Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih kmetov leta 1310

 30. julija 1310 Videm

Patriarh pooblasti notarja, da zasliši priče o prispevkih, ki jih običajno plačujejo patriarhovi kmetje v tolminskem okraju.

Ottobonus, po božji milosti, patriarh  svetega sedeža v Ogleju, William, notar Walterja, mu je izrazil svojo hvaležnost.

Bocchinanus, Fredericus, Johannes in Paulus, kolonisti iz vasi Plosine (Plužnje), gastaladija Tolmin, so nam razložili preko vas in vaših kolegov v naših zbornicah zgoraj navedene pogodbe.

V gastaldiji  Tolmin  so bili nekateri po krivici šikanirani in obremenjeni s tem, da so jih silili k plačilu
in storiti tisto, česar niso dolžni plačati in delati in do zdaj so imeli navado plačati in storiti.

Zato vam po ukazu vaše predanosti in naše milosti do navzočih v tem pogledu z velikim zaupanjem ukazujemo, da skrbno pregledate vse priče, ki jih želite pripeljati , potem ko ste prej prejeli telesno prisego. In da so njihova pričevanja in njihove izjave zvesto zapisane v pisni obliki ali z javnim poročevalcem v vaši prisotnosti,  kar je razumno koristno glede poslovanja našega kmeta.

 Antonio di Cividale . 

1310. 8. avgust. Čedad (Cividale). Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih oskrbnikov (masarijev) v Plusini, Tolsachu in Lasu.

Leta Gospodovega 1310, indikcija VIII, dne 8. vstopajočega avgusta, v Čedadu (in Civitate Austria), v Veliki cerkvi. Prisotni so bili častitljivi mož gospod Wolrico, arhidiakon Koroške, Ropretto, nečak Cassona, Francisco, sin Salamona iz Čedada, in drugi.

Pred Guillelmom, notarjem iz Čedada, nečakom gospoda Walterja iz Čedada, oglejskega kanonika, ki mu je prečastiti oče gospod Ottobonus, po Božji milosti patriarh svete oglejske stolice, zaupal v zaslišanje spodaj zapisane priče.

Lucillus iz Tulmina (Tolmina), priča, ki so jo predložili Federicus in Johannes de Plosina ter Paulus de Las, v svojem imenu in v imenu svojih tovarišev oskrbnikov (masarijev) omenjenega gospoda patriarha iz pokrajine Plusina v tolminSki uredi (castaldia), da bi dokazali tisto, kar so sami gospod patriarhu in oglejski cerkvi iz Plosina in tiste pokrajine dolžni plačevati in opravljati po pravu, ter kar so mu bili do sedaj navajeni plačevati in opravljati. Prisegel in vprašan, naj pove resnico, je pod svojo prisego dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petdeset let, da je bila Plusina in tista pokrajina pustota ali zapuščena, in slišal je govoriti, da je gospod Johannes Longus, ko je bil tolminSki uradnik (castaldio), naselil in dal v zakup vasi v pokrajini Plosine za določeno činžo, ki se plačuje gospodu patriarhu, in ne za kakršne koli tlake (collectae) ali mesnizo [1] ali katero koli drugo pravico.

Prav tako gospod Odorlicus Longus iz Čedada, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da je v času gospoda patriarha Gregorija gospod Johannes Longus, njegov oče, ki je bil tolminSki uradnik, naselil v Plusini in dal v zakup hube (mansi) v velikem delu z ljudmi, ki jih je pripeljal z druge strani gore Oslice, ne da bi od njih jemal tlake ali mesnizo ali drugo pravico, razen činže, ki je vsebovana v knjigah gospoda patriarha.

Prav tako istega dne v Čedadu, v cerkvi sv. Tomaža, ob prisotnosti gospoda Jacoba, duhovnika omenjene cerkve, Guillelma, nekdanjega gospoda Galangana, in drugih, pred omenjenim Guillelmom itd. Jacobus de Locha Reutarius [roftar/novolaznik], predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve, da je bila tista pokrajina Plusina zapuščena ali pustota in je ostala takšna dobrih trideset let, kasneje pa, v času gospoda patriarha Raymunda, kar je sedaj približno petindvajset let, so bile po ukazu omenjenega gospoda patriarha v Plosini naseljene tri vasi, in sicer vas Plusine in Tolsach, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaindvajset novih denaričev, in vas Las, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaintrideset denaričev; četrta vas iz iste pokrajine pa je še vedno zapuščena. In nič drugega niso plačevali, niti se iz teh treh vasi gospodu patriarhu ne sme plačevati v tlakah ali mesu ali drugih pravicah, niti oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine ali opravljati kakršnih koli robot (angariae).

[1] Slovanska beseda, ki pomeni davek na klanje ali klavnico.

Prav tako Jacobus de Corithnich Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj trideset let, da so oskrbniki iz Plusine in Tolsacha navajeni in dolžni letno plačevati gospodu patriarhu sedemnajst funtov denaričev in dva denariča za vsako hubo, oskrbniki iz Lasa pa plačujejo šestnajst funtov in dva denariča; vendar je kasneje dejal, da oskrbniki iz Lasa plačujejo le šestnajst funtov denaričev za vsako hubo gospodu patriarhu. In omenjeni oskrbniki ne plačujejo ne tlake, ne mesa, ne mesnize ali katere koli druge pravice, niti niso dolžni graditi mostov čez Tolminko ali v tolminSki pokrajini, saj gradijo mostove v svoji pokrajini, niti niso dolžni opravljati kakršnih koli robot. In dejal je, da imajo med seboj enega rihtarja (richtarius), ki zbira pravice gospoda patriarha in ne plačuje činže za svojo hubo, ker oskrbuje tolminSkega uradnika in njegove sle s stroški, ko med njimi potekajo sodni dnevi (placita). In dejal je, da omenjeni rihtar obvesti tolminSkega uradnika, če med njimi pride do kakšnega spora, in tolminSki uradnik med njimi deli pravico. Prav tako je dejal, da se spominja, da je bila četrta vas, ki se je imenovala Jasim iz pokrajine Plusine, ki je sedaj pustota, oddana v zakup in so za vsako hubo gospodu patriarhu plačevali dvaintrideset denaričev in nič drugega, desetino pa kapitlju čedajske cerkve.

Prav tako Hermannus de Locha Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petindvajset let in več, da so bile omenjene vasi Plusina, Tolsach in Las naseljene tako, da so bili oskrbniki teh vasi navajeni plačevati in so dolžni letno gospodu patriarhu, in sicer za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha eno marko minus dvaindvajset denaričev, za vsako hubo iz Lasa pa šestnajst funtov denaričev, in nič drugega niso dolžni plačati; in če se jim vzame kaj drugega, se jim godi nasilje in krivica; in med seboj imajo enega rihtarja, ki zbira in upravlja pravice gospoda patriarha.

Prav tako Albrettus de Tradisca Reutharius, predložena priča, prisežen, je dejal:

Da se spominja in ve, da so omenjene vasi ostale dobrih šestintrideset let pustote, kasneje pa sta Wolricus de Caminich in Jacobus de Cadroch šla h gospodu patriarhu Raymundu in od njega dosegla, da jima je dal dve hubi v vasi Tolsach, tako da za časa svojega življenja nista plačevala ničesar od činže, ampak sta bila rihtarja in sta privabila druge oskrbnike, da so naselili omenjene vasi, tako da so za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha plačevali in so bili navajeni plačevati sedemnajst funtov denaričev in dva denariča od činže, za vsako hubo iz Lasa šestnajst funtov denaričev, ter za vsako hubo iz Jasima, ki je sedaj pustota, štiri funte denaričev; in o tem so imeli od omenjenega gospoda patriarha listine oziroma privilegije, kot so govorili, in da se po pravu nič drugega ni smelo plačevati niti niso dolžni, in če se od njih zahteva več ali se jih poleg tega nadleguje, se jim godi nasilje in krivica.

Prav tako Nicolaus de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., se v vsem strinja z omenjenim Albrettom, razen tega, da dodaja:

Da omenjeni oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine.

Prav tako Rodulfus, čevljar (calcifex) iz Coritnicha, je dejal v vsem in skozi vse enako kot omenjeni Nicolaus.

Prav tako Michael de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da ve, da oskrbniki omenjenih vasi Plusina, Tolsach in Las plačujejo činžo, kot je zgoraj zapisano, in nič drugega niso dolžni plačevati od tlake ali drugih stvari, niti graditi mostov drugje ali opravljati drugih pravic ali robot.

Prav tako Haynricus de Corithnich, priča itd., je dejal:

Da so ljudje in oskrbniki iz Plusine in Tolsacha za vsako hubo [plačevali] sedemnajst funtov denaričev že petindvajset let, od časa, ko so bile omenjene vasi v času gospoda patriarha Raymunda naseljene, ter so letno dolžni in navajeni plačevati gospodu patriarhu za činžo; in strinjal se je z zgoraj omenjenim gospodom Hermannom de Locha, dodajajoč, da se je za vsako hubo v vasi Jasim v času, ko je bila dana v zakup in naseljena, letno plačevalo dvaintrideset denaričev. Vendar po pravu niso dolžni plačevati nič drugega, ne dajati tlake, ne mesa ali mesnize ali drugih pravic, ne graditi mostov v tolminSki pokrajini ali drugje, niti v njihovi pokrajini, niti opravljati kakršnih koli drugih robot ali izrednih robot (parangariae); res pa je, da plačujejo desetino čedajskemu kapitlju in so jo bili navajeni plačevati; in imajo enega rihtarja med seboj, ki za svojo hubo ne plačuje činže, ampak zbira pravice gospoda patriarha; in če se jih obremeni preko predhodno navedenega, se jim godi krivica, nasilje in škoda.

Prav tako Volricus de Corithnich, priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Haynricom.

Prav tako Aynricus de Tradisca, predložena priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Aynricom de Corithnich, razen tega, da je dejal, da verjame, da so bile omenjene vasi naseljene že pred približno čtyrintridesetimi leti.

Prav tako Janisus de Corithnich in Janisus, imenovan Lupus [Volk] iz Corithnicha, predložena priča kot zgoraj, sta dejala in se strinjala s predhodno omenjenim Haynricom de Corithnich.

Notar Antonius iz Čedada. Arhiv notarjev, Videm (Udine).

Vir- Archeografo Triestino 1887

 

Poselitev krajev rihtarije Plužnje

 V zgodnjem srednjem veku so bili kmetje večinoma nesvobodni ali podložni ljudje, imenovani massarii (tudi coloni), ker so pripadali posestnemu kompleksu (massa); njihove kmetije so se imenovale massariciae (casae). Lastninska pravica na njihovih kmetijah je bila preklicna, vendar je zaradi nenehnega obnavljanja lahko dejansko postala dedna. Od 13. stoletja se je prosto zakupništvo razširilo iz Italije najprej v Furlanijo zahodno od Soče, pozneje pa tudi v dejansko Goriško grofijo. Mnogi kmetje so postali začasni najemniki s svobodo gibanja in pravico do odpovedi pogodbe. Časovni najem je bil kratkoročni ali dolgoročni. Pismo, ki ne presega 29 let je bilo sklenjeno pisno (z libellusom), zato se kmetje, ki so bili v tako ugodnem pravnem položaju, imenujejo libellarii.

Okoli leta 1260 sta patriarh Gregor in okoli leta 1285 patriarh Rajmund ponovno poklicala Nemce na območje, kjer so nastale vasi Plusina (Plužnje) , Tolfach (Otalež)  in Las (Lazec) . Patriarh Bertrand je potrdil pravice štirih prvo imenovanih nemških krajev s privilegijem dne 1. aprila 1346 Videm. Tamkajšnji kmetje so morali patriarhu plačevati le letne obresti v denarju: 32 pfenigov za vsakega kmeta , v Plusini in Tolsachu 138 pfenigov in v Lasu 128 pfenigov. Sodniki (rictarii) teh nemških krajev  niso plačali ničesar, morali pa so dati Gastaldu v Tolminu  kosilo in večerjo, ko je obiskoval te kraje za sodne namene; kmetje so morali storiti enako ali pa plačati v zameno 3 četrt pfeniga ( 120 Pf.) na sv. Mihael dan. Ob odhodu iz vasi je moral kmet zapustiti tretjino svojega premičnega premoženja, verjetno kot nakazilo. Na gastaldovo zahtevo so morale nemške skupnosti končno poslati deset mož peš z orožjem in zalogami, da so stražile grad v Tolminu.

Vir- Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte -Avstrijska cesarska in pravna zgodovina 1894

Razmišlanja ob poti

O ALKOHOLNIH PIJAČAH IN ŽGANJU Z RAZNIH ZORNIH KOTOV.

Na kuhanje žganja pri nas, tam med Cerknem in Idrijo v vasi Plužnje, ki leži v strmini in ni ravnine niti za dvorišče ob hiši, mu pravimo »šnaps« ali »žgajne«, me vežejo mnogi, prijetni in neprijetni
spomini. Pogosto jih obujam, saj mi je bila to pozneje priljubljena dejavnost...

Čisto majhen sem še bil, ko me je oče prvič peljal na več kot pol ure oddaljen travnik z obilico sadnega drevja. Bilo je v času cvetenja. Oče me je na mojo prošnjo vzel s seboj, saj je želel videti, kakšna bo letina. Vsa drevesa so bila v cvetju.

»Letos bo sadja dovolj« je dejal, »imeli ga bomo dovolj za klet, posušili ga bomo, napravili mošta in žganja«, je zadovoljno pripovedoval. Vem, da sem sveže sadje in pozimi zlasti suhe hruške rad jedel, zato je tudi mene razveselila očetova ugotovitev, da bo dobra letina.

Dolgo si je ogledoval visoko hruško, imela je deblo, da ga nisem mogel objeti in bila je prepolna cvetja. Obraz mu je žarel od zadovoljstva. »Če ne bo kakšnih vremenskih neprijetnosti, nam bo dala dovolj hrušk. Nekaj malega jih bomo pojedli, saj so okusne le zmehčane, obdržijo pa se le malo časa, veliko jih bomo posušili, napolnili bomo 100-litrski sod mošta in tudi kar nekaj okusnega žganja bomo naredili. Letos jih boš moral že pomagati pospraviti; pomagal mi boš pri stiskanju mošta in predvsem pri kuhanju žganja«, je razpredal svoje misli.


Do našega travnika s sadjem ni bilo nobene vozne poti. Le dobro shojena steza, po kateri smo pogosto hodili, je vodila do parcele. Vse boljše sadje smo morali navkreber nositi domov v koših. To je bilo kar
naporno, saj smo v koše naložili čim več, da smo jih čim prej pospravili. Le tisto sadje, ki se je pri trganju poškodovalo in je padlo na tla, plodove velike lesnike, ki je sicer obrodila prav lepa, rdeča jabolka in manjše tepke smo v vrečah spravili kakih 100 metrov navzdol do ceste, ki je bila speljana ob reki Idrijci. Tja jih je potem prišel z vozom, imel je vprežena dva močna vola, iskat sosed z večje kmetije. Ta prevoz pa je moral oče odslužiti z dvema dopoldnevoma košnje.

Takrat smo bili pod Italijo, kamor je tudi naša vas pripadla po prvi svetovni vojni. Kuhanje žganja in posest kotlov je bilo seveda prepovedano. Vendar smo kotel, skrivali smo ga na podstrešju, imeli
mi in še nekateri. Mošt pa smo lahko stiskali in če so po naključju prišli karabinerji, ti so imeli kasarno v sosednji vasi, jim je oče rekel, da bomo naredili mošta, zato smo vedno, kadar smo mleli sadje za
žganje, morali imeti pripravljeno tudi stiskalnico za mošt in v njej vsaj eno prešo z nekaj mošta, da smo ga lahko karabinerjem postregli in jih prepričali. Čeber, v katerega smo nalagali zmleto sadje za žganje,
pa je bil dobro skrit za nekakšno špansko steno, zadaj za svinjakom.

Posebna težava je bilo kuhanje žganja. Tega si v vasi niti v sanjah nismo upali početi. Zato je kar precej vaščanov to kaznivo dejanje počelo v kakih deset minut oddaljeni grapi, po kateri je tekel potok, ki
običajno ni presahnil. Vode za hlajenje je bilo torej dovolj. Tam je oče, ki se je bil izučil za zidarja, sezidal dobro peč, narejeno prav za kotle, ki smo jih imeli v vasi - vsi so bili enaki, če se prav spomnim,
okoli 60 litrov veliki. Do tja smo morali prenesti drva in seveda drozgo, ko je bila godna za kuhanje. Zelo smo morali paziti, da smo odpravili vonj po žganju. V ta namen smo v bližini kurili kako staro gumo ali kaj podobnega, da je smrdelo.

Ker pa je naša hiša stala ob cesti, po kateri so karabinjerji pogosto prihajali, tudi prenos drozge ni bil varen. Zato me je oče vedno, preden jo je bilo treba odnesti, poslal na oglede v vas. Moral sem pogledati v gostilno, saj so se tam karabinjerji pogosto ustavljati. Če so bili tam, je moral čakati, da so odšli, jaz pa sem pred gostilno ugotavljal njihov odhod. Če jih ni bilo, sem moral na konec vasi, od koder se je proti kasarni videlo blizu 2 km ceste. Če jih tudi na poti ni bilo, je lahko drozgo odnesel v grapo. Spomnim se, da smo si izposojali dve večji posodi s kovinskimi ročkami. Napolnil jih je, nataknil na močnejšo palico čez rame in odnesel. To je bila ravno pravšnja mera za en kotel.......

DOGODEK ŽE IZ ZRELIH LET

Ko sem bil že stalno v Ljubljani, sem še vedno rad hodil pomagat kuhat žganje v Plužnje. Z očetom sva ga zdaj lahko kuhala doma in naporov je bilo bistveno manj. Bilo je le nekaj dni za tem, ko je umrl
oče mojega sošolca iz drugega konca vasi. Zato sem sošolca iz nižje gimnazije, ki šolanja ni nadaljeval, med kuhanjem šel obiskat. Okoli njegove hiše je zelo prijetno dišalo po žganju.

»Dober dan, vse naokoli tako lepo diši, kaj si žganje polil?« sem ga vprašal.

»O, to mi pravijo tudi sosedje. Nič nisem polil, le tako lepo diši že 14 dni. Imeli smo veliko češpelj in napolnil sem 200-litrski čeber. Kuhal bom takoj, ko boste vi končali in bo kotel prost«, je veselo pripovedoval.

»Ne vem, če bo to dobro«, sem pristavil. »Zdi se mi, da je tebi žganje izhlapelo.«

Sošolec, povsem nevajen, saj je oče nenadoma umrl in je ostal brez izkušenj, me je preplašeno pogledal, nato pa odvrnil:

»Kaj misliš resno?«

»Bojim se, da resno.«

Čebra ni zatesnil in žganje je zares izhlapelo. Ko je začel kuhati, se je o tem prepričal. Vsebnost alkohola v nangi je bila tako majhna, da se ni splačalo nadaljevati. Vso drozgo je potem vrgel stran. Da,
tudi to se zgodi neizkušenemu......

SPOMIN NA SVOJA OTROŠKA LETA

Ali je bilo jeseni 1939 ali 1940, se ne morem spomniti. Vem, da sem že hodil v italijansko šolo. Oče me je vzel k sebi, ko je kuhal žganje vso noč. Nosil sem drva, skrbel za ogenj, meril količine pretoka
iz cevi in menjal litrske lončke, ki sem jih postavljal pod cev, izpod katere je tekla nanga, mi smo ji rekli »siraka«. Vmes sem pogosto zadremal.

Ko je preveč zagorelo in je bil curek premočan, me je oče takoj zbudil.

»Pri kuhanju žganja ni počitka«, je dejal.

Ob kotlu moraš stalno paziti, da je ogenj pravilen, da so vsi stiki dobro zatesnjeni, da pravočasno menjaš posodo. Veš, tudi »siraka« ne sme teči z debelim curkom, to se pozna pri kakovosti žganja. Se posebno pa moraš paziti pri drugi prekuhi, ko sme biti curek zelo tanek, toliko, da ne kaplja, sicer ima žganje okus po prižganem. Ko boš velik, boš občutil razliko med našim žganjem in tistim, ki ga kuhajo pri sosednjem kmetu. Tam naložijo v peč polno drv, pustijo in gredo po drugih opravilih. Ko se vrnejo, je le še žerjavica in iz cevi le kaplja. Potem zopet naložijo polen, da se ogenj razgori in gredo.

Slab okus njihovega žganja je očiten.«

Oče me je večkrat poučil, kako je treba pri enostavnih sredstvih krotiti ogenj. V vodi je stalno namakal debelejšo hrastovo desko, široko ravno toliko, da je šla skozi vrata peči. Ko sva delala drugo prekuho je
bil na ogenj posebej pozoren. Pogosto je otipaval kapo kotla in ko je bila cev kape vroča, je potisnil desko na ogenj in s tem zmanjšal gretje. Čim se je kapljanje razpotegnilo v curek, je najprej po vnaprejšnjih izkušnjah natočil predvideno količino, nato še podstavil kozarec, poskušal, vonjal in po potrebi še malo odvzel, da ne bi pokvaril žganja. Čim se je curek začel malenkostno debeliti, ga je z omenjeno namočeno desko reguliral. Ves čas je tudi pazljivo opazoval vse stike, namakal ilovico, ki je služila za izolacijo in pazil, da ne bi kje kaj uhajalo. Zelo »siten« je bil po mojem mnenju tudi pri čiščenju kotla, kape in cevi. Vse je zares temeljito opral. Na dno kotla je vedno pazljivo razprostrl pšenično slamo tako, da ne bi skoznjo na dno ušli drobci drozge. Obtežil jo je s štirimi izpranimi manjšimi kamni, ki jih je bil prinesel iz Idrijce, da ne bi bili ostri. Hranil jih je iz leta v leto. Kako
ugotoviti, koliko vode naliti v dno kotla in kako najbolj optimalno razredčiti drozgo, mi še danes ni jasno. Vem pa, da se je pogosto jezil, ker so kotel po izposoji pogosto prinesli slabo opran, z vidnimi ostanki prismojenosti....

Oče mi je res vcepil v zavest natančnost, ki je potrebna pri kuhanju žganja. Vem, da so vsi gosti .paše žganje hvalili in spraševali očeta, kako ga pripravlja, da je mehko, prijetnega okusa in vonja, čeprav je
bilo močno, saj je ohlajeno imelo več kot 50 odstotkov vsebnosti alkohola. Tudi flaškone, tako smo rekli večjim steklenim posodam, je vedno temeljito opral....

SPOMIN NA DOGODIVŠČINO IZ MOJE MLADOSTI

Bilo je zagotovo oktobra 1940, star sem bil dobrih sedem let. Z očetom sva v tisti grapi komaj začela z drugo prekuho nekje pred polnočjo. Pravkar se je napolnila posoda drugega litra, ki naj bi jo
zamenjal in pretočil v flaškon. S pomočjo lijaka sem to dobro opravil, ko pa sem hotel natočeno dobroto zamašiti, mi je spodrsnilo. Padel sem, prevrnil flaškon, se precej udaril in zlil večino žganja.

Kako se je oče razjezil! Kako hudo mu je bilo za tisti poldrugi liter zlitega žganja! Kregal me je, vpiti si ni upal, mi rekel, da sem neodgovoren pobalin in mi sploh naprtil ploho slabih besed. Na to, da
sem se pošteno udaril, da me boli, ni niti pomislil. Sam pa o svoji bolečini sploh nisem smel potarnati. Oče je bil hitre jeze, a kmalu se je pomiril in do jutra sva brez nezgod iztočila vse žganje. Venomer pa
je tarnal, kako škoda je tistega, ki je šlo po zlu.

Vir- 

Knjiga - Kada se rakija pali se žajfa 2003 Peter Svetik

Peter Svetik, diplomirani ekonomist in inženir geodezije, je bil rojen v Plužnjah, občina Cerkno, leta 1933. Poklicno se je ukvarjal z geodezijo, informatiko, kartografijo, urejanjem prostora in dokumentacijo, ljubiteljsko pa s turizmom, kulturo, pisanjem in urednikovanjem ter novinarstvom. Umrl: 11. september 2011, Ljubljana.

Sejni protokoli

....deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.

Deželni odbor predlaga s poročilom 22. 2 1908 štev, 1743 da bi se tri ceste v cerkljanskem okraju uvrstile med okrajne in sicer:

a) občinska cesta, ležeca v Sentviškogorski občini
od državne ceste pod Tilnikom do selišca Tilnik;
b) občinska cesta, lezeča v cerkljanski županiji,
od državne ceste na Travniku do vasi Otalež.
c) občinska cesta iz Cerkna v dolenje in gorenje
Novake.

Vodovod Jazne

Vodovod Plužnje

Studenec 

Vir -Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.  Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contre principesche di Gorizia e di Gradisca.

Ustanovitev občine Otalež leta 1883

Leta 1882 deželni poslanec Josip Tonkli na seji deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov poda vprašanje in zahtevo za ustanovitev nove občine Otalež .

"  Gre se za občino Otalež, ki je dobre tri ure oddaljena od sedeža cerkljanskega župana. Če posameznik želi zaradi službe ali opravkov do župana v  Cerkno  potrebuje 3 ure hoje in opravki na občini mu lahko vzamejo  še 3 ure in ponovno rabi 3 ure, da se vrne v svoj dom. Tako bo  preživel 9 ur časa, ki bi ga lahko bolje izkoristil doma. Zato ali ni pošteno, da ta občina uživa ugodnosti svojega župana?

Sklep deželnega zbora.

Glede na to so otaleški komunisti ponovno predlagali zahtevo za izločitev iz Cerkljanske krajevne občine in konstituiranje le te kot samostojne krajevne občine s prošnjo. 21. junija 1882 pod št. 2687.

Občinski svet je z dekretom  dne 8. julija 1882 št. 2687 poslal prošnjo na občino Cerkno , da Otalež posreduje izide glasovanja volitev , ki se bodo vršile 23. januarja 1883 .

Volivci vseh treh volilnih teles so se z veliko večino glasov izrekli za ločitev popisne občine Otalež od krajevne občine Cerkno in ustanovitve  lastne krajevne občine.

Otaleški komunisti utemeljujejo svoje vprašanje z dejanskimi okoliščinami, da ima ta popisna občina sama po sebi zelo obsežno obrobje, sestavljeno iz več zaselkov, med seboj zelo oddaljenih drug od drugega, tako da je treba 3 ure hoje prehoditi z ene strani na drugo od središča , kjer sta cerkev in občinska šola ; razdalja od te osrednje točke do sedeža urada županstva v Cerknem je 3 ure hoje , od njene meje s Kranjem  pa 4 ure .

Občina je glede na to ogromno razdaljo že trenutno prisiljena vzdrževati določen kurzor ;Oddaljenost članom občinskega sveta in vsem, ki hočejo in imajo opraviti s posli na županiji v Cerknem povzroča veliko stroškov, veliko izgube časa in veliko truda; zaradi znatne oddaljenosti urada župana je zanemarjena tudi lokalna policija v Otaležu in s tem tudi nadzor nad občinskim premoženjem, zato je zahtevana ločitev upravičena.

Pobudniki dokazujejo, da razpolagajo z zadostnimi sredstvi za kritje stroškov uprave želene krajevne občine, ker razpolagajo z občinskimi sredstvi v vrednosti f. 15 do 2 tisočakov in državno obveznico v višini f. 1000 in plačanami neposrednimi davki f. 1518:63 V. A.

Skupnost ima tudi izobražene ljudi, ki znajo brati in pisati in so sposobni zagotoviti urad občine , poslance in občinske svetnike med prebivalci , ki šteje 1400 duš.

Vse te trditve potrjuje tudi občinski urad Cerkno v svojem poročilu preds. 12. maja 1883, št. 2254 in iz vsega tega izhaja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji , ki jih predvidevata člena civilnega zakonika za ustanovitev nove občine Otalež

Tudi po ločitvi Otaleža bo lokalna občina Cerkno imela več kot 4000 prebivalcev in bo ostala več kot zmogljiva, da bo lahko nosila bremena občinske uprave.

Vir -Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.  Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contre principesche di Gorizia e di Gradisca.

Matična knjiga poročenih

Vaščani  vasi Lazec , Plužnje , Otalež in Jazne  poročeni v župnijo Jagršče

Od leta 1824 do leta 1910

Vir- Matricula online 

https://data.matricula-online.eu/sl/

Franica

 

Zidano kapelico nad Slabetovo domačijo prizadevno odnaša boter čas. Njegov trud je na videz neopazen, a kaj pomaga.

V travi brne kobilice, v nebo si ptice sekajo svoje poti. Obzorja so prevetrena, široka kakor zmeraj. Za hrbtom čutim, kako temni smrekovje in živo vidim, da se pod korakom vdajajo igličava tla. Podrasti ni. Le kjer je v sklenjenih krošnjah zazevala vrzel, se je začasno nekaj zgodilo: malinovje, bobovše ali kaj takega.

Kozolca, dolgega samca, ob katerem smo vedno prihajali do kapele, ni več. Late so si nehale rezati nebesni prostor, poletele so, nekdo si jih je vzel. Neke bližnje pomladi bo prešerno cvetoči žafran pozabil na dolgoletnega varuha. Poiskal si bo novega.

BEVKOV VRH

Kdaj pred 1960. letom nas je oče pripeljal nanj? Kdo ve! V hiši so imeli gostilno, celo planinsko zavetišče. Tu sem menda prvič gledal televizijo. Rdečelični gospodar, so namigovali, je bil znajden človek, posebno nekdanja italijansko-jugoslovanska meja mu je prav prišla. A brez sprenevedanja se je nasukal čas, ko je zbledela rdečica prijetnih lic; tedaj je tudi hiša zaprla svoja vrata... Meni je zadoščalo. Bilo je dovolj za prvi zamah. V gimnazijskih letih me je pomlad nagnala v breg. Tod sem prvič sledil žafranovim poljanam. V zgodnjem aprilu. Od Ta lesene noge na Lužniku me je poneslo, izpod Znojil sem nekako zašel v Zgornje Jazne, naprej pa se je bilo treba le dobre smeri držati. Kako sem pil tiste ure! Barve so plamtele v dušo, božal sem jih od blizu in daleč. Ponesel sem jih s seboj in doma sem jih (še so sledovi) spustil iz vajeti. Morda je bilo prvič, da me je zanašalo v navidezno odsotnost.

Da, kadar dahnem »Bevkov vrh«, je zraven tudi: žafran! Nekaj pozneje (rekli smo - partizanski pohod) se je vsa idrijska gimnazija zapodila skozi Jazne in Otalež na vrh. Na Slabetovem senu smo celo prespali. Večer ob kresu sploh še ni ugasnil. Niti do danes ne!

V študentskih sobotah in nedeljah sem oral naše govce. Iz dna segajoči grebeni so mi postali domači, naj sem jih prebiral zvrha ali od spodaj. Naenkrat, neodvisno od očeta, so se mi vpili v žile. In družina, o kateri vsi mladi razmišljajo plašno in upajoče, se mi je utrnila tod, prav ti razgibani svetovi so se nama sprevrgli v odločitev, ki je ni bilo več mogoče izpodbiti. Da, vem, bil je tam starikav kozolec in žefran pod njim, bila je kapelica. V pomladnem mrču je dehtel Cerkljanski Vrh...

STENE NEKEGA ŽIVLJENJA

Danes je enako plav dan. Sonce. Tisočere nedorečenosti so obsedele v globini neba, od tam klestijo moje ure. V vsakem pogledu je nekaj starega, že znanega. Trave so, kakršne so, kapelica je videti dobra - se dol proti Ravni pase živina? Z očmi grem po ljubem svetu in si govorim: To bo to, to bo ono. Porezen je od sile, Kojca ponižnejša. Črna prst obvlada strmine, Vogel se prebrisano tišči Žabniškega Kuka, Jalovnik s Kobiljo glavo je strašno podoben Poreznu, Krn se zateka v pravljico, Masore so prerade temne, Sv. Ivan straži Šebrelje, na Straži komaj razmišljajo, kam gredo vode, nekje sredi poti do Porezna se dolini vdaja Cerkno, grebeni mrkajo k Idrijci, Bači, Cerknici, Hobovščici, Kopačnici, Kanomljici, Sjavnici; v Otuško, Kozarsko, Orehovsko grapo... Steze so nevidna zlata pajčevina, vidiš jo, če veš zanjo; ceniš jo, če jo imaš v nogah.

 Ja! Vržem se vznak. Med travnimi bilkami, vetrom in skoki kobilic se v nebo podajajo poti. Saj so plave!

Ena, prav zložna, vodi od pretepenega Veharša tu pod menoj. Cestnega klanca je konec v ostri rajdi. Če bi maloprej izpustil prijetno bližnjico, bi jo lahko zdaj navižal v Kotnik. Kar po njihovi Dolini ali pod obcestnimi krošnjami kotniškega Črnega vrha. Z leve bi mi nagajala Ta velk in Ta mal Candr, z desne bi blažile poglede travnate Strpetnice. Mimo njive - zelnika bi jo mahnil, ob strani bi se ustopila trdna kmečka hiša, obnovljenega hleva bi skoraj ne bilo videti, kozolec doplar s samcem v podaljšku bi se skrival med tepkami, jablanami in češpljami. Pod kratkim travnikom in potjo, ki zavija k njivam in na Krog, bi me srečala stara zidana bajta. Tam še stoji zgolj zato, ker ni nikomur prav posebej napoti. Njena dva prostora sta le še ropotarnica, odslužena kmečka krama je zapolnila praznino. Okna so slepa, okvirji sprhneli. Kje so že šipe? V kot je stisnjena in založena krušna peč. Gorke so se zadnji tiščali posoški begunci med prvo svetovno vojno. Deset let prej, 1904. leta, pa je v osiroteli samoti življenje opletalo z devetnajstletno Franico Mravlje.

ŽIVLJENJE V BENDETOVI BAJTI

Njeno, Franičino zgodbo že dolgo spravljam skupaj. Kdove, jo bom kdaj v celoti spoznal?

Naj začnem brez oneganja: bila je bajtarska. Njen oče Janez, letnik 1852, je služil kot hlapec, v zimskih mesecih je vešče klal prašiče, čez poletje je rudaril v trboveljskih jamah. Obseden je bil s služenjem vsakodnevnega kruha, s svojimi otroki, se zdi, ni mogel ustvariti prisrčnejšega stika. O njem malo vem. Njegov rod morda ni bil prav iz Cerkljanskega vrha - ali pa, njegova mati Katarina se je prej nekam domače pisala Feltrin. Slišal sem, da je Franica v soseski imela sorodnike, Mravljete, ena od sestričen jo je menda učila klekljati. A ta del zgodbe je nejasen.

Več vem o Franičini materi Mariji. Njen sočen priimek Gruden je izhajal iz skromnega Savirjevša v Stari Oslici. Bil sem tam in občudoval staro lesenjačo v hudem bregu nad potokom nedaleč od Sovodnja. S Franico sta skupaj pretolkli skoraj 19 let, bili sta si zato bližji, kot se bližina po krščansko razume. A naj povem o Savirjevšu: Grudnova, oče Janez in mati Marjana (Kacinova), sta bila otroke prisiljena navižati v novo revščino, vendar se je eden od njih, tudi Janez, spreten in nadarjen, izučil in postal kar uspešen cerkven rezbar. Največ je delal po Dolenjskem, sem slišal. Domov je prihajal ves čeden in po gosposko napravljen. Njegovi obiski so bili gor do Slabeta in Lajš prav odmevni. Imel je brata mežnarja nekje v Poljanski dolini (a tudi to ni zanesljivo).

Mravljeva mlada dva sta se 1. februarja 1875. poročila, že prej sta se dogovorila z Bendetovimi v Cerkljanskem Vrhu 115. Njuno bajtarsko življenje se ju je lotilo v prijetni koči iz brun, Bendetovi bajti, ki je stala nekako sredi poti med hišo in današnjo cesto. Senco ji je dajala krošnja mogočnega drevesa. Bil je topel, svetel domek z vežo v kuhinji in spalnico v hiši, s komaj spoznavnim podstrešjem pod slamnato streho in drobno kletjo. Stala je v zavetju, podobno kot mogočna Bendetova hiša. Ta je bila vsa bela, okrašena z obsežnim gankom, gajtrami v oknih in klesanim portonom. Njive so bile gladke kot danes, svet prikladen za kmetovanje. Tu sta se ustalila, tu je Marija spravila na svet njunih osem otrok. Z gospodarjem in njegovimi sta se razumela, delo je bilo skupno in že desetletja umerjeno na pomlad, poletje, jesen in zimo, čas se je ravnal po soncu in koledarju. Kaj bi z uro! K maši je zvonilo v Cerknem ali v Novi Oslici. Prazniki so bili dovolj razsodno ukleščeni med delavnike in gospodove dni. Sprijaznenje z nebom je naklanjal Bog, vdanost je obležala med njivami in senožetjo. V brezdelnih urah je zvenelo malo besed. Težke čase so premolili, bolečino je pila zemlja. Razori so bili široki, prav zlahka se je stopilo počez, ne le vzdolž.

MATI IN HČI

Marija je rojevala: 1876. Andreja, 1878. Marijo, 1880. Katarino, 1883. Tončeta, 1884. Marjano, 1885. Franico, 1888. Janeza, 1891. Blaža. Ob Franičinem krstu so v Cerknem dali črno na belo, da sta bila botra Jakob Sedej in Marjana Podobnik, babica je bila Marija Sedej, krstil je g. Nikolaj Kocijančič... Bog je dal, da so trije preživeli. Ostalim ni dal. Opletala je stara čez Lajše in Slamovje, pa pobirala kmečke in bajtarske. Bilo je dovolj otrok. Iz slednje hiše so se usipali... Katarinca ni dočakala leta dni, Tončeta so po dveh mesecih nesle koze, 14-letno Marijo, leto in pol starega Blaža, 8-letno Marjanco je v avgustu 1892. leta odrešila davica. Drugega za drugim. Tistega leta jih je na Cerkljanskem samo davica zahtevala trideset, pretežno otrok. So v tistih prečutih časih postavili kužno znamenje v novaških Novinah? Kdo ve!

1892. jih je bilo le še pet: 16-leten Andrej se je pripravljal na pot, črnolasa 7-letna Franica je bila vsa materina, 4-letni Janez je že stresal prvo navihanost, očeta Janeza je grabila jetika (ostalo mu je pet let), mati Marija je bolehala. Kaj ji je vrvelo v drobovju, da je vse bolj in bolj stikala za zelišči po okoliških gmajnah?

Enkrat v teh letih (1892-1897) so se preselili in hkrati zamenjali gospodarja. S št. 115 so šli na št. 113, od Bendeta v Kotnik, od Podobnikovih k Sedejevim. Oče je odločil. Kotniški mu je poleg stanovanja, hrane, delavske in ta kmašne obleke obljubil na leto še sold več v denarju, zato sta se dogovorila. Baje ni bilo vmes nobenega spora. Čez grič so šli tudi zaradi zidane kotniške bajte, ki pa je prišleke že v prvi zimi shladila. Kleti ni imela. Materi Mariji je bilo žal, vendar nazaj ni bilo poti. Oče je še izginjal v premogovnike, mati je živela z njivo; Franica je pasla gor čez Strpetnice, prebirala je sence v Poreznovih pečeh. Po njih je ocenjevala dan in uro. Sanjala je z njim. Naučila se je metati klekelne. Z materjo sta prijateljevali vse dolge zime. Janeza sta sproti devali v red, kolikor se je pob pač pustil. Andrej je šel po svetu, v Idriji si je našel posel pri Kogovškovem mlinu, pozneje je začel mleti na svoje v Zaspani grapi. Prva vojska ga je pozabila neznano kje. Ni se vrnil.

POT V SAMOSTOJNOST

Kadar sta z materjo dovolj naklekljali, sta nesli prodat nekam k sv. Antonu v Poljansko dolino (Franice se je tedaj že tiščalo nekaj prihrankov.) S samotež vozičkom sta zaškripali v zgodnje jutro. Ves dan so pela s plehom obita kolesca.

Sprevrgla se je v čedno deklico. Kot štrigalca tenka je nosila do pasu dolge črne lase. Pobje so se kar vnemali, sem slišal praviti. Vendar je bila nepopustljivo strogo vzgojena. Materi je bila neskončno zavezana, po 1897., ko je odneslo očeta, še bolj.

Mati je slabela. Kadar jo je zvilo, se je zavlekla v temen kot, kuhala si je čaje in molčala. Vmes sta v belih dneh k nebu razprtega Cerkljanskega Vrha skupaj s pogledom in besedo bežali 28 prek starih in novih razorov. Z božjo in zdravo kmečko vdanostjo sta plezali po svetlo temnih grebenih, ki so jih izpirale neutrudne stare reke. Živeli sta od sonca, živeli sta od zemlje, živeli sta od božje besede. So res vodile od nekdaj uhojene poti čez Veharše, Zaklanec, čez Kladje?

1904. leta je mati pri 55. letih omagala. Izmučeno je Bog vzel k sebi. Franici se je utrgal svet. Med štirimi stenami majhne izbe je ostala sama, brata sta že bila na svojem. Počrneli so domači razori, zvodenele so vse poti, pogled se nikakor ni zmogel odpočiti na bleščečih pečinah tam daleč za Poreznom in Kojco. V gozdove so se nalovile pošasti. Dobrohotnost kotniških obrazov se je kar nekako ni zmogla dotakniti. Medlela je. Še jokati ni zmogla. Kako težko je našla pot do Boga, do njegove besede! A vedela je, da tja mora.

Iz brezupne otopelosti so se ji naslednji dnevi zaokrožili v jasno odločitev: stran mora! Stran od Doline, stran od Strpetnic. Pogled čez Stražo in cerkvico sv. Ivana v Šebreljah daleč proti Matajurju je bil kot vse drugo poln materine prisotnosti. Vse je govorilo o materi Mariji, vse je vpilo o njej: »Zbogom, mati!«

Vabili, prepričevali so jo, naj ostane. Z njenimi rokami so bili zmeraj zadovoljni. Kam bi hodila, Franica! Saj si naša! Franica ni odjenjala.

Svoje imetje je dvakrat naložila v trden koš. Vem, da je bilo dvanajst rjuh iz lanenega platna, šest grobih, šest pražnjih; bil je tudi bel zimski plašč iz navznoter obrnjene ovčje kože in z rdečimi rožami po hrbtu. Zbogom! je porekla materi, Kotniškim in Cerkljanskemu Vrhu, Poreznu in sv. Jerneju tam v dnu doline za Slamovjem.

Dvakrat je - že trdna in močna - pretolkla pot skozi Lazec do Maruškovca, ob Idrijci do Fare in v kanomeljsko Ribnico. (Je pešačila skozi Otalež in Jazne?) Ko se je drugič obložena spuščala k reki, je odhajala za vedno. Nikdar več se ni vrnila.

Franica!

Na! - tako ves trznem v blagem dnevu, ležeč sredi Slabetovih trav. Komu si oprtal mladostno štorijo svoje stare matere? Le komu! Najprej sebi!

Dotaknila se me je kot zmeraj, kadar me nese skozi te prijazne kraje. Pod roko se me rahlo oprime, pa greva družno naprej, čez trate in skozi hosto. Kako to, pletem, stara zgodba je vendar nič v primerjavi s čednostjo, ki jo onečejajo moji škrpeti, zgodba je le skupek izrečenih ali zamolčanih besed, nič, manj kot nič. Vsak kamen na trdi poti je nekaj. Tako!

Vseeno se bom potegnil mimo kotniške bajte; rad bi ji bil čisto blizu. S Ta malega Candra bom široko zadihal čez vse grape. Potem me bo požrlo dol skozi Grašče.

Vir - Rafael Terpin

 Planinski vestnik 1993 št.1