Kulturno prosvetno delo

Mladina iz Otaleža na Cerkljanskem je novembra 1953, po sklepih o povečanju kulturno-prosvetnega dela, intenzivno pripravljala proslavo ob 29. novembru .  Novico o njihovi zagnanosti je zabeležil Slovenski jadran. 27.11 1953 št.48 

Mraz novembra leta 1953 je že dobro stisnil Cerkljansko hribovje. Vendar v vasi Otalež, kamor so vodile strme, z burjo prepihane poti iz sosednjih vasi Jazne, Plužnje in Lazec, te dni nihče ni mislil na zimo. Po hišah in na vaških ulicah se je čutilo posebno, živo pričakovanje. Mladina se je namreč odločila, da bo dokazala tisto, o čemer so starejši že nekaj časa dvomili in šepetali: da niso le za ples in lahkotno zabavo, ampak da utripa v njih resna želja po kulturi in napredku.

Zadnji mladinski sestanek je vse spremenil. Sprejeli so trden sklep, da bodo plese omejili, namesto tega pa vsem vaščanom ponudili nekaj globljega. Dolge zimske večere so se odločili preživeti ob študiju gledališke igre in urejanju nove čitalnice. Ta naj bi postala srce vasi – prostor z zabavnimi, poučnimi in znanstvenimi knjigami, pa tudi s šahovskimi mizami, kjer bodo izkušenejši fantje to miselno igro učili mlajše.

Že prva velika preizkušnja je bila proslava ob 29. novembru.

V tednih pred praznikom vas skorajda ni spala. Vsak teden, ne glede na utrujenost po delu na kmetijah ali v gozdu, so se fantje in dekleta peš odpravili proti Otaležu na redne pevske vaje. Zbralo se jih je kar petdeset. Ko je ta mogočni mladinski zbor zapel, so se zvoki narodnih, borbenih in umetnih pesmi razlegali daleč čez hribe in doline. To niso bile navadne vaje – bili so večeri smeha, stiskanja rok v poltemi mrzlih hodnikov in tistega iskrenega mladostnega druženja, ki je ogrelo še tako mrzlo noč. Delali so sami, prepuščeni lastni iznajdljivosti, saj so se tisti starejši, ki bi jim morali pomagati – predvsem člani Zveze komunistov – le redko zmenili za njihova vprašanja. A mladinski ponos in trma sta bila močnejša od ignorance.

In potem je prišel težko pričakovani večer proslave.

Dvorana je bila nabita do zadnjega kotička. Starejši vaščani, sprva morda malce skeptični in vajeni kritik na račun »lenobne mladine«, so posedali v klopeh, si ogrevali roke in čakali. Ko so mladinci stopili na oder z recitacijami, je v dvorani zavladala globoka tišina. Besede so imele težo, glasovi mladeničev in deklet so zveneli odločno in zrelo.

Vrhunec večera pa je bil nastop petdesetčlanskega zbora. Ko so pevci skupaj vdihnili in zapeli prvo pesem, je dvorano preplavil val čiste energije. Glasovi iz Otaleža, Jazen, Pluženj in Lazca so se zlili v en sam, mogočen ubran zvok. V pesmih je bilo čutiti vse – spoštovanje do preteklosti, trdo življenje v teh hribih in neizmerno vero v prihodnost. Nobene proslave v teh krajih ni bilo več mogoče si predstavljati brez njih.

Ko je utihnila zadnja nota, je za trenutek zavladala tišina, nato pa je dvorana eksplodirala v nepopisnem aplavzu. Starejši so vstajali, si brisali solze ponosa in si kimali. Mladina je dokazala svoje. Pokazali so, česa so sposobni, ko stopijo skupaj z jasnim ciljem.

Tistega večera se nihče ni mudil domov. Dolgo v noč se je še slišalo petje in smeh, v zraku pa je ostal neizbrisljiv občutek skupnosti in ponosa, ki bo ostal zapisan v spominu vasi in osebnem arhivu kot dokaz o času, ko je mladost premikala meje mogočega.