Vroča skala krčmarja Maruškovca.

Vroča skala krčmarja Maruškovca

Tisti avgustovski dnevi leta 1939 so bili težki in soparni. V zraku je viselo nekaj neizrečenega, težkega, prav takšno pa je bilo tudi vzdušje v prijazni krčmi, ki je stala ob križišču cest, vodečih iz Idrije navzgor proti Cerkvemu. To je bila točka, kjer so se popotniki radi ustavili, popili kozarec rdečega in si otresli prah s čevljev. Krčmo je vodil gospodar, ki so mu domačini pravili Maruškovec. Bil je mož stare kova – velik, plečat in močan, ki je kljub svojim šestdesetim letom še vedno deloval trden kot skala.

Dolgo mu je šlo v življenju vse po maslu. Krčma je bila polna, živina v hlevu zdrava, njegova beseda pa spoštovana. A sreča je opoteča. Ko je Maruškovec ovdovel, se je zdelo, da je z domačije odšel tudi blagoslov. V drugo se je poročil prehitro in nesrečno; izbral si je trideset let mlajšo ženo. Mladost in starost sta se v hiši nenehno prerekali. Mlada žena je imela oči za marsikaj drugega, za težko krčmarjenje in gospodinjstvo pa bore malo mar.

Ko je gospodar zaradi kupčij odhajal od doma, so ga začeli slepariti še pri poslih. Vsi okoli njega so videli, kaj se dogaja, a Maruškovec je bil miren človek. Ni se znal razburjati; raje je požrl grenkobo in molčal.

Nekega dne, bilo je prav devetnajstega avgusta, pa je bila mera polna. Tišina v njegovem srcu je postala pretežka. Ko je bilo sonce najvišje na nebu in je vročina pritiskala na idrijske hribe z vso silovitostjo, je Maruškovec stopil za šank. Sam, brez besed, je izpraznil dva litra težkega, gostega terana. Nato se je s težkim korakom odpravil ven, prečil cesto in krenil naravnost proti staremu kamnolomu.

Goreči avgustovski žarki so skale spremenili v pravo žerjavico. Maruškovec se je ulegel na eno izmed teh razbeljenih gmot. Obrnil se je naravnost proti nebu, tako da mu je opoldansko sonce pripekalo z vso uničujočo silo naravnost v obraz. Zaprl je oči in pustil, da ga vročina popolnoma prevzame.

Nekaj ur pozneje, ko so domačini opazili njegovo odsotnost, so ga odšli iskat. V kamnolomu so naleteli na nepremično telo. Od strašne pripeke je bil po obrazu in telesu ves črn. Poklicali so občinskega zdravnika, ki pa je lahko le še potrdil smrt. Ugotovil je, da so močnemu, a strtemu krčmarju zaradi nečloveške vročine in alkohola v glavi popokale žile. Tako se je končala zgodba o Maruškovcu, krčmarju z usodnega križišča, katerega žalostni konec je dosegel celo slovenske izseljence na drugi strani Atlantika.