Luč kulture pod Bevkovim vrhom

Zgodba o KUD »Mlakar Silvo« Otalež

Povojna leta na Cerkljanskem so bila polna izzivov, pomanjkanja in trdega dela. Kljub temu pa med ljudmi v vaseh pod slikovitim Bevkovim vrhom ni manjkalo tiste posebne, neulovljive iskre – želje po druženju, pesmi, gledališču in pisani besedi. Kultura na podeželju takrat ni bila luksuz; bila je nuja, ki je celila rane preteklosti in povezovala sosesko. V tem duhu se je rodila zgodba Kulturno umetniškega društva (KUD) »Mlakar Silvo« Otalež.

Korenine in povojno rojstvo (1946)

Uradna poročila iz leta 1953 razkrivajo, da so se korenine društva uradno pognale v letu 1946. To ni bilo naključno leto, saj je šlo za čas vsesplošne obnove in želje po novem začetku po dolgih letih fašističnega zatiranja slovenske besede. Društvo je takrat zavestno in ponosno nadaljevalo tradicijo Prosvetnega društva Janko Premrl Vojko Otalež.

Da je šlo za globoko zakoreninjeno kontinuiteto, dokazujejo tudi materialni ostanki. V rokah domačinov in v društvenih arhivih se je ohranilo nekaj dragocenih knjig, opremljenih s prvotnim, uradnim žigom, na katerem je pisalo: Izobraževalno umetniško društvo »Mlakar Silvo« Otalež. Ta žig je bil jamstvo, da se znanje in umetnost širita tudi v hribovite kotičke nad Idrijco.

Stebri skupnosti: Vodstvo društva

Uspeh vsakega podeželskega društva sloni na posameznikih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za skupno dobro. V Otaležu je to odgovornost nase prevzel Karl Peternelj, ki je kot predsednik odbora dolga leta stabilno in modro vodil društveno barko.

Leta 1953 je ob njem stala predana ekipa ožjih sodelavcev, ki so skrbeli za organizacijo, vaje, logistiko in nabavo gradiva. Ta častitljivi odbor so sestavljali:

• Ivanka Brejc
• Dominik Jereb
• Andrej Močnik
• Mohor Pavšič
• Franc Močnik
• Dorica Jeram
• Alojzija Rejc (v kasnejših zapisih naveden kot Alojzij Rejc)

Ti možje in žene so bili motor družbenega življenja, ki so po dolgih dneh trdega dela na strmih kmetijah zvečer prižigali luči v zadružnih prostorih in šolskih učilnicah, da bi med ljudmi širili prosveto.

Gledališki razcvet v treh vaseh (1951–1953)

Kulturno življenje pod okriljem KUD »Mlakar Silvo« ni bilo omejeno zgolj na center Otaleža. Društvo je imelo izjemno širok vpliv na širšem območju pod Bevkovim vrhom, kar dokazuje odmeven zapis v takratnem osrednjem časopisu Ljudska pravica iz leta 1951. Časnikarji so z navdušenjem poročali, da v okviru tega društva delujejo kar tri dramske skupine:

• Ena v Jaznah,
• druga v Otaležu,
• tretja v Plužnjah.

Med temi tremi skupinami je vladala zdrava, ustvarjalna tekmovalnost. Vsaka vas je želela pripraviti boljšo scenografijo, prepričljivejše kostume in privabiti več gledalcev iz sosednjih grap. Ta tekmovalni duh je rodil izjemne rezultate.

Leta 1953 so gledališčniki dosegli enega svojih vrhuncev z uprizoritvijo Jurčičevega Tihotapca. Zgodba o skrivnostnem življenju in tihotapljenju (ki je bila ljudem pod Bevkovim vrhom zaradi nekdanje rapalske meje še kako domača in blizu) je med gledalci močno rezonirala. Predstava je bila tako uspešna, da se niso ustavili le doma; z njo so se podali na gostovanje v sosednje kraje, kar je bil za tiste čase, ko so bile ceste slabe in prevozna sredstva redkost, velik logistični in kulturni podvig.

Pesem, ki je povezovala, in širjenje obzorij (1953–1954)

Poleg govorjene besede je v Otaležu močno odmevala tudi ubrana pesem. Pod taktirko zborovodje Mohorja Pavšiča je deloval močan mešani pevski zbor. Zbor je štel spoštovanja vrednih 26 članov. Pevska sestava je bila zanimiva in dinamična: v svojih vrstah so imeli 18 žensk in 8 moških. Njihove vaje so bile prostor druženja, smeha in ohranjanja slovenske pesmi, ki je skozi desetletja prej morala trpeti pritisk potujčevanja.

Hkrati pa je društvo opravljalo neprecenljivo vlogo pri izobraževanju ljudi. Knjižnica, ki so jo postopoma gradili in dopolnjevali z novimi knjigami, je do konca leta 1954 narasla na kar 406 knjig. Za kraj, kot je Otalež, je ta zbirka predstavljala pravo zakladnico modrosti, s katero so si domačini krajšali dolge zimske večere, ko sta vasi zunaj brenčala burja in sneg.

Veliko priznanje in sodelovanje s šolo (1954)

Leto 1954 je bilo za društvo izjemno plodovito in prelomno. Ob krajevnem prazniku so moči združili z lokalno šolo. Pod režijskim in organizacijskim vodstvom predanih domačih učiteljic, Slavice Bončina in Anice Škrabec, so na oder postavili igro Laži zdravnika. Sodelovanje med prosvetnimi delavci in vaškimi kulturniki je dalo predstavi poseben pedagoški in umetniški pečat, predvsem pa je povezalo mlajše in starejše generacije.

Trdo delo in visoka kakovost predstave nista ostala neopažena na regijski ravni. 20. februarja 1954 je Okrajni odbor Ljudske prosvete v Tolminu društvu izrekel uradno priznanje za uspešno ljudsko prosvetno delo. To je bila velika potrditev, da so te majhne vasi s svojo srčnostjo postale pomemben steber širšega kulturnega prostora na Primorskem.

Novo ime za novo obdobje

Konec leta 1954 se je društvo odločilo za korak naprej in se formalno preimenovalo. Ime KUD »Mlakar Silvo« se je umaknilo novemu nazivu: Prosvetno društvo »France Bevk« Otalež. Preimenovanje po velikem primorskem pisatelju, ki je s svojim pisanjem tako močno zaznamoval prav te hribe, grape in ljudi, je dalo društvu nov, simbolen zagon.

Pod tem novim imenom so takoj začeli aktivno delovati – v tistem obdobju so dvakrat nastopili pred domačim občinstvom in se dvakrat odpravili na gostovanje. S tem so dokazali, da se kulturni ogenj pod Bevkovim vrhom, kljub spremembam imen, nikoli ne bo ugasnil. Zapuščina teh povojnih zanesenjakov ostaja trajen spomin na čas, ko sta sosed s sosedom in vas z vasjo s pesmijo in igro premagovala hribovske strmine in gradila lepši jutri.