»Izpolnimo petletni plan!«

 Voda in petletka v Plužnjah in Lazcu

Vir-Slovenski poročevalec 3.12 1947 št .283

Tri leta po koncu vojne so bile rane na Cerkljanskem še vedno odprte, zimska jutra pa neizprosno mrzla. Petindvajsetega novembra so se moški iz Lazca in Pluženj zbrali na množičnem sestanku v vaškem domu. Zrak v prostoru je bil gost od dima domačega tobaka, vonja po vlažnih volnenih suknjičih in težkega pričakovanja. Na steni sta viseli podobi maršala Tita in predsednika vlade Borisa Kidriča, pod njima pa velik napis: »Izpolnimo petletni plan!«

Za mizo je sedel tajnik krajevnega ljudskega odbora in z resnim glasom prebral dopis iz okraja. Okrajni ljudski odbor je v svoj načrt končno uvrstil obnovo dotrajanega vodovoda za obe vasi. Novica je med vaščani sprožila glasno šepetanje. Voda je bila namreč v teh hribih dragocenejša od zlata.

»Okraj bo priskrbel cevi,« je tajnik z dlanjo udaril po mizi, da je utišal zbrane. »Toda delo, tovariši, delo pa je naša dolžnost. S prostovoljnim delom bomo dokazali, da znamo sami poskrbeti za svojo prihodnost!«

Večina moških v dvorani je odobravajoče kimala. Zavedali so se, da bo obnova vodovoda olajšala življenje vsem – ženskam ne bo več treba nositi težkih škafov iz oddaljenih studencev, živina v hlevih ne bo žejna. Sklenili so, da bodo poprijeli za krampe in lopate ter opravili vsa izkopavanja.

Nato pa se je razprava vnela okoli vprašanja, kako se bo voda delila. Ko je padel predlog, da bo po novem načrtu vsaka hiša dobila svoj lasten odcep in pipo, se je v zadnjih vrstah premaknilo nekaj starejših, premožnejših kmetov. Med njimi je vstal eden največjih posestnikov v vasi. Njegov obraz je bil mrk, roke, s katerimi je popravljal ovratnik, pa težke. On in še nekateri drugi so imeli že pred vojno v lasti privatne zajetje in cevi, s katerimi so nadzorovali dotok vode do revnejših sosedov.

»Zakaj bi vsaka bajta potrebovala svoj odcep?« je rekel kmet z narejenim glasom skrbi. »To je potrata materiala! Cevi je treba štediti za industrijo. Do sedaj smo si vodo delili po starem in je bilo dobro.«

V dvorani je nastal kratek premor, nato pa je iz sredine vstal mlad, od vojne preizkušen vaščan.

»Po starem, praviš?« je glasno rekel mladenič in se obrnil proti njemu. »Dobro je bilo samo zate! Pozabili smo menda ne, kako si nam dovolil natočiti bokal vode le, če smo prišli k tebi zastonj delat na njivo? Z vodo si nas držal v šahu, da smo bili tvoji brezplačni delavci!«

Med ljudmi je zašumelo. Resnica je udarila na dan. Stari kmetje so se upirali napredku, ker so vedeli, da z lastnim odcepom za vsako hišo izgubljajo svojo moč nad revnejšimi vaščani. A to ni bil njihov edini strah. Izguba vpliva na vasi se je ujemala z večjim premikom, ki je pretresal podeželje: industrializacijo.

»Pa ne gre samo za vodo,« je nadaljeval mladenič, medtem ko so se premožni kmetje vidno zvijali pod pogledi sosedov. »Tudi to vam ni prav, da mladi odhajajo v tovarne. Radi bi, da ljudje ostanejo berači brez dela, da bi jih vi lahko še naprej plačevali z drobižem za celodnevno garanje na vaših posestvih! Toda ti časi so minili. Ljudstvo je spregledalo. Vaše žito ne gre več v klasje tako, kot je včasih.«

Besede so zadele v polno. Stari družbeni red se je rušil. Sestanek se je končal z odločnim glasovanjem. Vaščani Lazca in Pluženj so soglasno potrdili, da bodo s prostovoljnim delom zgradili vodovod, ki bo služil vsaki hiši enako. Hkrati so slovesno sklenili, da bodo dali vse razpoložljive moči na razpolago za industrializacijo države. Zavedali so se namreč, da s podpiranjem petletke ne gradijo le tovarn v mestih, temveč prinašajo napredek, stroje in boljše življenje tudi kmetu na podeželju.

Ko so tisti večer zapuščali dvorano, so premožni kmetje odšli domov v tišini, večina vaščanov pa je zrla v temno novembrsko noč z novim upanjem – in pripravljenimi krampi za delo, ki jih je čakalo spomladi.