Kako je kip svetega Jožefa maja 1908 razdelil Otalež

Razdor pod cerkljanskimi vrhovi: Kako je kip svetega Jožefa maja 1908 razdelil Otalež

Maja 1908 je slovesna postavitev kipa svetega Jožefa v Otaležu nad Cerknem razkrila globoke razdore med vaščani in sporno finančno ravnanje domačega duhovnika. Medtem ko so krščanski krogi kip slavili, so liberalno usmerjeni kmetje protestirali zaradi dvoličnosti. Izkazalo se je namreč, da je bil že kupljen in skladiščen kip naknadno financiran z dodatno, izsiljeno nabirko.

Majsko sonce leta 1908 je v gorsko vasico Otalež prineslo nemir, kakršnega ljudje pod cerkljanskimi vrhovi niso pomnili že dolgo. Na zunaj je vse kazalo na praznik. Primorski list je ponosno oznanjal, da se za tretjo nedeljo po veliki noči obeta veličastna slovesnost – blagoslov novega kipa svetega Jožefa, zavetnika delavcev in preprostega ljudstva. Časopisne vrstice so slikale idilo: vsi vaščani naj bi složno, po svojih močeh in z lastno voljo prispevali krajcarje za svetnika. Iz Idrije so povabili celo slavnega govornika, beneficijata Franca Oswalda, gorečega krščansko-socialnega organizatorja. Govorilo se je, da bo s prižnice grmel o svetih idealih in vlival upanje v srca revnih kmetov.

A resnica v vasi je imela povsem drug obraz. Ko je prišel usodni 10. maj, je bila cerkev nabito polna. Domači duhovnik, ki so mu domačini po domače pravili »nunc Buda«, je daroval deseto mašo, gost iz Idrije pa je res grmel s prižnice. Njegov glas je odmeval med oboki, ko je ostro napadal »brezverske napredne očete«, napredne knjige in liberalne časopise. Verniki so poslušali – nekateri s strahospoštovanjem, drugi s stisnjenimi zobmi.

Pravi šok pa je sledil po končani pridigi. Gospod Oswald je stopil s prižnice, nakar je odjeknila nepričakovana novica: med mašo se bo pobirala miloščina, saj nov kip svetega Jožefa sploh še ni plačan! Med ljudmi je glasno zašumelo.

Prikrita resnica je končno prišla na dan. Župnik Buda je kip na skrivaj kupil že celo leto prej, šele pred pustom pa je ljudem sploh povedal, da namerava cerkev krasiti nov svetnik. Med revnimi kmeti, ki so komaj praskali skupaj denar za golo preživetje, je završalo. Izkazalo se je, da je župnik že od nekdaj izurjen v »fehtanju« za vinarje.

Napredni vaščani, ki so kasneje svoje ogorčenje prelili v časnik Soča, so začeli glasno šepetati o duhovnikovih nenavadnih metodah. Pri nauku za velikonočno spoved je denar pobiral kar neposredno v roko namesto v obrnjen klobuk, tako da nihče ni videl, koliko je kdo dal in kam je denar izginil. Z beraško palico je hodil celo v sosednje Cerkno. Čeprav je 3. maja ponosno oznanil, da je nabral že 256 kron in nekaj vinarjev, mu še vedno ni bilo dosti.

»Kdaj bo vendar dosti denarja za ta mali kip?« so se spraševali ogorčeni kmetje. Izvedeli so namreč, da je kip pred prihodom v vas celo leto »stanoval« nekje spodaj v Cerknem. »Koliko bomo morali zdaj plačati še za svetnikovo stanovanje?« je pikro odmevalo po vasi.

Otalež je tistega maja ostal globoko razdeljen. Na eni strani so stali tisti, ki so v novem kipu videli ponos in zavetnika. Na drugi strani pa so preprosti kmetje jezno ugotavljali, da župnik Buda zelo dobro loči napredne kmete od svojih zvestih vernikov – ko pa gre za pobiranje denarja, mu diši prav vsak vinar, pa naj bo napreden ali nazadnjaški.

Slovesnost se je končala in kip je ostal v cerkvi, med ljudmi pa je obviselo grenko spoznanje: za nujne življenjske potrebe kmet nima niti ficka, za cerkvene kipe pa meče stotake proč – nato pa vsi skupaj tožijo, kako slabo se jim godi.