Ustanovitev telovadnega odseka Orel v Otaležu
Bilo je mrzlo, a nenavadno živo nedeljsko jutro, 28. novembra 1909. Po ozkih, strmih poteh, ki se vijejo proti Otaležu, so stopale skupine mladeničev. Iz smeri Cerkna je odmeval urejen korak petnajstih fantov v ponosnih orlovskih krojih, ki so jih spremljali še trije sopotniki v civilnih oblekah. Iz Spodnje Idrije je pripešačilo pet bratov, iz daljne Gorice pa je z resnim in pomembnim izrazom v očeh prispel sam Frančišek Kremžar, zastopnik Slovenske krščansko-socialne zveze.
Otalež je tisti dan skupaj s sosednjimi vasmi Jazne, Plužnje in Lazec dihal kot eno. V zraku je bilo čutiti napetost in hkrati neizmerno pričakovanje. Pod vodstvom domačega kurata, odločnega Vinka Bude, so se fantje zbrali z enim samim ciljem: ustanoviti lasten telovadni odsek Orel.
Ko so napolnili osrednjo dvorano, je prostor preplavil šum glasov. Najprej se je odvil občni zbor Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva. Predsednik je s ponosom prebral letno poročilo, v katerem so številke govorile same zase – domačini so v preteklem letu prebrali več kot 300 knjig, med člane pa je bilo razdeljenih več kot 50 izvodov časopisov. Kljub nenehnim napadom in psovanju peščice liberalnih nasprotnikov, ki so jih zavedli »amerikanski« vplivi, se društvo ni dalo. »Nasprotniki si bodo prej razbili glave, kot pa nas ustavili na naši poti!« je odjeknilo med zbranimi in sprožilo buren aplavz.
Nato pa je nastopil trenutek za Orla. Frančišek Kremžar je stopil pred fante. Njegove besede so bile močne, goreče in spodbudne. Govoril je o vztrajnosti, pomenu zdravega telesa in močnega duha ter o požrtvovalnosti za domovino in vero. Te besede so se otaleškim mladeničem globoko vtisnile v srca. Imeli so pogum in moštvo ter vedeli, da se jim ni treba nikogar bati.
K novemu odseku je takoj pristopilo 25 zagnanih mladeničev, ki so hitro izvolili vodstvo. Kurat Vinko Buda je prevzel dvojno breme kot predsednik in tajnik. Za podpredsednika je bil izbran Feliks Jereb iz Otaleža, blagajniške posle pa je prevzel Ludvik Zajc iz Pluženj. Za red in disciplino pri telovadbi so skrbeli načelnik Ambrozij Rusijan ter podnačelnika Rudolf Bogataj in Mohor Pavšič.
Že naslednji večer, v ponedeljek, in nato spet v četrtek, je bilo iz društvenih prostorov slišati glasne ukaze in zvoke telovadnih orodij. Vaditelji Ambrozij, Rudolf, Mohor, Jakob in Ludvik niso poznali milosti, a fantje so vadili z nasmehom na obrazu. Nobeno sovražnikovo zasmehovanje in nobena ovira jih nista mogli ustaviti. Otalež je stopil na pot neustrašnosti in vztrajnosti. V delu in slogi je bila njihova zmaga. Na zdar!
Ni komentarjev:
Objavite komentar