Nova sadna sušilnica v Lazcu

 V tistem zgodnjem, rosnem poletnem jutru leta 1947 je nad vasjo Lazec odmevala pesem krampov in lopat. Sonce še ni dobro preplezalo bližnjih hribov nad Idrijco, ko so se možje in fantje, pa tudi dekleta in starejše ženske, že zbirali na gradbišču nove sadne sušilnice.

»Še malo, tovariši!« je klical sosed Franc, medtem ko je z robcem brisal potno čelo in vihtel težko leseno korito z malto. »Ko bo tole pod streho, nam noben kos sadja več ne zgnije. Sami vemo, koliko truda smo vložili v te naše sadovnjake. Letos bo vse drugače!«

Ljudje so delali z žarom v očeh. Zavest, da gradijo nekaj svojega, nekaj za skupno dobro nove, povojne domovine, jim je vlivala moči. Vsaka prostovoljna ura je bila zapisana v zvezek, a nihče ni gledal na uro. Vsi so videli le cilj: mogočno stavbo, ki bo kmalu sprejela tone dišečih jabolk, hrušk in sliv To naj bi bil ponos vasi, sad njihovega lastnega kolektivnega truda, ki ga je ponosno usmerjala Obnovitvena zadruga v Otaležu.

Toda tedni so tekli, poletna vročina je začela popuščati in v zraku se je že čutil prvi vonj po jeseni. Sadna drevesa v Lazcu so se šibila pod težo. Letina je bila bogata, tako bogata, kot je starejši vaščani niso pomnili že desetletja. Veje so se lomile pod težo zrelih plodov, tla so postajala preproga rdečih in rumenih jabolk. Na gradbišču sušilnice pa je pesem nenadoma utihnila. Ostalo je le golo zidovje: zgradbi so manjkala vratca, nad njo pa je zevalo prazno nebo. Strehe ni bilo.

»Kje so les in tista vratca?« je na sestanku Krajevnega ljudskega odbora jezno spraševal stari sadjar France, z rokami, utrjenimi od kmečkega dela. »Sadje že pada! Zgodnje sorte so mehke, to bo šlo vse v nič!«

Vodstvo Obnovitvene zadruge v Otaležu pa je ostalo nemo. Izgovarjali so se na birokracijo, na pomanjkanje materiala, na slabo razporeditev delovnih sil na drugih gradbiščih v okraju. Niso znali pravočasno poskrbeti za ključne elemente. Niso razumeli, da je bila prav ta sušilnica prvenstvenega pomena za celo vas, da bi morala biti prva dokončana, preden narava terja svoj davek. In narava ni čakala.

Nastopili so težki dnevi. Zgodnje sadje je začelo neusmiljeno gniti po sadovnjakih. Vonj po prehitrem preperevanju in kvasu se je širil skozi vas. Ljudje so bili obupani. Tekali so od hiše do hiše, iskali prazne kadi, sode, koše – karkoli, da bi sadje rešili, ga stisnili v mošt ali pripravili za žganje. A posode preprosto ni bilo dovolj za tako silno letino. Tudi trg je odpovedal. Zgodnje sadje ne prenese dolgega prevoza in čakanja; hitro se pokvari, kupci na tržnicah pa so bili že prenasičeni. Delo mesecev, upanje celotne vasi, je v blatu pod drevesi zgubljalo svojo vrednost. Vaščani so s težkim srcem gledali sadove svojega truda, ki so propadali pred njihovimi očmi, medtem ko je le nekaj korakov stran sušilnica samevala kot nedokončan spomenik slabemu načrtovanju. Zvečer, ko so se v zadružnem domu prižgale luči, je bil zrak napet. Na vrsti je bil nujen sestanek naprednih sil vasi.

Mladi sekretar organizacije Osvobodilne fronte (OF) je stopil pred zbrane vaščane. Na obrazu se mu je videla samokritika, a tudi odločnost. »Tovariši in tovarišice,« je začel z resnim, močnim glasom, ki je odmeval med golimi stenami. »Kar se je zgodilo z našo sušilnico, je resna lekcija za vse nas. Res je, Obnovitvena zadruga v Otaležu je odpovedala. Pokazali so oportunizem, pomanjkanje organizacijskih sposobnosti in niso znali pravočasno zagotoviti planskih nalog. A poglejmo resnici v oči – kje smo bili mi? Kje je bila naša terenska organizacija OF?«V dvorani je nastala tišina. Možje so povesili poglede.» Mislili smo,« je nadaljeval sekretar, »da je gradnja le stvar krajevnega ljudskega odbora in zadruge. Prepustili smo se slepemu zaupanju in nismo vršili družbene kontrole. Naša dolžnost, dolžnost organizacije OF v tej vasi je, da konkretno, vsak dan spremlja delo, opozarja na napake in zahteva odgovornost! Naš plan ni le papir, je zakon našega napredka. Tega ne smemo nikoli več dopustiti. Iz te napake moramo iziti močnejši, bolj budni in bolj organizirani!«

Besede so zadele cilj. Kljub izgubljeni letini zgodnjega sadja je v vaščanih znova zaživela trdna volja. Spoznali so, da sta gradnja nove družbe in izpolnjevanje načrtov skupna skrb vsakega posameznika in vseh organizacij, ne pa le uradnikov na papirju. Zunaj je začel padati jesenski dež, a v njih je že zrelo novo spoznanje za prihodnje bitke in delovne zmage.

POMANJKLJIVOSTI V DELU OBNOVITVENE ZADRUGE V OTALEŽU
Vir-Ljudska pravica 13.12 1947 št.267