Volilni vihar nad Otaležem

Volilni vihar nad Otaležem

Junijski zrak leta 1907 je bil gost od vonja po smrekovi smoli, senu in politiki. Prve splošne državnozborske volitve so v hribovite kraje okoli Cerkna prinesle nemir, kakršnega ljudje niso pomnili. Sosed sosedu ni več gledal v oči, ampak v strankarsko knjižico. Tistega dne sta se Masore in Otalež prebudila v napeto tišino, ki jo je prekinjalo le prebujanje živine.

Na klerikalni strani so kmečki možje skrbno okrasili voz. Iz skrinje so potegnili slovensko trobojnico, jo ponosno razvili in pritrdili na leseni drog.
»Ponosno jo drži, Pirih!« je vzkliknil eden od mož, ko so sedali na klopi.

Pirih, trden mož z Mlake, je čvrsto poprijel za vajeti. Njegova konja sta rezgetala, kot bi slutila, da pot v dolino ne bo mirna. Voz se je premaknil, slovenska zastava pa je plapolala v vetru kot simbol njihove vere in narodne zavesti.

Zaseda pri Maruškovcu

Medtem ko se je klerikalni voz pomikal po ovinkasti cesti, je bilo v vasi pod njimi že vroče. V lokalnem bralnem društvu, ki ga je vodil liberalni učitelj Sattler, so se zbirali tisti, ki so v klerikalcih videli le nazadnjaštvo. Sattler, mož ostrega jezika in še ostrejših načrtov, je stopil do cestnih delavcev, ki so popravljali makadam.

»Če se pripelje Gregorčič, tisti klerikalni hujskač, veste, kaj vam je storiti?« je zašepetal in s prstom pokazal proti strmemu prepadu. »Vrzite ga v grapo!«

Delavci so se spogledali. Ukaz je bil jasen, a usoda je hotela drugače. Namesto Gregorčiča se je mimo pripeljal nič hudega sluteči Gruntar. V vsesplošnem kaosu in politični zaslepljenosti delavci niso preverjali obrazov – zgrabili so nesrečnega Gruntarja in ga zavalili po prašnem pobočju, prepričani, da so opravili svojo »državljansko dolžnost«.

Nekaj sto metrov stran, pri Maruškovcu, pa je že čakala glavna skupina liberalnih volivcev. Ko je Pirihov voz pripeljal izza ovinka, se je med njimi zganilo.
»Poglejte jih, farovški hlapci!« je zavpil nekdo iz množice.

Napad je bil bliskovit in surov. Možje so skočili pred konja; Pirih je na vso moč potegnil vajeti in živali sta se dvignili na zadnje noge. V tistem trenutku je iz množice planil mladi Ciril, Avguštinov sin iz Cerkna. Kljub lepemu slovanskemu imenu in dejstvu, da je bil odbornik čitalnice, v njegovem srcu tisti dan ni bilo prostora za svetost narodnih simbolov. Zgrabil je slovensko trobojnico in jo z enim močnim potegom raztrgal na pol.

»Tole ne sodi v vaše roke!« je kričal, medtem ko so kosi blaga padali po tleh.
Klerikalni možje so se začeli braniti. V zraku so švigale pesti in kletvice, dokler se Pirihu končno ni uspelo prebiti skozi obroč pobesnele množice.

Odmevi v časopisju

Ko so se strasti polegle, se je boj preselil na strani časopisov, kjer je vsak tabor pisal svojo resnico:

• Primorski list (klerikalni) je zgroženo poročal o »surovem napadu liberalnih volivcev« in zahteval, da se ti »Culukefri« začnejo izobraževati na najnižji stopnji.
• Soča (liberalna) je dogodek pospremila s posmehom: »Če so jim iztrgali zastavo, so storili prav! Slovenska zastava ne spada v roke klerikalcev. Klerikalci naj raje nosijo naokrog spodnje hlače gospoda nuncija ali spodnje krilo kake farovške kuharice!«
• Gorica pa je skušala oprati ime lokalnih socialnih demokratov. Krivdo je zvalila izključno na mladega Cirila, obenem pa pozvala njegovega očeta, podžupana Breliha, naj mladeniču vtepe nekaj domoljubja v njegovo »surovo srce«.

Nemir se nadaljuje

Toda tisti dan se z zmečkano zastavo zgodba ni končala. Ko se je Pirih pozno popoldne sam z vozom vračal domov proti Mlakam, sta ga v zasedi počakala dva liberalca. Stopila sta pred konja, zgrabila brzde in grozeče zahtevala, naj ju pelje nazaj do Maruškovca. Pirih, prestrašen in utrujen od celodnevnega nasilja, je začel vpiti na pomoč. Na srečo so klici predramili bližnje kmete, ki so pritekli s polj z vilami in lopatami v rokah. Napadalca sta se ustrašila množice in zbežala v gozd.

Politični nemir je tisto poletje zajel vse pore življenja. Ljudje so začeli s prstom kazati tudi na cesarsko-kraljevega gozdnega čuvaja Trčka, ponosnega darvinista, ki je namesto sajenja smrek in obrezovanja brez raje širil svoje teorije o razvoju vrst.
»Prevroča so mu postala tla na Cerkljanskem,« so šepetali domačini pod cerkvenim zvonikom in upali, da ga bo vlada premestila nekam daleč, v dalmatinske hribe.

Celo šolski nadzornik Lasič je bil tarča govoric, ker je ob nedeljah raje vodil učitelje na izlet na Blegoš, kot pa da bi z duhovščino nadzoroval šolsko mladino med mašo.

Zastave so tistega leta zašili, rane so se zacelile, a grenak priokus delitve je v otaležkih grapah ostal še dolgo zatem, ko so utihnili zadnji volilni vzkliki.