Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih kmetov leta 1310

 30. julija 1310 Videm

Patriarh pooblasti notarja, da zasliši priče o prispevkih, ki jih običajno plačujejo patriarhovi kmetje v tolminskem okraju.

Ottobonus, po božji milosti, patriarh  svetega sedeža v Ogleju, William, notar Walterja, mu je izrazil svojo hvaležnost.

Bocchinanus, Fredericus, Johannes in Paulus, kolonisti iz vasi Plosine (Plužnje), gastaladija Tolmin, so nam razložili preko vas in vaših kolegov v naših zbornicah zgoraj navedene pogodbe.

V gastaldiji  Tolmin  so bili nekateri po krivici šikanirani in obremenjeni s tem, da so jih silili k plačilu
in storiti tisto, česar niso dolžni plačati in delati in do zdaj so imeli navado plačati in storiti.

Zato vam po ukazu vaše predanosti in naše milosti do navzočih v tem pogledu z velikim zaupanjem ukazujemo, da skrbno pregledate vse priče, ki jih želite pripeljati , potem ko ste prej prejeli telesno prisego. In da so njihova pričevanja in njihove izjave zvesto zapisane v pisni obliki ali z javnim poročevalcem v vaši prisotnosti,  kar je razumno koristno glede poslovanja našega kmeta.

 Antonio di Cividale . 

1310. 8. avgust. Čedad (Cividale). Zaslišanje prič o prispevkih patriarhovih oskrbnikov (masarijev) v Plusini, Tolsachu in Lasu.

Leta Gospodovega 1310, indikcija VIII, dne 8. vstopajočega avgusta, v Čedadu (in Civitate Austria), v Veliki cerkvi. Prisotni so bili častitljivi mož gospod Wolrico, arhidiakon Koroške, Ropretto, nečak Cassona, Francisco, sin Salamona iz Čedada, in drugi.

Pred Guillelmom, notarjem iz Čedada, nečakom gospoda Walterja iz Čedada, oglejskega kanonika, ki mu je prečastiti oče gospod Ottobonus, po Božji milosti patriarh svete oglejske stolice, zaupal v zaslišanje spodaj zapisane priče.

Lucillus iz Tulmina (Tolmina), priča, ki so jo predložili Federicus in Johannes de Plosina ter Paulus de Las, v svojem imenu in v imenu svojih tovarišev oskrbnikov (masarijev) omenjenega gospoda patriarha iz pokrajine Plusina v tolminSki uredi (castaldia), da bi dokazali tisto, kar so sami gospod patriarhu in oglejski cerkvi iz Plosina in tiste pokrajine dolžni plačevati in opravljati po pravu, ter kar so mu bili do sedaj navajeni plačevati in opravljati. Prisegel in vprašan, naj pove resnico, je pod svojo prisego dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petdeset let, da je bila Plusina in tista pokrajina pustota ali zapuščena, in slišal je govoriti, da je gospod Johannes Longus, ko je bil tolminSki uradnik (castaldio), naselil in dal v zakup vasi v pokrajini Plosine za določeno činžo, ki se plačuje gospodu patriarhu, in ne za kakršne koli tlake (collectae) ali mesnizo [1] ali katero koli drugo pravico.

Prav tako gospod Odorlicus Longus iz Čedada, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da je v času gospoda patriarha Gregorija gospod Johannes Longus, njegov oče, ki je bil tolminSki uradnik, naselil v Plusini in dal v zakup hube (mansi) v velikem delu z ljudmi, ki jih je pripeljal z druge strani gore Oslice, ne da bi od njih jemal tlake ali mesnizo ali drugo pravico, razen činže, ki je vsebovana v knjigah gospoda patriarha.

Prav tako istega dne v Čedadu, v cerkvi sv. Tomaža, ob prisotnosti gospoda Jacoba, duhovnika omenjene cerkve, Guillelma, nekdanjega gospoda Galangana, in drugih, pred omenjenim Guillelmom itd. Jacobus de Locha Reutarius [roftar/novolaznik], predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve, da je bila tista pokrajina Plusina zapuščena ali pustota in je ostala takšna dobrih trideset let, kasneje pa, v času gospoda patriarha Raymunda, kar je sedaj približno petindvajset let, so bile po ukazu omenjenega gospoda patriarha v Plosini naseljene tri vasi, in sicer vas Plusine in Tolsach, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaindvajset novih denaričev, in vas Las, tako da se letno za vsako hubo gospodu patriarhu plača ena marka minus dvaintrideset denaričev; četrta vas iz iste pokrajine pa je še vedno zapuščena. In nič drugega niso plačevali, niti se iz teh treh vasi gospodu patriarhu ne sme plačevati v tlakah ali mesu ali drugih pravicah, niti oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine ali opravljati kakršnih koli robot (angariae).

[1] Slovanska beseda, ki pomeni davek na klanje ali klavnico.

Prav tako Jacobus de Corithnich Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj trideset let, da so oskrbniki iz Plusine in Tolsacha navajeni in dolžni letno plačevati gospodu patriarhu sedemnajst funtov denaričev in dva denariča za vsako hubo, oskrbniki iz Lasa pa plačujejo šestnajst funtov in dva denariča; vendar je kasneje dejal, da oskrbniki iz Lasa plačujejo le šestnajst funtov denaričev za vsako hubo gospodu patriarhu. In omenjeni oskrbniki ne plačujejo ne tlake, ne mesa, ne mesnize ali katere koli druge pravice, niti niso dolžni graditi mostov čez Tolminko ali v tolminSki pokrajini, saj gradijo mostove v svoji pokrajini, niti niso dolžni opravljati kakršnih koli robot. In dejal je, da imajo med seboj enega rihtarja (richtarius), ki zbira pravice gospoda patriarha in ne plačuje činže za svojo hubo, ker oskrbuje tolminSkega uradnika in njegove sle s stroški, ko med njimi potekajo sodni dnevi (placita). In dejal je, da omenjeni rihtar obvesti tolminSkega uradnika, če med njimi pride do kakšnega spora, in tolminSki uradnik med njimi deli pravico. Prav tako je dejal, da se spominja, da je bila četrta vas, ki se je imenovala Jasim iz pokrajine Plusine, ki je sedaj pustota, oddana v zakup in so za vsako hubo gospodu patriarhu plačevali dvaintrideset denaričev in nič drugega, desetino pa kapitlju čedajske cerkve.

Prav tako Hermannus de Locha Reutharius, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da se spominja in ve za nazaj petindvajset let in več, da so bile omenjene vasi Plusina, Tolsach in Las naseljene tako, da so bili oskrbniki teh vasi navajeni plačevati in so dolžni letno gospodu patriarhu, in sicer za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha eno marko minus dvaindvajset denaričev, za vsako hubo iz Lasa pa šestnajst funtov denaričev, in nič drugega niso dolžni plačati; in če se jim vzame kaj drugega, se jim godi nasilje in krivica; in med seboj imajo enega rihtarja, ki zbira in upravlja pravice gospoda patriarha.

Prav tako Albrettus de Tradisca Reutharius, predložena priča, prisežen, je dejal:

Da se spominja in ve, da so omenjene vasi ostale dobrih šestintrideset let pustote, kasneje pa sta Wolricus de Caminich in Jacobus de Cadroch šla h gospodu patriarhu Raymundu in od njega dosegla, da jima je dal dve hubi v vasi Tolsach, tako da za časa svojega življenja nista plačevala ničesar od činže, ampak sta bila rihtarja in sta privabila druge oskrbnike, da so naselili omenjene vasi, tako da so za vsako hubo iz Plusine in Tolsacha plačevali in so bili navajeni plačevati sedemnajst funtov denaričev in dva denariča od činže, za vsako hubo iz Lasa šestnajst funtov denaričev, ter za vsako hubo iz Jasima, ki je sedaj pustota, štiri funte denaričev; in o tem so imeli od omenjenega gospoda patriarha listine oziroma privilegije, kot so govorili, in da se po pravu nič drugega ni smelo plačevati niti niso dolžni, in če se od njih zahteva več ali se jih poleg tega nadleguje, se jim godi nasilje in krivica.

Prav tako Nicolaus de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., se v vsem strinja z omenjenim Albrettom, razen tega, da dodaja:

Da omenjeni oskrbniki niso dolžni graditi mostov izven svoje pokrajine.

Prav tako Rodulfus, čevljar (calcifex) iz Coritnicha, je dejal v vsem in skozi vse enako kot omenjeni Nicolaus.

Prav tako Michael de Coritnich, predložena priča, prisežen itd., je dejal:

Da ve, da oskrbniki omenjenih vasi Plusina, Tolsach in Las plačujejo činžo, kot je zgoraj zapisano, in nič drugega niso dolžni plačevati od tlake ali drugih stvari, niti graditi mostov drugje ali opravljati drugih pravic ali robot.

Prav tako Haynricus de Corithnich, priča itd., je dejal:

Da so ljudje in oskrbniki iz Plusine in Tolsacha za vsako hubo [plačevali] sedemnajst funtov denaričev že petindvajset let, od časa, ko so bile omenjene vasi v času gospoda patriarha Raymunda naseljene, ter so letno dolžni in navajeni plačevati gospodu patriarhu za činžo; in strinjal se je z zgoraj omenjenim gospodom Hermannom de Locha, dodajajoč, da se je za vsako hubo v vasi Jasim v času, ko je bila dana v zakup in naseljena, letno plačevalo dvaintrideset denaričev. Vendar po pravu niso dolžni plačevati nič drugega, ne dajati tlake, ne mesa ali mesnize ali drugih pravic, ne graditi mostov v tolminSki pokrajini ali drugje, niti v njihovi pokrajini, niti opravljati kakršnih koli drugih robot ali izrednih robot (parangariae); res pa je, da plačujejo desetino čedajskemu kapitlju in so jo bili navajeni plačevati; in imajo enega rihtarja med seboj, ki za svojo hubo ne plačuje činže, ampak zbira pravice gospoda patriarha; in če se jih obremeni preko predhodno navedenega, se jim godi krivica, nasilje in škoda.

Prav tako Volricus de Corithnich, priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Haynricom.

Prav tako Aynricus de Tradisca, predložena priča itd., je dejal in se strinjal s predhodno omenjenim Aynricom de Corithnich, razen tega, da je dejal, da verjame, da so bile omenjene vasi naseljene že pred približno čtyrintridesetimi leti.

Prav tako Janisus de Corithnich in Janisus, imenovan Lupus [Volk] iz Corithnicha, predložena priča kot zgoraj, sta dejala in se strinjala s predhodno omenjenim Haynricom de Corithnich.

Notar Antonius iz Čedada. Arhiv notarjev, Videm (Udine).

Vir- Archeografo Triestino 1887