Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih kmetov leta 1310

 30. julija 1310 Videm

Patriarh pooblasti notarja, da zasliši priče o prispevkih, ki jih običajno plačujejo patriarhovi kmetje v tolminskem okraju.

Ottobonus, po božji milosti, patriarh  svetega sedeža v Ogleju, William, notar Walterja, mu je izrazil svojo hvaležnost.

Bocchinanus, Fredericus, Johannes in Paulus, kolonisti iz vasi Plosine (Plužnje), gastaladija Tolmin, so nam razložili preko vas in vaših kolegov v naših zbornicah zgoraj navedene pogodbe.

V gastaldiji  Tolmin  so bili nekateri po krivici šikanirani in obremenjeni s tem, da so jih silili k plačilu
in storiti tisto, česar niso dolžni plačati in delati in do zdaj so imeli navado plačati in storiti.

Zato vam po ukazu vaše predanosti in naše milosti do navzočih v tem pogledu z velikim zaupanjem ukazujemo, da skrbno pregledate vse priče, ki jih želite pripeljati , potem ko ste prej prejeli telesno prisego. In da so njihova pričevanja in njihove izjave zvesto zapisane v pisni obliki ali z javnim poročevalcem v vaši prisotnosti,  kar je razumno koristno glede poslovanja našega kmeta.

 Antonio di Cividale . 

1310. 8. avgust. Čedad (Cividale). Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih oskrbnikov (masarijev) v Plusini, Tolsachu in Lasu.

Leta Gospodovega 1310, indikcija VIII, dne 8. vstopajočega avgusta, v Čedadu (in Civitate Austria), v Veliki cerkvi. Prisotni so bili častitljivi mož gospod Wolrico, arhidiakon Koroške, Ropretto, nečak Cassona, Francisco, sin Salamona iz Čedada, in drugi.

Pred Guillelmom, notarjem iz Čedada, nečakom gospoda Walterja iz Čedada, oglejskega kanonika, ki mu je prečastiti oče gospod Ottobonus, po Božji milosti patriarh svete oglejske stolice, zaupal v zaslišanje spodaj zapisane priče.

Lucillus iz Tulmina (Tolmina), priča, ki so jo predložili Federicus in Johannes de Plosina ter Paulus de Las, v svojem imenu in v imenu svojih tovarišev oskrbnikov (masarijev) omenjenega gospoda patriarha iz pokrajine Plusina v tolminSki uredi (castaldia), da bi dokazali tisto, kar so sami gospod patriarhu in oglejski cerkvi iz Plosina in tiste pokrajine dolžni plačevati in opravljati po pravu, ter kar so mu bili do sedaj navajeni plačevati in opravljati. Prisegel in vprašan, naj pove resnico, je pod svojo prisego dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petdeset let, da je bila Plusina in tista pokrajina pustota ali zapuščena, in slišal je govoriti, da je gospod Johannes Longus, ko je bil tolminSki uradnik (castaldio), naselil in dal v zakup vasi v pokrajini Plosine za določeno činžo, ki se plačuje gospodu patriarhu, in ne za kakršne koli tlake (collectae) ali mesnizo [1] ali katero koli drugo pravico.

Prav tako gospod Odorlicus Longus iz Čedada, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da je v času gospoda patriarha Gregorija gospod Johannes Longus, njegov oče, ki je bil tolminSki uradnik, naselil v Plusini in dal v zakup hube (mansi) v velikem delu z ljudmi, ki jih je pripeljal z druge strani gore Oslice, ne da bi od njih jemal tlake ali mesnizo ali drugo pravico, razen činže, ki je vsebovana v knjigah gospoda patriarha.

Prav tako istega dne v Čedadu, v cerkvi sv. Tomaža, ob prisotnosti gospoda Jacoba, duhovnika omenjene cerkve, Guillelma, nekdanjega gospoda Galangana, in drugih, pred omenjenim Guillelmom itd. Jacobus de Locha Reutarius [roftar/novolaznik], predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve, da je bila tista pokrajina Plusina zapuščena ali pustota in je ostala takšna dobrih trideset let, kasneje pa, v času gospoda patriarha Raymunda, kar je sedaj približno petindvajset let, so bile po ukazu omenjenega gospoda patriarha v Plosini naseljene tri vasi, in sicer vas Plusine in Tolsach, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaindvajset novih denaričev, in vas Las, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaintrideset denaričev; četrta vas iz iste pokrajine pa je še vedno zapuščena. In nič drugega niso plačevali, niti se iz teh treh vasi gospodu patriarhu ne sme plačevati v tlakah ali mesu ali drugih pravicah, niti oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine ali opravljati kakršnih koli robot (angariae).

[1] Slovanska beseda, ki pomeni davek na klanje ali klavnico.

Prav tako Jacobus de Corithnich Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj trideset let, da so oskrbniki iz Plusine in Tolsacha navajeni in dolžni letno plačevati gospodu patriarhu sedemnajst funtov denaričev in dva denariča za vsako hubo, oskrbniki iz Lasa pa plačujejo šestnajst funtov in dva denariča; vendar je kasneje dejal, da oskrbniki iz Lasa plačujejo le šestnajst funtov denaričev za vsako hubo gospodu patriarhu. In omenjeni oskrbniki ne plačujejo ne tlake, ne mesa, ne mesnize ali katere koli druge pravice, niti niso dolžni graditi mostov čez Tolminko ali v tolminSki pokrajini, saj gradijo mostove v svoji pokrajini, niti niso dolžni opravljati kakršnih koli robot. In dejal je, da imajo med seboj enega rihtarja (richtarius), ki zbira pravice gospoda patriarha in ne plačuje činže za svojo hubo, ker oskrbuje tolminSkega uradnika in njegove sle s stroški, ko med njimi potekajo sodni dnevi (placita). In dejal je, da omenjeni rihtar obvesti tolminSkega uradnika, če med njimi pride do kakšnega spora, in tolminSki uradnik med njimi deli pravico. Prav tako je dejal, da se spominja, da je bila četrta vas, ki se je imenovala Jasim iz pokrajine Plusine, ki je sedaj pustota, oddana v zakup in so za vsako hubo gospodu patriarhu plačevali dvaintrideset denaričev in nič drugega, desetino pa kapitlju čedajske cerkve.

Prav tako Hermannus de Locha Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petindvajset let in več, da so bile omenjene vasi Plusina, Tolsach in Las naseljene tako, da so bili oskrbniki teh vasi navajeni plačevati in so dolžni letno gospodu patriarhu, in sicer za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha eno marko minus dvaindvajset denaričev, za vsako hubo iz Lasa pa šestnajst funtov denaričev, in nič drugega niso dolžni plačati; in če se jim vzame kaj drugega, se jim godi nasilje in krivica; in med seboj imajo enega rihtarja, ki zbira in upravlja pravice gospoda patriarha.

Prav tako Albrettus de Tradisca Reutharius, predložena priča, prisežen, je dejal:

Da se spominja in ve, da so omenjene vasi ostale dobrih šestintrideset let pustote, kasneje pa sta Wolricus de Caminich in Jacobus de Cadroch šla h gospodu patriarhu Raymundu in od njega dosegla, da jima je dal dve hubi v vasi Tolsach, tako da za časa svojega življenja nista plačevala ničesar od činže, ampak sta bila rihtarja in sta privabila druge oskrbnike, da so naselili omenjene vasi, tako da so za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha plačevali in so bili navajeni plačevati sedemnajst funtov denaričev in dva denariča od činže, za vsako hubo iz Lasa šestnajst funtov denaričev, ter za vsako hubo iz Jasima, ki je sedaj pustota, štiri funte denaričev; in o tem so imeli od omenjenega gospoda patriarha listine oziroma privilegije, kot so govorili, in da se po pravu nič drugega ni smelo plačevati niti niso dolžni, in če se od njih zahteva več ali se jih poleg tega nadleguje, se jim godi nasilje in krivica.

Prav tako Nicolaus de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., se v vsem strinja z omenjenim Albrettom, razen tega, da dodaja:

Da omenjeni oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine.

Prav tako Rodulfus, čevljar (calcifex) iz Coritnicha, je dejal v vsem in skozi vse enako kot omenjeni Nicolaus.

Prav tako Michael de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da ve, da oskrbniki omenjenih vasi Plusina, Tolsach in Las plačujejo činžo, kot je zgoraj zapisano, in nič drugega niso dolžni plačevati od tlake ali drugih stvari, niti graditi mostov drugje ali opravljati drugih pravic ali robot.

Prav tako Haynricus de Corithnich, priča itd., je dejal:

Da so ljudje in oskrbniki iz Plusine in Tolsacha za vsako hubo [plačevali] sedemnajst funtov denaričev že petindvajset let, od časa, ko so bile omenjene vasi v času gospoda patriarha Raymunda naseljene, ter so letno dolžni in navajeni plačevati gospodu patriarhu za činžo; in strinjal se je z zgoraj omenjenim gospodom Hermannom de Locha, dodajajoč, da se je za vsako hubo v vasi Jasim v času, ko je bila dana v zakup in naseljena, letno plačevalo dvaintrideset denaričev. Vendar po pravu niso dolžni plačevati nič drugega, ne dajati tlake, ne mesa ali mesnize ali drugih pravic, ne graditi mostov v tolminSki pokrajini ali drugje, niti v njihovi pokrajini, niti opravljati kakršnih koli drugih robot ali izrednih robot (parangariae); res pa je, da plačujejo desetino čedajskemu kapitlju in so jo bili navajeni plačevati; in imajo enega rihtarja med seboj, ki za svojo hubo ne plačuje činže, ampak zbira pravice gospoda patriarha; in če se jih obremeni preko predhodno navedenega, se jim godi krivica, nasilje in škoda.

Prav tako Volricus de Corithnich, priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Haynricom.

Prav tako Aynricus de Tradisca, predložena priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Aynricom de Corithnich, razen tega, da je dejal, da verjame, da so bile omenjene vasi naseljene že pred približno čtyrintridesetimi leti.

Prav tako Janisus de Corithnich in Janisus, imenovan Lupus [Volk] iz Corithnicha, predložena priča kot zgoraj, sta dejala in se strinjala s predhodno omenjenim Haynricom de Corithnich.

Notar Antonius iz Čedada. Arhiv notarjev, Videm (Udine).

Vir- Archeografo Triestino 1887

 

Poselitev krajev rihtarije Plužnje

 V zgodnjem srednjem veku so bili kmetje večinoma nesvobodni ali podložni ljudje, imenovani massarii (tudi coloni), ker so pripadali posestnemu kompleksu (massa); njihove kmetije so se imenovale massariciae (casae). Lastninska pravica na njihovih kmetijah je bila preklicna, vendar je zaradi nenehnega obnavljanja lahko dejansko postala dedna. Od 13. stoletja se je prosto zakupništvo razširilo iz Italije najprej v Furlanijo zahodno od Soče, pozneje pa tudi v dejansko Goriško grofijo. Mnogi kmetje so postali začasni najemniki s svobodo gibanja in pravico do odpovedi pogodbe. Časovni najem je bil kratkoročni ali dolgoročni. Pismo, ki ne presega 29 let je bilo sklenjeno pisno (z libellusom), zato se kmetje, ki so bili v tako ugodnem pravnem položaju, imenujejo libellarii.

Okoli leta 1260 sta patriarh Gregor in okoli leta 1285 patriarh Rajmund ponovno poklicala Nemce na območje, kjer so nastale vasi Plusina (Plužnje) , Tolfach (Otalež)  in Las (Lazec) . Patriarh Bertrand je potrdil pravice štirih prvo imenovanih nemških krajev s privilegijem dne 1. aprila 1346 Videm. Tamkajšnji kmetje so morali patriarhu plačevati le letne obresti v denarju: 32 pfenigov za vsakega kmeta , v Plusini in Tolsachu 138 pfenigov in v Lasu 128 pfenigov. Sodniki (rictarii) teh nemških krajev  niso plačali ničesar, morali pa so dati Gastaldu v Tolminu  kosilo in večerjo, ko je obiskoval te kraje za sodne namene; kmetje so morali storiti enako ali pa plačati v zameno 3 četrt pfeniga ( 120 Pf.) na sv. Mihael dan. Ob odhodu iz vasi je moral kmet zapustiti tretjino svojega premičnega premoženja, verjetno kot nakazilo. Na gastaldovo zahtevo so morale nemške skupnosti končno poslati deset mož peš z orožjem in zalogami, da so stražile grad v Tolminu.

Vir- Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte -Avstrijska cesarska in pravna zgodovina 1894

Razmišlanja ob poti

O ALKOHOLNIH PIJAČAH IN ŽGANJU Z RAZNIH ZORNIH KOTOV.

Na kuhanje žganja pri nas, tam med Cerknem in Idrijo v vasi Plužnje, ki leži v strmini in ni ravnine niti za dvorišče ob hiši, mu pravimo »šnaps« ali »žgajne«, me vežejo mnogi, prijetni in neprijetni
spomini. Pogosto jih obujam, saj mi je bila to pozneje priljubljena dejavnost...

Čisto majhen sem še bil, ko me je oče prvič peljal na več kot pol ure oddaljen travnik z obilico sadnega drevja. Bilo je v času cvetenja. Oče me je na mojo prošnjo vzel s seboj, saj je želel videti, kakšna bo letina. Vsa drevesa so bila v cvetju.

»Letos bo sadja dovolj« je dejal, »imeli ga bomo dovolj za klet, posušili ga bomo, napravili mošta in žganja«, je zadovoljno pripovedoval. Vem, da sem sveže sadje in pozimi zlasti suhe hruške rad jedel, zato je tudi mene razveselila očetova ugotovitev, da bo dobra letina.

Dolgo si je ogledoval visoko hruško, imela je deblo, da ga nisem mogel objeti in bila je prepolna cvetja. Obraz mu je žarel od zadovoljstva. »Če ne bo kakšnih vremenskih neprijetnosti, nam bo dala dovolj hrušk. Nekaj malega jih bomo pojedli, saj so okusne le zmehčane, obdržijo pa se le malo časa, veliko jih bomo posušili, napolnili bomo 100-litrski sod mošta in tudi kar nekaj okusnega žganja bomo naredili. Letos jih boš moral že pomagati pospraviti; pomagal mi boš pri stiskanju mošta in predvsem pri kuhanju žganja«, je razpredal svoje misli.


Do našega travnika s sadjem ni bilo nobene vozne poti. Le dobro shojena steza, po kateri smo pogosto hodili, je vodila do parcele. Vse boljše sadje smo morali navkreber nositi domov v koših. To je bilo kar
naporno, saj smo v koše naložili čim več, da smo jih čim prej pospravili. Le tisto sadje, ki se je pri trganju poškodovalo in je padlo na tla, plodove velike lesnike, ki je sicer obrodila prav lepa, rdeča jabolka in manjše tepke smo v vrečah spravili kakih 100 metrov navzdol do ceste, ki je bila speljana ob reki Idrijci. Tja jih je potem prišel z vozom, imel je vprežena dva močna vola, iskat sosed z večje kmetije. Ta prevoz pa je moral oče odslužiti z dvema dopoldnevoma košnje.

Takrat smo bili pod Italijo, kamor je tudi naša vas pripadla po prvi svetovni vojni. Kuhanje žganja in posest kotlov je bilo seveda prepovedano. Vendar smo kotel, skrivali smo ga na podstrešju, imeli
mi in še nekateri. Mošt pa smo lahko stiskali in če so po naključju prišli karabinerji, ti so imeli kasarno v sosednji vasi, jim je oče rekel, da bomo naredili mošta, zato smo vedno, kadar smo mleli sadje za
žganje, morali imeti pripravljeno tudi stiskalnico za mošt in v njej vsaj eno prešo z nekaj mošta, da smo ga lahko karabinerjem postregli in jih prepričali. Čeber, v katerega smo nalagali zmleto sadje za žganje,
pa je bil dobro skrit za nekakšno špansko steno, zadaj za svinjakom.

Posebna težava je bilo kuhanje žganja. Tega si v vasi niti v sanjah nismo upali početi. Zato je kar precej vaščanov to kaznivo dejanje počelo v kakih deset minut oddaljeni grapi, po kateri je tekel potok, ki
običajno ni presahnil. Vode za hlajenje je bilo torej dovolj. Tam je oče, ki se je bil izučil za zidarja, sezidal dobro peč, narejeno prav za kotle, ki smo jih imeli v vasi - vsi so bili enaki, če se prav spomnim,
okoli 60 litrov veliki. Do tja smo morali prenesti drva in seveda drozgo, ko je bila godna za kuhanje. Zelo smo morali paziti, da smo odpravili vonj po žganju. V ta namen smo v bližini kurili kako staro gumo ali kaj podobnega, da je smrdelo.

Ker pa je naša hiša stala ob cesti, po kateri so karabinjerji pogosto prihajali, tudi prenos drozge ni bil varen. Zato me je oče vedno, preden jo je bilo treba odnesti, poslal na oglede v vas. Moral sem pogledati v gostilno, saj so se tam karabinjerji pogosto ustavljati. Če so bili tam, je moral čakati, da so odšli, jaz pa sem pred gostilno ugotavljal njihov odhod. Če jih ni bilo, sem moral na konec vasi, od koder se je proti kasarni videlo blizu 2 km ceste. Če jih tudi na poti ni bilo, je lahko drozgo odnesel v grapo. Spomnim se, da smo si izposojali dve večji posodi s kovinskimi ročkami. Napolnil jih je, nataknil na močnejšo palico čez rame in odnesel. To je bila ravno pravšnja mera za en kotel.......

DOGODEK ŽE IZ ZRELIH LET

Ko sem bil že stalno v Ljubljani, sem še vedno rad hodil pomagat kuhat žganje v Plužnje. Z očetom sva ga zdaj lahko kuhala doma in naporov je bilo bistveno manj. Bilo je le nekaj dni za tem, ko je umrl
oče mojega sošolca iz drugega konca vasi. Zato sem sošolca iz nižje gimnazije, ki šolanja ni nadaljeval, med kuhanjem šel obiskat. Okoli njegove hiše je zelo prijetno dišalo po žganju.

»Dober dan, vse naokoli tako lepo diši, kaj si žganje polil?« sem ga vprašal.

»O, to mi pravijo tudi sosedje. Nič nisem polil, le tako lepo diši že 14 dni. Imeli smo veliko češpelj in napolnil sem 200-litrski čeber. Kuhal bom takoj, ko boste vi končali in bo kotel prost«, je veselo pripovedoval.

»Ne vem, če bo to dobro«, sem pristavil. »Zdi se mi, da je tebi žganje izhlapelo.«

Sošolec, povsem nevajen, saj je oče nenadoma umrl in je ostal brez izkušenj, me je preplašeno pogledal, nato pa odvrnil:

»Kaj misliš resno?«

»Bojim se, da resno.«

Čebra ni zatesnil in žganje je zares izhlapelo. Ko je začel kuhati, se je o tem prepričal. Vsebnost alkohola v nangi je bila tako majhna, da se ni splačalo nadaljevati. Vso drozgo je potem vrgel stran. Da,
tudi to se zgodi neizkušenemu......

SPOMIN NA SVOJA OTROŠKA LETA

Ali je bilo jeseni 1939 ali 1940, se ne morem spomniti. Vem, da sem že hodil v italijansko šolo. Oče me je vzel k sebi, ko je kuhal žganje vso noč. Nosil sem drva, skrbel za ogenj, meril količine pretoka
iz cevi in menjal litrske lončke, ki sem jih postavljal pod cev, izpod katere je tekla nanga, mi smo ji rekli »siraka«. Vmes sem pogosto zadremal.

Ko je preveč zagorelo in je bil curek premočan, me je oče takoj zbudil.

»Pri kuhanju žganja ni počitka«, je dejal.

Ob kotlu moraš stalno paziti, da je ogenj pravilen, da so vsi stiki dobro zatesnjeni, da pravočasno menjaš posodo. Veš, tudi »siraka« ne sme teči z debelim curkom, to se pozna pri kakovosti žganja. Se posebno pa moraš paziti pri drugi prekuhi, ko sme biti curek zelo tanek, toliko, da ne kaplja, sicer ima žganje okus po prižganem. Ko boš velik, boš občutil razliko med našim žganjem in tistim, ki ga kuhajo pri sosednjem kmetu. Tam naložijo v peč polno drv, pustijo in gredo po drugih opravilih. Ko se vrnejo, je le še žerjavica in iz cevi le kaplja. Potem zopet naložijo polen, da se ogenj razgori in gredo.

Slab okus njihovega žganja je očiten.«

Oče me je večkrat poučil, kako je treba pri enostavnih sredstvih krotiti ogenj. V vodi je stalno namakal debelejšo hrastovo desko, široko ravno toliko, da je šla skozi vrata peči. Ko sva delala drugo prekuho je
bil na ogenj posebej pozoren. Pogosto je otipaval kapo kotla in ko je bila cev kape vroča, je potisnil desko na ogenj in s tem zmanjšal gretje. Čim se je kapljanje razpotegnilo v curek, je najprej po vnaprejšnjih izkušnjah natočil predvideno količino, nato še podstavil kozarec, poskušal, vonjal in po potrebi še malo odvzel, da ne bi pokvaril žganja. Čim se je curek začel malenkostno debeliti, ga je z omenjeno namočeno desko reguliral. Ves čas je tudi pazljivo opazoval vse stike, namakal ilovico, ki je služila za izolacijo in pazil, da ne bi kje kaj uhajalo. Zelo »siten« je bil po mojem mnenju tudi pri čiščenju kotla, kape in cevi. Vse je zares temeljito opral. Na dno kotla je vedno pazljivo razprostrl pšenično slamo tako, da ne bi skoznjo na dno ušli drobci drozge. Obtežil jo je s štirimi izpranimi manjšimi kamni, ki jih je bil prinesel iz Idrijce, da ne bi bili ostri. Hranil jih je iz leta v leto. Kako
ugotoviti, koliko vode naliti v dno kotla in kako najbolj optimalno razredčiti drozgo, mi še danes ni jasno. Vem pa, da se je pogosto jezil, ker so kotel po izposoji pogosto prinesli slabo opran, z vidnimi ostanki prismojenosti....

Oče mi je res vcepil v zavest natančnost, ki je potrebna pri kuhanju žganja. Vem, da so vsi gosti .paše žganje hvalili in spraševali očeta, kako ga pripravlja, da je mehko, prijetnega okusa in vonja, čeprav je
bilo močno, saj je ohlajeno imelo več kot 50 odstotkov vsebnosti alkohola. Tudi flaškone, tako smo rekli večjim steklenim posodam, je vedno temeljito opral....

SPOMIN NA DOGODIVŠČINO IZ MOJE MLADOSTI

Bilo je zagotovo oktobra 1940, star sem bil dobrih sedem let. Z očetom sva v tisti grapi komaj začela z drugo prekuho nekje pred polnočjo. Pravkar se je napolnila posoda drugega litra, ki naj bi jo
zamenjal in pretočil v flaškon. S pomočjo lijaka sem to dobro opravil, ko pa sem hotel natočeno dobroto zamašiti, mi je spodrsnilo. Padel sem, prevrnil flaškon, se precej udaril in zlil večino žganja.

Kako se je oče razjezil! Kako hudo mu je bilo za tisti poldrugi liter zlitega žganja! Kregal me je, vpiti si ni upal, mi rekel, da sem neodgovoren pobalin in mi sploh naprtil ploho slabih besed. Na to, da
sem se pošteno udaril, da me boli, ni niti pomislil. Sam pa o svoji bolečini sploh nisem smel potarnati. Oče je bil hitre jeze, a kmalu se je pomiril in do jutra sva brez nezgod iztočila vse žganje. Venomer pa
je tarnal, kako škoda je tistega, ki je šlo po zlu.

Vir- 

Knjiga - Kada se rakija pali se žajfa 2003 Peter Svetik

Peter Svetik, diplomirani ekonomist in inženir geodezije, je bil rojen v Plužnjah, občina Cerkno, leta 1933. Poklicno se je ukvarjal z geodezijo, informatiko, kartografijo, urejanjem prostora in dokumentacijo, ljubiteljsko pa s turizmom, kulturo, pisanjem in urednikovanjem ter novinarstvom. Umrl: 11. september 2011, Ljubljana.

Sejni protokoli

....deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.

Deželni odbor predlaga s poročilom 22. 2 1908 štev, 1743 da bi se tri ceste v cerkljanskem okraju uvrstile med okrajne in sicer:

a) občinska cesta, ležeca v Sentviškogorski občini
od državne ceste pod Tilnikom do selišca Tilnik;
b) občinska cesta, lezeča v cerkljanski županiji,
od državne ceste na Travniku do vasi Otalež.
c) občinska cesta iz Cerkna v dolenje in gorenje
Novake.

Vodovod Jazne

Vodovod Plužnje

Studenec 

Vir -Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov.  Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contre principesche di Gorizia e di Gradisca.

Prizadevanja za upravno samostojnost Otaleža v luči deželnozborskih razprav (1882–1883)

Prizadevanja za upravno samostojnost Otaleža v luči deželnozborskih razprav (1882–1883)

---

Uvod in zgodovinski kontekst

Druga polovica 19. stoletja je v Avstro-Ogrski monarhiji prinesla korenite spremembe na področju lokalne samouprave. Po sprejetju oktobrske diplome (1860) in februarskega patenta (1861) so si lokalne skupnosti prek svojih zastopnikov v deželnih zborih vse močneje prizadevale za decentralizacijo oblasti in prilagoditev občinskih meja dejanskim potrebam prebivalstva.

Za prebivalce hribovitih predelov Cerkljanske je bila takratna upravna ureditev izjemno neugodna. Obsežna krajevna občina Cerkno je pod svojim okriljem združevala geografsko razgiban teren z velikimi razdaljami in slabimi prometnimi povezavami. V teh družbeno-političnih razmerah so se spomladi leta 1882 vnela odločilna prizadevanja popisne občine Otalež za izločitev izpod cerkljanske upravne nadvlade in ustanovitev lastne, samostojne krajevne občine.

---

Pobuda deželnega poslanca Josipa Tonklija

Uradni postopek za osamosvojitev Otaleža se je začel na ravni deželne politike. Na seji deželnega zbora Goriško-Gradiščanske knežje grofije (Dieta provinciale delle contee principesche di Gorizia e di Gradisca) je priznani deželni poslanec in pravnik Josip Tonkli vložil uradno vprašanje in zahtevo za ustanovitev nove občine Otalež.

Tonkli je pred deželnimi poslanci nastopil kot odločen zagovornik pravic hribovskega kmečkega prebivalstva. Njegova argumentacija je temeljila na vsakdanjih, življenjskih stiskah otaleških občanov, ki so jih povzročale predvsem nepredstavljive geografske razdalje. V sejni protokol je bil prenesen njegov slikovit in utemeljen govor:

»Gre se za občino Otalež, ki je dobre tri ure oddaljena od sedeža cerkljanskega župana. Če posameznik želi zaradi službe ali nujnih opravkov do župana v Cerkno, potrebuje tri ure hoje v eno smer. Opravki na sami občini mu lahko vzamejo nadaljnje tri ure, nakar potrebuje ponovno tri ure hoda, da se vrne na svoj dom. Tako bo občan za en sam uradni opravek preživel devet ur časa, ki bi ga sicer lahko dosti bolje in produktivneje izkoristil doma pri kmečkem delu. Zato se sprašujem: ali ni pošteno in pravično, da ta skupnost uživa ugodnosti lastnega, lokalnega župana?«

---

Kronologija uradnih postopkov in plebiscitarna podpora

Spodbujeni s Tonklijevim nastopom v Gorici so otaleški krajani (v tedanjih italijanskih zapisih imenovani comunisti – člani vaške soseske oziroma komune) strnili svoje vrste. Ponovno so oblikovali uradno prošnjo za izločitev iz Cerkljanske krajevne občine in konstituiranje samostojne upravne enote.

Postopek je potekal po strogo določenih pravnih korakih:

• 21. junij 1882: Prošnja otaleške soseske je bila uradno vložena na deželni zbor pod opravilno številko 2687.
• 8. julij 1882: Deželni odbor je izdal dekret (št. 2687), s katerim je prošnjo odstopil v reševanje in mnenje občini Cerkno. Hkrati je bilo naloženo, naj se v Otaležu izvede uradno glasovanje, s katerim bodo ugotovili dejansko voljo prebivalstva.
• 23. januar 1883: Dan lokalnega referenduma. Volilni upravičenci so bili razdeljeni v tri zakonsko določena volilna telesa (kurije) glede na višino plačanih davkov. Rezultat je bil enodušen: volivci vseh treh volilnih teles so se z ogromno večino glasov izrekli za takojšnjo ločitev popisne občine Otalež od Cerkna ter za ustanovitev lastne krajevne občine.

---

Podrobna utemeljitev otaleške soseske

Krajani Otaleža so svojo zahtevo pred državnimi in deželnimi oblastmi podprli z natančnim elaboratom, v katerem so popisali geografske, varnostne in administrativne anomalije takratnega stanja.

Geografska razpršenost in komunikacijska odrezanost

Popisna občina Otalež je imela izjemno obsežno in razgibano obrobje. Sestavljalo jo je več med seboj močno oddaljenih zaselkov. Že znotraj samega Otaleža je moral občan hoditi tri ure z enega konca na drugega, da je dosegel vaško središče, kjer sta stali župnijska cerkev in občinska ljudska šola. Od te osrednje točke do uradnega sedeža županstva v Cerknem je bilo treba prehoditi dodatne tri ure hoda, medtem ko je bila meja s sosednjo deželo Kranjsko oddaljena celo štiri ure hoda.

Finančno in časovno breme

Zaradi teh ogromnih razdalj je bila soseska že tedaj prisiljena na lastne stroške vzdrževati posebnega lokalnega sla oziroma selpa (kurzorja), ki je prenašal nujna uradna sporočila. Za člane vaškega odbora in navadne ljudi, ki so morali osebno urejati zadeve na županiji v Cerknem, je to pomenilo ogromno izgubo časa, nesorazmerne potne stroške in izjemen fizični trud.

Izpad lokalne policijske službe in nadzora

Ena ključnih točk obtožbe dotedanjega stanja je bila popolna odsotnost varnostnega in premoženjskega nadzora. Zaradi velike oddaljenosti cerkljanskega županskega urada je bila lokalna policijska služba v Otaležu povsem zanemarjena. To je v praksi pomenilo, da nihče ni izvajal učinkovitega nadzora nad javnim redom in mirom ter nad občinskim (soseskim) premoženjem, predvsem nad gozdovi in skupnimi pašniki, kar je povzročalo gospodarsko škodo.

---

 Dokazi o finančni in kadrovski sposobnosti nove občine

Da bi deželna oblast zahtevo sploh vzela v resno obravnavo, so morali pobudniki dokazati, da bo nova občina sposobna samostojno kriti vse stroške lastnega upravnega aparata in ne bo padla na pleča deželnega proračuna. Otaležani so predložili natančne finančne izkaze:

1. Občinski sklad: Skupnost je razpolagala z lastnimi likvidnimi sredstvi v vrednosti med 1.500 in 2.000 goldinarji (f.).
2. Državne naložbe: V lasti so imeli državno obveznico v vrednosti 1.000 goldinarji.
3. Davčna moč: Letni izkupiček plačanih neposrednih davkov v Otaležu je znašal 1.518,63 goldinarja avstrijske vrednosti (V. A.), kar je zagotavljalo stabilen in stalen pritok proračunskih sredstev.

Poleg finančne kapitalske ustreznosti je Otalež razpolagal tudi s t. i. človeškim kapitalom. Skupnost je takrat štela že 1.400 prebivalcev (»duš«). Med njimi je bilo zadostno število izobraženih, pismenih mož, ki so znali brati in pisati ter so bili sposobni vestno in zakonito opravljati zahtevne uradniške posle, voditi občinske knjige ter prevzeti odgovorne funkcije občinskih svetnikov in poslancev.

---

Odziv Cerkna in končna pravna presoja

Ključni preobrat v postopku je pomenilo stališče matične občine. Občinski urad v Cerknem je pod predsedovanjem takratnega vodstva pripravil uradno poročilo (z dne 12. maja 1883, št. predsedstva 2254). V njem Cerkno ni nasprotovalo odcepitvi, temveč je v celoti potrdilo vse navedbe in argumente otaleških pobudnikov.

Na podlagi tega poročila je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni pravni pogoji, ki jih je za ustanovitev nove občine predvideval takratni civilni (državljanski) zakonik. Pomemben faktor je bila tudi demografska vzdržnost preostanka matične občine. Tudi po popolni ločitvi in izgubi 1.400 otaleških prebivalcev je krajevni občini Cerkno še vedno ostalo več kot 4.000 prebivalcev. S tem je Cerkno ostalo dovolj veliko, demografsko močno in ekonomsko stabilno, da je lahko brez težav še naprej nemoteno nosilo bremena lastne občinske uprave.

---

Zaključek

Primer prizadevanj za ustanovitev občine Otalež v letih 1882–1883 je šolski primer boja za lokalno samoupravo na slovenskem podeželju v času habsburške monarhije. Kaže na visoko stopnjo politične zrelosti, gospodarske samozadostnosti in narodne zavesti lokalnega prebivalstva, ki se ni ustrašilo zapletenih birokratskih postopkov avstrijskega upravnega aparata, da bi si zagotovilo dostojnejše življenjske pogoje v domačih hribih.

---

Viri in literatura

• Sejni protokoli ... deželnega zbora goriških in gradiških knežjih grofov. / Protocolli di sessione ... della dieta provinciale delle contee principesche di Gorizia e di Gradisca. Uradni zapisi sej deželnega zbora v Gorici, leto 1882 (št. dokumenta 2687) in leto 1883 (št. dokumenta 2254).
• Arhivsko gradivo Občinskega urada Cerkno in Deželnega odbora v Gorici (1882–1883).

---

Sklep deželnega zbora.