Vraža iz Otaleža

Zgodovinski izsek iz časopisja s konca 19. stoletja. Prikazuje moč praznoverja (vraž) in ljudske medicine na podeželju.

Avtor članka ostro kritizira zaostalost podeželskega prebivalstva ob koncu 19. stoletja. Zgraža se, da ljudje v dobi napredka še vedno verjamejo v takšne nesmisle, ki lahko zaradi opuščanja pravega zdravljenja vodijo v žalostne posledice (smrt). Na koncu pozove duhovnike in učitelje, naj aktivno izobražujejo ljudi in uničujejo praznoverje.

Bilo je proti koncu devetnajstega stoletja, ko so strma pobočja nad Idrijco in odmaknjene grape okoli Otaleža še živele v ritmu starih običajev, skoraj povsem ločene od drvečega napredka zunanjega sveta. V eni izmed premožnejših hiš v Otaležu je že tedne vladal težak, mučen molk. Kmečki gospodar, mož trdih rok  je nemo zrl skozi majhno okno proti hribom. Na postelji v kotu je ležal njegov sin – bled, suh in telesno ter duševno tako slaboten, da je komaj še kazal znake življenja.

Oče je imel z njim velike načrte, nenavadne za tiste kraje. Želel je, da bi sin postal učen mož, zato ga je poslal daleč stran, v Gorico, v tamkajšnjo ugledno vadnico. A mestno življenje, ločenost od domačih gora in šolski pritisk sta fanta popolnoma zlomila. Skrivnostna bolezen ga je ujela sredi šolskega leta. Stanje je bilo tako resno, da je moral oče sam odpotovati v Gorico in bolnega fanta odpeljati nazaj domov, v zavetje Otaleža.

Doma so poskusili vse, kar so vedeli in znali. Mati je kuhala čaje iz gorskih zelišč, nabranih na okoliških travnikih, mu dajala krepke juhe in zdravilne obkladke, kot je bila tedaj navada na kmetih. Toda fantu ni pomagalo nič. Vsak dan je bil bolj uvel in slaboten.

Neke noči, ko je družina ob medlem siju petrolejke zaskrbljeno sedela ob ognjišču, pa je eden od starejših sorodnikov previdno pripomnil:
»Vse to zelišče je zaman. Fantu ne manjkajo moči v telesu. V Gorici se mu je morala pripetiti huda reč. Tam se je gotovo nečesa močno prestrašil. Strah mu je zaklenil dušo in mu izpija moč.«

Misel je med domačimi hitro pognala korenine. Starši so stopili k fantovi postelji in ga začeli nežno, a vztrajno spraševati:
»Povej, sinko, ali te je v tistem tuji mestu kdo prestrašil? Si se zbal koga v hiši, kjer si stanoval?«

Deček je z velikimi, prestrašenimi očmi pogledal starše, se spomnil hladnih mestnih sob in naposled zašepetal:
»Samo enkrat... Ko je gospodinja strogo kaznovala mojega sošolca in tovariša. Takrat... takrat sem se je neizmerno zbal.«

Za otaleške ljudi je bil to jasen dokaz. Po starih ljudskih vražah je bilo zdravilo za takšen »iztrgan strah« le eno: del telesa ali malo krvi tistega, ki je strah povzročil. Verjeli so, da se s tem uročena moč vrne bolniku.

Gospodar ni okleval. Poklical je zanesljivega, preprostega moža iz vasi, mu dal nekaj denarja za pot in mu strogo naročil:
»Pojdi v mesto. Najdi to hišo v Gorici in to gospodinjo. In prinesi mi nekaj njene krvi. Brez tega bo moj sin umrl.«

Vaški odposlanec se je takoj odpravil na dolgo in naporno pot iz Otaleža proti goriški ravnini. Po dolgem tavanju po mestnih ulicah, spraševanju mimoidočih in nenehnem iskanju mu je končno uspelo najti pravo hišo. Stopil je skozi vrata, prestopil prag meščanskega stanovanja in se soočil z družino ter mladimi študenti, ki so tam stanovali.

Z vso resnostjo in kmečko ponižnostjo je stopil prednje, snel klobuk in prav lepo prosil:
»Dobri ljudje, lepo vas prosim, dajte mi nekoliko krvi vaše gospodinje. Za zdravilo gre, otrok doma v Otaležu umira od strahu.«

V sobi je za trenutek zavladala popolna tišina, nato pa je izbruhnil neizmeren smeh. Študenti in družinski člani so se začeli držati za trebuhe, se glasno krohotati in se mu posmehovati na ves glas. Vaški mož je stal sredi sobe, obraz mu je žarel od sramu in jeze. Čutil se je globoko razžaljenega. Kako so lahko tako kruti? Kako so lahko tako hudobni, ko pa je njegova naloga tako resna, sveta in nujna za rešitev mladega življenja?

Mož se ni hotel premakniti iz hiše. Trmasto je ponavljal svojo prošnjo, saj se brez zdravila ni smel in ni upal vrniti h gospodarju. Mestni ljudje pa so ga podili in mu dopovedovali, kako neumno, zaostalo in nesmiselno je njegovo zahtevanje.

Ko je kazalo, da se bo vse skupaj sprevrglo v hud prepir, se je moža slednjič usmilila stara ženica, ki je živela v hiši. Poznala je staro podeželsko miselnost in vedela, da trmoglavega odposlanca ne bo prepričala z razumom. Stopila je k njemu, si odrezala nekaj svojih las in mu jih položila v dlan.

»Glej,« mu je rekla z mirnim glasom, »tole bo ravno tako dober lek. Vzemi te lase. Ko prideš domov, pa poišči še nekaj pasje dlake in vse skupaj zmešaj. Pomagalo bo.«

Vaščanu se je odvalil kamen od srca. Obraz se mu je v trenutku razjasnil. Stari ženici se ni mogel dosti zahvaliti, saj je verjel, da v rokah končno drži čudežno zdravilo za dečka. Preden je vesel odšel skozi vrata, pa se je še enkrat jezno in zviška ozrl na hudobne učence, ki so se v ozadju še vedno glasno smejali njegovi nespametnosti.

Zgodba o odposlancu iz Otaleža se je hitro razširila med izobraženci v mestu in prišla do ušes časopisnega pisca. Čeprav se je ob branju te prigode vsak meščan moral nasmejati nespametnosti preprostega moža, je bila resničnost daleč od zabavne. Bilo je neizmerno žalostno in pretresljivo, da so se proti koncu devetnajstega stoletja, v dobi znanosti in napredka, med ljudstvom še vedno ohranjale tako nevarne vraže. Praznoverje je namreč bolne otroke prepuščalo pasji dlaki in lasem, namesto da bi jim poiskali pravo zdravniško pomoč, kar je prevečkrat vodilo v žalostne in usodne konce.

Zato je pisec svoj zapis zaključil z ostrim, javnim pozivom častiti duhovščini, učiteljem in vsem vplivnim ljudem na podeželju: uporabite svojo moč, priložnost in bister um, da v svojih župnijah in šolah uničite te prazne vere ter iz korenin izruvajte neumnost, ki je po mnogih krajih še vedno preveč razširjena med preprostim ljudstvom.