Pustni greh v Plužnjah
Zimska norost
Zima leta 1910 je bila neizprosna. Mraz je pritisnil ob stene lesenih hiš v Plužnjah pri Otaležu, visoko nad Idrijco. V zraku pa je bilo že čutiti nemir. Prihajal je pust. To je bil čas, ko so krščanska pravila za nekaj dni popustila. Človek je takrat lahko skril svoj obraz pod masko.
V hiši premožnega gospodarja Antona je bilo tisto popoldne napeto. Anton, mož v najboljših letih in ugleden član vaške skupnosti, je iz stare skrinje vlekel ponošena, raztrgana oblačila.
"Oče, mar boste res spet šli s to drhaljo?" ga je s kotička peči tiho vprašala hči Micka. V rokah je stiskala knjižico, ki jo je prejšnji teden prinesel kaplan iz Katoliškega izobraževalnega društva.
Anton je le zamahnil z roko. "Kaj ti veš, dekle! Tradicija je tradicija. Malo šundra mora biti, da preženemo zimo."
Sprevod v blatu
Na glavo si je poveznil visoko kučmo, okrašeno s pisanimi trakovi iz starega papirja. Ko je stopil iz hiše, ga je tam čakala skupina mladeničev in mož. Podoba je bila grozljiva in smešna hkrati. Nekateri so imeli obraze umazane s sajami. Drugi so nosili lesene maske. V rokah so stiskali stara, zarjavela glasbila – počene violine, zvite trobente in pločevinaste lonce.
"Udri!" je zavpil eden od fantov. Nastala je nepopisna zmešnjava. Godalo je cvililo, lonci so pokali, zvonci so rjoveli. Za njimi je pritekla množica vaških otrok, ki so kričali in skakali od veselja. S tem je bil pustni šunder popoln.
Sprevod se je premikal od hiše do hiše. Pred vsakim pragom so zganjali norčije, dokler jim prestrašeni ali nasmejani gospodarji niso dali tistega, kar so maškare najbolj iskale: krajcarjev in žganja. Z vsako hišo je bila skupina glasnejša. Njihovi koraki so bili vse bolj opotekajoči. Obrazi pod maskami so postajali rdeči od alkohola. Ugled, krščanska vzgoja in resnost so padli v blato vaške ceste.
Glas razuma
Na robu vasi, pred novim gasilskim domom, pa sta stala Jakob, poveljnik novoustanovljenega gasilnega društva, in mladi učitelj Rusjan iz sosednjega Lazca. Z žalostjo in ogorčenjem sta opazovala prizor.
"Poglej jih," je dejal učitelj Rusjan in stisnil pesti. "Gospodarji iz uglednih družin, ki bi morali biti zgled mladini, se valjajo po tleh z blazno drhaljo. Vse, kar naberejo, bodo še nocoj zapili v gostilni."
"Res je," je zavzdihnil Jakob. "Časi so težki. Draginja pritiska z vseh strani, beda nam grozi. Vsak vinar bi morali desetkrat obrniti v roki, preden ga potrošimo. Naše gasilsko društvo nujno potrebuje opremo, stroški bodo ogromni. Oni pa zapravljajo zdravje in premoženje za ta prekleti alkohol."
Propad in streznitev
Ko se je spustil mrak, so se maškare zgrnile v lokalno krčmo. Denar, izprošen pri revnih sosedih, je izginjal v točajkini predalnik. Liter za litrom žganja je tekel v grla vaščanov. Veselje se je hitro sprevrglo v prepir, kričanje in moralni propad. Anton se je pozno ponoči domov vrnil brez vinarja v žepu, z razbito glavo in praznim pogledom.
Naslednjo nedeljo je v cerkvi zavladal nenavaden molk. Kaplan je s prižnice prebral dopis, ki je bil poslan uredništvu Primorskega lista. Ko so odmevale ostre besede: "Le oni bo živel vesel in zdrav, kdor se s slabo družbo ne bo pečal!", so mnogi gospodarji, vključno z Antonom, povesili glave. Vedeli so, da so časi preresni, da bi svojo prihodnost zapijali v pustnih norijah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar