Mladinski kulturni preporod v Otaležu (November 1953)
Mraz novembra leta 1953 je že dobro stisnil Cerkljansko hribovje. Vendar v vasi Otalež, kamor so iz sosednjih vasi Jazne, Plužnje in Lazec vodile strme, z burjo prepihane poti, te dni nihče ni mislil na zimo. Po hišah in na vaških ulicah se je čutilo posebno, živo pričakovanje. Mladina se je namreč odločila dokazati tisto, o čemer so starejši že nekaj časa podvomili in šepetali: da niso le za ples in lahkotno zabavo, temveč da v njih utripa resna želja po kulturi in napredku.
Novembra 1953 je mladina iz Otaleža na Cerkljanskem, skladno s sklepi o okrepitvi kulturno-prosvetnega dela, intenzivno pripravljala proslavo ob 29. novembru. Novico o njihovi zagnanosti je zabeležil tudi časopis Slovenski jadran (27. 11. 1953, št. 48).
Trden sklep za kulturo in napredek
Zadnji mladinski sestanek je vse spremenil. Sprejeli so trden sklep, da bodo plese omejili, namesto njih pa vaščanom ponudili nekaj globljega. Dolge zimske večere so se odločili preživeti ob študiju gledališke igre in urejanju nove čitalnice. Ta naj bi postala srce vasi – prostor z zabavnimi, poučnimi in znanstvenimi knjigami ter šahovskimi mizami, kjer bodo izkušenejši fantje to miselno igro učili mlajše.
Prva velika preizkušnja je bila prav proslava ob dnevu republike, 29. novembru. V tednih pred praznikom vas skorajda ni spala. Vsak teden, ne glede na utrujenost po napornem delu na kmetijah ali v gozdu, so se fantje in dekleta peš odpravljali proti Otaležu na redne pevske vaje. Zbralo se jih je kar petdeset. Ko je ta mogočni mladinski zbor zapel, so se zvoki narodnih, borbenih in umetnih pesmi razlegali daleč čez hribe in doline. To niso bile navadne vaje – bili so večeri smeha, stiskanja rok v poltemi mrzlih hodnikov in tistega iskrenega mladostnega druženja, ki je ogrelo še tako mrzlo noč.
Mladinci so delali sami, prepuščeni lastni iznajdljivosti. Starejši, ki bi jim morali pomagati – predvsem člani Zveze komunistov –, so se le redko zmenili za njihova vprašanja. Vendar sta bila mladinski ponos in trma močnejša od ignorance.
Težko pričakovani večer proslave
In potem je prišel težko pričakovani večer. Dvorana je bila nabita do zadnjega kotička. Starejši vaščani, sprva morda malce skeptični in vajeni kritik na račun »lenobne mladine«, so posedali v klopeh, si ogrevali roke in čakali. Ko so mladinci stopili na oder z recitacijami, je v dvorani zavladala globoka tišina. Besede so imele težo, glasovi mladeničev in deklet pa vsebovali odločnost in zrelost.
Vrhunec večera je bil nastop petdesetčlanskega zbora. Ko so pevci skupaj vdihnili in zapeli prvo pesem, je dvorano preplavil val čiste energije. Glasovi iz Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca so se zlili v en sam, mogočen in ubran zvok. V pesmih je bilo čutiti vse – spoštovanje do preteklosti, trdo življenje v teh hribih in neizmerno vero v prihodnost. Po tistem večeru si nobene proslave v teh krajih ni bilo več mogoče predstavljati brez njih.
Dokaz o mladostni moči
Ko je utihnila zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, nato pa je dvorana eksplodirala v nepopisnem aplavzu. Starejši so vstajali, si brisali solze ponosa in si kimali. Mladina je dokazala svoje. Pokazali so, česa so sposobni, ko stopijo skupaj z jasnim ciljem.
Tistega večera se nihče ni mudil domov. Pozno v noč se je še slišalo petje in smeh, v zraku pa je ostal neizbrisljiv občutek skupnosti in ponosa. Dogodek je ostal zapisan v spominu vasi in osebnem arhivu kot trajen dokaz o času, ko je mladost premikala meje mogočega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar