ampak občutek, da so del nečesa večjega. Nekaj korakov stran, v osrednji zadružni stavbi v Otaležu, so gorele luči Vzorne kmetijske zadruge. Možje z grobimi, od dela razpokanimi dlanmi so sedeli okoli mize in poslušali nasvete agronoma.

Spremembe so bile vidne na vsakem koraku: stari, temni hlevi so dobivali večja okna, na njivah so začeli pravilno kolobariti, sadovnjaki na sončnih legah pa so bili polni mladih, skrbno cepljenih dreves. Kmetje, včasih nezaupljivi do novosti, so spoznali, da umetna gnojila in selekcija živine prinašajo lažji kruh.

Skupna zaobljuba za prvi maj

Pravi utrip teh krajev pa se je čutil zunaj, na terenu, kjer se je rojevala nova infrastruktura. Predlanskim so prebivalci Otaleža udarniško kopali jarke in si napeljali vodovod. Lani je zven krampov in lopat odmeval pod Lazcem, ko so gradili novo cesto. Letošnji prvi maj, praznik dela, pa je prinašal največji izziv doslej. Cilj je bil jasen in drzen: zgraditi cesto iz Lazca v Senožet, naravnost v strmi Pluženjski hrib. Do sedaj je bilo spravilo sena s teh visokih gorskih travnikov prava nočna mora. Ko je nastopila košnja, so morali kmetje  seno vlačiti po nevarnih strminah kar na vejah dreves. Vsak napačen korak na spolzki travi je pomenil tveganje za hude poškodbe ali celo smrt. Gledati očeta ali sina, kako se bori s težo sena na robu prepada, je bil vsakdanji strah hribovskih mater. Z novo cesto bi se vse to spremenilo. Na Senožet bi končno lahko zapeljali vozovi.

Dan, ko je oživela strmina

Tridesetega aprila, na predvečer praznika, se je na gradbišču zbrala nepregledna množica. Možje iz vseh štirih vasic so stali z lopatami, krampi in samokolnicami. Tudi mladina in ženske niso ostali doma; prinašali so vodo, hrano in čistili kamenje. V zraku je bilo čutiti neopisljivo energijo – tisti pristen ponos, ko nihče ne sprašuje, koliko bo plačan, ampak vsak gleda le, koliko metrov poti so tisti dan priborili hribu. Zaslišal se je zvok udarcev ob skalo. Prve samokolnice so zapeljale po sveže utrjenem terenu. Ljudje, ki so še pred desetletjem živeli odrezani od sveta, so z vsakim zamahom krampa rušili preteklost. Gradili so pot za tiste, ki prihajajo za njimi – za novi rod, ki mu ne bo treba nositi gnoja v koših in vlačiti sena po nevarnih vejah.

Ko se je dan prevesil v večer, se je utrujenost umaknila pesmi. Kulturno-prosvetno društvo »France Bevk« je poskrbelo, da je kultura živela tudi visoko nad Idrijco. Pevski zbor je zapel pesem o svobodi in delu, zvoki glasbene šole pa so odmevali med hribi ter oznanjali, da ti kraji niso več odmaknjena divjina, ampak živo, napredno srce nove družbe.

Prebivalci Jazen, Otaleža, Pluženj in Lazca so tisto noč zaspali utrujeni, a mirni. Vedeli so, da bo jutrišnji prvi maj praznik v pravem pomenu besede. Dočakali ga bodo na cesti, z orodjem v rokah in s pogledom, usmerjenim naprej – v lepši, lažji in svetlejši jutri na sončnem bregu Idrijce.