Leta 1908 so bila poletja v Cerkljanskem hribovju nepredvidljiva. Nedelja, 23. avgust, se je v vasi Lazec začela z gosto, težko soparo Domačini so se v prazničnih oblačilih počasi odpravljali proti podružni cerkvi svetega Jurija, kjer je bil napovedan tradicionalni semenj Sveta maša bi se morala začeti ob devetih zjutraj .
Nihče ni slutil, da se nad njimi zbirajo nevihtni oblaki, ki bodo v nekaj minutah spremenili praznični dan v boj za življenje in dediščino prednikov.
Udar iz jasnega
Ura je bila natanko pol devetih zjutraj . Cerkvenik je stal pod cerkvenim zvonikom in pripravljal vse potrebno za zvonjenje . Nenadoma je nebo presekala zaslepljujoča svetloba. Brez opozorila je udaril silovit tresk, ki je stresel celoten hrib.
Strela je z vso silo treščila naravnost v leseni zvonik .
Udarni val je bil uničujoč. Električna energija je potovala skozi zvonik v cerkveni zid in na dveh mestih dobesedno raztrgala debelo kamenje . Težka cerkvena vrata so se pod pritiskom razletela na kose. Cerkvenika, ki je stal v samem središču eksplozije, je vrglo ob tla. Oglušel in popolnoma omamljen od dima ter šoka je obležal nezavesten, ujet pod gorečo konstrukcijo .
Ogenj nad glavo
Zvonik je bil v hipu v ognju Suhe lesene skodle, s katerimi je bila pokrita cerkvena streha, so delovale kot netivo . Ogenj se je zaradi prepiha širil z nenavadno, zastrašujočo hitrostjo . Plameni so že začeli lizati težke lesene tramove, na katerih so viseli cerkveni zvonovi . Če bi zgoreli ti tramovi, bi se neprecenljivi zvonovi zrušili v globino in se razbili, z njimi pa bi zgorela celotna cerkev.
Prvi domačini, ki so pritekli do cerkve, so naleteli na grozljiv prizor. Iz zvonika se je valil gost, črn dim, skozi razbita vrata pa se je videlo uničeno notranjost . Ko so opazili nezavestnega cerkvenika, so ga najpogumnejši nemudoma izvlekli na varno . Na srečo je kljub hudemu šoku začel dihati – bil je zunaj smrtne nevarnosti .
Bitka z ognjem in časom
Panike ni bilo več, zamenjal jo je adrenalin. Časa za klicanje pomoči iz oddaljenih krajev ni bilo. Cerkev je bila prepuščena lastnim ljudem.
Nekaj domačinov se je ojunačilo Zavedali so se, da tvegajo življenja, a niso mogli dopustiti, da jim ogenj vzame svetišče. Stekli so naravnost v goreči zvonik, proti plamenom . Pod njimi se je izoblikovala človeška veriga. Moški, ženske in otroci so začeli iz vasi z vsemi razpoložljivimi vedri nositi vodo. Točo vode so si podajali skozi cerkveno ladjo, naravnost v roke junakom v zvoniku .
Vročina zgoraj je bila neznosna. Dim je dušil pljuča, goreč les je pokal, a domačini niso odnehali. Z nadčloveškimi naporom so polivali tramove okoli zvonov in centimeter za centimetrom dušili podivjani ogenj .
Po dolgih, napetih minutah borbe jim je uspelo. Požar je bil popolnoma pogašen. Zvonovi so ostali nepoškodovani na svojih mestih, cerkev pa je bila rešena pred gotovim uničenjem .
Čast junakom
Ko se je dim razkadil, je med ljudmi zavladalo olajšanje, pomešano z globoko hvaležnostjo. Vsi so se zavedali, kaj bi se zgodilo, če bi strela udarila le pol ure kasneje – med mašo, ko bi bila cerkev nabito polna vernikov . Tragedija bi bila nepredstavljiva.
Domačini so hitro počistili uničene dele, odstranili pepel in uredili prostor . Cerkev sv. Jurija je kljub ranjenemu zidu in razbitim vratom zmagoslavno odprla svoja vrata . Ob enajstih dopoldne – z le dveh ur zamude – je župnik pred hvaležnimi in ganjenimi krajani opravil sveto mašo .
Zgodba o pogumu mož iz Lazca in Otaleža se je hitro razširila po vsej Primorski, zapis v časopisu pa se je zaključil z besedami, ki odmevajo še danes: "Čast takim junakom!" [Primorski list, 27.8.1908]
Ni komentarjev:
Objavite komentar