„Vse za višjo čast Božjo!”

Podružnična cerkev v Lazcu je decembra 1902 z uspešnim delovanjem župnika Janeza. Westra in ključarjev dobila nov glavni oltar sv. Jurija, delo znanega kiparja Josipa Grošlja iz Selc. Oltar v renesančnem slogu z umetniško natančnimi podobami sv. Roka, sv. Jakoba in sv. Ane pričuje o ustvarjalnosti krščanskega umetnika ter zavzetosti domačega župnika za lepoto svetišča.

Mraz tistega decembra leta 1902 je bil oster, a v srcih prebivalcev vasi Lazec, visoko nad otaleško dolino, je tlelo nevsakdanje vznemirjenje. 

Skozi goste snežne oblake, ki so se oprijemali strmih gora, se je prebijal težak voz. Konjska sapa so se kadila v hladnem zraku, kolesa pa so škripala pod težo dragocenega tovora, zavitega v grobo platno.

V vasi, pred lično podružnično cerkvijo, sta živčno korakala cerkvena ključarja. To sta bila moža trdnih rok in še trdnejše vere, ki sta za to cerkev dihala. Vsakih nekaj minut sta si s klobuki zbijala sneg z ramen in zrla navzdol proti ovinku, kjer je strma pot drsela v dolino. Ob njiju je stal gospod župnik Janez. Wester. Njegov obraz, čeprav načet od let in napornega dela v Otaležki župniji, je žarel v nekakšni notranji svetlobi. Njegovo vodilo je bilo preprosto, a neupogljivo: „Vse za višjo čast Božjo!” Ta misel ga je grela v najhladnejših dneh, ko je hodil obiskovat bolne v oddaljene hribovske kmetije, in ta misel mu je dala moč, da je kljub pomanjkanju začrtal drzen načrt – prinesti v to skromno cerkvico lepoto, ki bo ljudi dvigovala k Bogu.

Ko je voz končno zapeljal na plano, je med zbranimi vaščani zavrelo. Iz Selc pri Škofji Loki je osebno prispel mojster Josip Grošelj. Kipar, čigar ime je zaradi njegove izjemne nadarjenosti že slovelo daleč preko slovenskih meja, je bil mož globoke tišine. Ko je stopil z voza, se ni hvalil z opravljenim delom. Le spoštljivo je snel pokrivalo pred župnikom in skupaj s ključarji začel previdno odvijati platna.

Ko so v cerkev začeli prinašati prve dele novega glavnega oltarja, je med navzočimi zavladala tišina, ki jo je prekinjalo le globoko, pobožno dihanje. Pred njihovimi očmi se je začela sestavljati popolnost. Oltar je bil izdelan v čistem, pravilnem renesančnem slogu. Linije so bile jasne, mogočne, a hkrati neverjetno lahkotne, kot bi les sam od sebe hotel poleteti proti nebu.

A pravo čudo so bile podobe. Ko so na podstavek postavili kip svetega Jurija, zavetnika cerkve, so ženske v klopeh prekrižale roke na prsih. Svetnik ni bil le hladna lesena figura; v njegovih potezah je bila ujeta neustrašna vera, pripravljena na boj z vsakim zlom sveta. Ob njem sta zaživela kipa svetega Roka in svetega Jakoba. Vsaka guba na njunih oblačilih, vsaka linija na obrazu je pričala o umetniški natančnosti, ki pa ni izvirala le iz obrtniškega znanja. Grošelj je bil krščanski umetnik v pravem pomenu besede. Svoje vzore je iskal v vzvišenih naukih svete vere, zato je izpod njegovih dlet sijala duša.

Na vrhu, v oltarnem nastavku, pa je kraljeval relief svete Ane. Ko je župnik Wester pogledal v ta mili materinski obraz, so se mu v očeh nabrale solze. Videl je ves trud preteklih mesecev, vse neprespane noči, ko je premišljeval, kako zbrati sredstva, vse molitve, ki jih je izlil pred tabernakljem. Vedel je, da ta oltar ni le okras. Bil je vidno znamenje nevidne Božje milosti, sidro upanja za te preproste hribovske ljudi.

Ko so bila dela končana, so v cerkvi prižgali sveče. Svetloba je zaplesala po sveže poliranem lesu in zlatih detajlih novega oltarja. Cerkev v Lazcu je v tistem trenutku postala košček nebes na zemlji.

Vaščani so drug za drugim padali na kolena. V preteklosti so bili njihovi dnevi polni trdega dela na strmih njivah, skrbi za preživetje in strahu pred zimo. Zdaj pa je bilo vse to pozabljeno. Pred novim oltarjem so začutili globok mir, ki presega vsak razum. Molitev, ki se je dvignila iz cerkvice, ni bila več le prošnja, ampak zahvala.

Župnik Wester je stopil korak nazaj v senco oltarja, prekrižal roke in v tišini srca ponovil svoje geslo. Pogledal je svoje župljane, ki so našli tolažbo, in vedel, da je njegovo poslanstvo izpolnjeno. Zunaj je še vedno bril sneg in burja je nora pela okoli vogalov, a znotraj cerkve svetega Jurija je vladala večna pomlad duha, ki jo je tistega decembra 1902 prinesla skupna vera umetnika, duhovnika in njegovih zvestih mož.