Razširjena zgodba, napisana na podlagi zgodovinskega izseka iz izseljenskega časopisa Glas naroda (New York, 19. avgust 1939). Besedilo ohranja duh tistega časa, ko so usode malih ljudi z idrijsko-cerkljanskega konca odmevale daleč čez ocean.
Vroča skala krčmarja Maruškovca.
Tisti avgustovski dnevi leta 1939 so bili težki in soparni. V zraku je viselo nekaj neizrečenega, prav takšna pa je bila tudi atmosfera v prijazni krčmi, ki je stala ob križišču obeh cest, vodečih iz Idrije navzgor proti Cerknem. To je bila točka, kjer so se popotniki radi ustavili, popili kozarec rdečega in si otresli prah s čevljev. Krčmo je vodil gospodar, ki so mu domačini rekli Maruškovec. Bil je človek stare kova – velik, plečat in močan možakar, ki je kljub svojim šestdesetim letom še vedno deloval kot skala.
Dolgo mu je šlo v življenju vse po maslu. Krčma je bila polna, živina v hlevu zdrava, beseda spoštovana. A sreča je opoteča, in ko je Maruškovec ovdovel, se je zdelo, da je z domačije odšel tudi blagoslov. V drugo se je poročil prehitro in nesrečno. Izbral si je trideset let mlajšo ženo. Mladost in starost sta se v hiši nenehno tolki; mlada žena je imela oči za marsikaj drugega, za težko krčmarjenje in gospodinjstvo pa bore malo.
Ko je gospodar zaradi kupčij odšel od doma, so ga začeli slepariti še lastni posli. Vsi okoli njega so videli, kaj se dogaja, a Maruškovec je bil miren človek. Ni se znal razburjati, raje je požrl grenkobo in molčal.
Nekega dne, bilo je prav devetnajstega avgusta, pa mu je bila mera polna. Tišina v njegovem srcu je postala pretežka. Ko je bilo sonce najvišje na nebu in je vročina pritiskala na idrijske hribe z vso silo, je Maruškovec stopil za šank. Sam, brez besed, je izpil dva litra težkega, gostega terana. Nato se je z težkim korakom napotil ven, preko obeh cest, naravnost proti staremu kamnolomu.
Goreči avgustovski žarki so skale spremenili v pravo žerjavico. Maruškovec se je ulegel na eno izmed teh razbeljenih skal. Obrnil se je naravnost proti nebu, tako da mu je opoldansko sonce pripekalo z vso uničujočo silo naravnost v obraz. Zaprl je oči in pustil, da ga vročina popolnoma prevzame.
Par ur pozneje, ko so domačini opazili njegovo odsotnost, so ga šli iskat. Našli so ga v kamnolomu, nepremičnega. Baje je bil po obrazu in telesu od strašne pripeke ves črn. Poklicali so občinskega zdravnika, ki je lahko le še potrdil smrt. Ugotovil je, da so močnemu, a strtemu krčmarju zaradi nečloveške vročine in alkohola v glavi popokale žile. Tako se je končala zgodba o Maruškovcu, krčmarju z usodnega križišča, katerega žalostni konec je dosegel celo slovenske izseljence na drugi strani Atlantika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar