Zgodba o kulturnem prebujenju Otaleža
I. Skrivnost modrega črnila
Leta so tekla, desetletja so se prelivala čez grape in hribe nad Idrijco, z njimi pa so počasi bledeli tudi spomini na prva leta po veliki moriji druge svetovne vojne. Ko so preiskovali zaprašene police in stare bukve, je izmed listov neke pozabljene knjige zasvetil edini oprijemljivi dokaz nekega izjemnega časa. Okrogel, v modro črnilo odtisnjen žig. Na njem so se dale razločiti besede: Prosvetno društvo Triglav – Travnik (Idrija).
Zgodovinske knjige o delovanju tega društva molčijo. Uradnih zapisnikov ni, članarina se je porazgubila v vetru zgodovine. Domneva se, da je bilo ustanovljeno v tistem evforičnem, a hkrati težkem letu 1946. Delovalo je le nekaj let, a sled, ki jo je pustilo v srcih ljudi, je bila globlja od katere koli uradne kronike. To je bila zgodba o času, ko so ljudje kljub pomanjkanju in ranam vojne čutili neizmerno lakoto po kulturi, druženju in slovenski besedi.
II. Iz fašistične dvorane v slovenski hram
Zlatka Jeram, živa priča tistih dni, se še danes živo spominja kulturnega vrveža, ki je zajel otaleško grapo takoj po vojni. Mladostni spomini ne zbledijo; v njenih očeh še vedno živi podoba dvorane v Otaležu. Pred leti so jo zgradili fašisti za potrebe svoje organizacije Dopolavoro – ustanove za fašistično vzgojo in preživljanje prostega časa delavcev. Ironija zgodovine je hotela, da so prav v tej dvorani, zgrajeni za potujčevanje, slovenski fantje in dekleta že med vojno in takoj po njej na ves glas prepevali in igrali slovenske igre. V dvorani je dišalo po starem lesu, vlagi in pričakovanju. Luči so bile skromne, kulise preproste, a oder je bil svet v malem. Pod taktirko dveh predanih učiteljic, Rozine (znane kot Želincove) in Ivanke (Logarske), se je začel pravi gledališki preporod. Učiteljici nista bili le pedagoginji v šolskih klopeh, bili sta režiserki, dramaturginji, šepetalki in gonilna sila celotnega kraja. Krajani so z odprtimi usti spremljali predstave. Ena tistih, ki se je globoko vtisnila v spomin vseh, je bila drama Vdova Rošlinka. Ko so domači igralci stopili na oder in vdihnili življenje likom, so ljudje pozabili na vsakodnevno garanje na strmih kmetijah. Bili so navdušeni, hvaležni in ganjeni do solz.
III. Pesem z Mrzlega Vrha in oder pod kostanjem
A kultura v Otaležu ni bila zaprta med štiri stene dvorane. Ko je prišla pomlad in so topli dnevi ogreli grapo, se je dogajanje preselilo na prosto. Na Logu, pod mogočnim, košatim kostanjem, so fantje pljunili v dlani. Z žagami in sekirami so ogradili prostor, zbili skupaj deske in naredili pravi pravcati letni oder. Naravna kulisa okoliških hribov in šum listja v krošnji sta ustvarila ambient, ki ga ni premoglo nobeno mestno gledališče. Tam so uprizorili predstavo Mala pevka, katere melodije so odmevale daleč po dolini. Glasba pa je imela še eno, prav posebno gnezdo. V Rupah je gospodaril Jernej Lapanja. Bil je mož trdnih načel in mehkega srca za glasbo. V Rupah je vodil pevske vaje. Navdušenje med ljudmi je bilo tako močno, da so pevci peš premagovali neverjetne razdalje. Danes si težko predstavljamo, a dekleta in fantje so s hribovitega Mrzlega Vrha, po strmih, neosvetljenih poteh, v dežju ali mrazu, po celodnevnem delu hodili peš na pevske vaje v Rupe. Domov so se vračali pozno ponoči, utrujeni od hoje, a z gorečo pesmijo v prsih.
IV. Skrivnost nevidnih vezi
Ko gospa Zlatka danes premišljuje o tistih časih, jo najbolj fascinira nekaj, kar se sodobnemu človeku zdi skoraj nemogoče: logistika.» Velikokrat premišljujem, kako smo se takrat sploh dogovarjali, saj ni bilo telefonov,« pravi z nasmehom, v katerem se mešata občudovanje in nostalgija. Ni bilo pametnih telefonov, ni bilo družbenih omrežij, ni bilo avtomobilov, s katerimi bi skočili do sosednje vasi. Pa vendar je sistem nevidnih vezi deloval brezhibno. Glas o vajah, o pripravah kulis ali o naslednji predstavi je potoval od ust do ust, preko soseda do soseda, preko otrok, ki so tekli iz šole, in čez plotove kmetij. Zmeraj – prav zmeraj – so bili vsi o vsem pravočasno obveščeni. Nihče ni zamudil, nihče ni pozabil.
V. Trajna dediščina
Prosvetno društvo Triglav – Travnik je ugasnilo, ko so se življenjski tokovi spremenili in so povojna leta prinesla nove izzive ter drugačne oblike organiziranja. A tisti en sam odtisnjen žig v stari knjigi ni le mrtev dokaz birokracije. Je potrdilo o obstoju obdobja, ko je bila kultura kruh za dušo ranjenega naroda. Zgodba o Otaležu, dveh učiteljicah, gospodarju iz Rup, odru pod kostanjem in pešcih z Mrzlega Vrha je opomnik, da za velika dejanja niso potrebni dragi proračuni in sodobna tehnologija. Potrebni sta le skupna želja in srčnost, ki zmore premostiti vsako grapo in povezati ljudi brez ene same telefonske žice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar